Piše: Wangari Maathai

Nairobi, Kenija - Ohranjanje gozdov Konga in vsekakor tudi vseh ostalih gozdov v Afriki, kot tudi pospešeno pogozdovanje, je življenjskega pomena za preživetje na celini, kjer se Sahara širi s severa in puščava Kalahari z jugozahoda.

Zaradi tega je bil 17. junija 2008 ustanovljen Gozdni sklad za področje Konga (CBFF – Congo Basin Forest Fund). Osnovna finančna sredstva so prihajala iz dveh donacij po 200 milijonov dolarjev, in sicer od britanske in norveške vlade. Deset držav s centralnega področja Afrike je oblikovalo Iniciativo za gozdno področje Konga, da bi upravljale z gozdom trajnostno in obvarovale njegovo bogato biološko raznolikost.

Gozd kongoškega področja je drugi največji gozdni eko sistem za področjem Amazonke in ga kot takega obravnavajo kot druga pljuča Zemlje. Ta gozd zagotavlja hrano, bivališče in življenjsko okolje za preko 50 milijonov ljudi.

Gozd pokriva preko 200 milijonov hektarov površine in predstavlja preko ene petine preostalih strnjenih tropskih gozdov ter je zelo pomembno skladišče ogljika z vitalno nalogo regulacije lokalnega podnebja. Raznolikost v njih je svetovnega pomena. Kogoško področje tropskega gozda, ki se razprostira na velikosti enaki dvakratni površini Francije, je dom preko 10.000 vrst rastlin, 1.000 vrst ptic in 400 vrst sesalcev.

Danes je kongoški tropski gozd pod pritiskom. Povečanje naseljevanja, spremenjeni vzorci kmetovanja, rast prebivalstva, naftna in rudarska industrija, vodijo k povečanemu krčenju gozdov. Taka situacija ni sprejemljiva za tamkajšnje ljudi, za brezštevilne vrste, ki jim grozi izumrtje, ali za podnebje. Zmanjševanje stopnje izsekavanja gozdov v tem predelu je zato nujno tako za ohranjanje življenjskega okolja, kot tudi za ohranjanje zalog in biološko raznolikost gozda.

Gozdovi so nenadomestljivi, čeprav jih obravnavamo kot podarjene. Čeprav se zdi, da so neskončni, jim grozi izginotje. Dva naroda, ki si delita otok Hispaniola - Haiti in Dominikanska republika -, sta živi primer, kaj se zgodi, če uničimo svoje okolje, posebej gozdove. Iztrebljanje gozda v Haitiju in posledično izginjanje rodovitne prsti, je povzročilo občutljivost za uničenje zaradi orkanov, kar še poglablja revščino in pomanjkanje. Pogoji so v Dominikanski republiki bistveno boljši, ker je v veliki meri uspela ohraniti svoje gozdove.

Morda bi Afrika morala uvesti svoj »drevesni dan« ali celo sezono sajenja dreves. Izobraževanje o okolju bi moralo biti uvedeno v osnovne šole, da bi zagotovili odraščanje ljudi ob polnem zavedanju o afriškem okolju. Brez tovrstnega izobraževanja se kaj lahko zgodi, da bodo ministri v vladi, ki bodo zagovarjali uničevalsko politiko, ker pač ne bodo vedeli, kaj je prav. Žalostno, toda generacije, ki bodo povzročile uničevanje, pogosto ne bodo trpele njegovih posledic.

Ne glede na to, da je pomembno zavarovati gozdove v naših državah, je še vedno pomembno, da spoznamo pomembnost gozdov drugje, kot na primer v kongoškem ekološkem sistemu. Posledice uničujočega ravnanja na kongoškem področju, bodo občutili v sami Afriki in tudi izven nje.

Afrika ne potrebuje le zaščite prvotnega gozda, temveč tudi vključevanje v velika prizadevanja za pogozdovanje. Mogoče bi prebivalstvo s plantažami zagotovilo potrebam tesarjev in graditeljev. Narobe pa je žrtvovati gozdove za doseganje hitrih gospodarskih koristi v ekspanzivnih gozdnih gospodarstvih. Če bomo to storili, bomo spodkopali možnost svojih otrok in vnukov, da bi dobili vodo in padavine za kmetijstvo. Prav tako ne bodo sposobni izkoriščati vodne energije in mnogih drugih koristi, ki jih nudi voda, saj je mogoče, da bodo reke presahnile.

Afrika že sicer velja za celino, kjer primanjkuje vode.

V tem kontekstu so prizadevanja predsednika Abdoulaye Wadeja iz Senegala zaslužijo posebno pozornost. Oblikuje Veliki zeleni zid od Dakarja do Djbutija, da bi ustavil širitev Sahare. Kot je dejal predsednik Wade: »Ta projekt obsega sajenje dreves v razdalji 7.000 kilometrov od Dakarja do Djibutija v širini petih kilometrov, s čemer bi oblikovali široki zeleni pas skozi puščavo, da bi preprečili nadaljnje procese širitve puščave. S ponovnim oblikovanjem raznolikosti načrtujemo, da bomo našemu planetu dali nova »zelena pljuča« in prispevali k boju proti podnebnim spremembam … Spoznali smo že traso Velikega zelenega zidu in izbrali vrste dreves, ki bodo posajene glede na podnebne pogoje. Vse države vzdolž Zelenega zidu bodo odgovorne za vzgajanje v okviru njihovih meja.«

Več informacij na: www.greenbeltmovement.org

Biografska opomba:

Wangari Maathai je Nobelova nagrajenka za leto 2004, ambasadorka dobre volje za kongoške gozdove in ustanoviteljica gibanja »Zeleni pas«.

Share Slovenija
Share - International