Meditacija meseca je ena od možnosti, kako sodelovati s preobrazbami sebe in zemeljskega vesolja. Ne zahteva več kot vsakodnevni trenutek časa, kadarkoli v teku dneva in kjerkoli - lahko se seveda večkrat na dan ponavlja. Meditacija velja za mesec dni med eno in drugo številko Aure. Ko gre za učinkovanje znotraj zemeljskega vesolja je pomemben ponavljajoč ritem rednega delovanja. Ampak tudi enkraten poskus je smiseln, če se porodi iz čiste radovednosti.

Pri meditaciji prejšnjega meseca smo se ukvarjali s tistim vidikom svojega jaza, ki nas vključuje v zavest Zemlje in narave. Poglabljali smo stik s svojim elementarnim bistvom. Smiselno bi bilo pričujoči mesec posvetiti drugi skrajnosti našega bitja. V mislih imam človekov razumski jaz, tako imenovani »ego«.

Vedno znova moram poudariti, da je zamisel o »odpravljanju ega« precej vprašljiva. Ali lahko preprosto zatremo del sebe, brez da bi celota utrpela nesrečo?

Res je človek v zadnjih tisočletjih svoj razumski jaz pretirano razvil in se mu končno pustil celo zasužnjiti. Če pogledamo okrog sebe in analiziramo družbo kateri pripadamo, ne moremo spregledati, da je razumski kriterij postal skoraj absolutni vladar človekovih odločitev in namer.

Prepričan pa sem, da je človek pod vodstvom duhovnega sveta začel svoj razumski jaz razvijati z dobrim namenom. Človek naj bi postal bolj svoboden, bolj neodvisen od zunanjih dejavnikov, od svojih duhovnih vodnikov in od narave.

Vendar smo na poti svojega osamosvajanja zašli v nasprotno smer. Namesto da bi na osnovi sposobnosti logičnega razmišljanja postajali bolj svobodni in s tem bolj celoviti, smo se pustili zasužnjiti svoji razumski pameti. Začeli smo verjeti, da je resničnost res tako omejena kot nam jo predstavlja razum in začeli svojo razumsko ozkost projicirati tudi na naše vsakdanje življenje, ustvarjanje, odnose…

Poti nazaj v nekakšno prvobitno stanje vse-povezanosti ne vidim. Potem, ko smo izkusili svobodo svojega početja in svobodo imaginacije, bi se v stanju prvobitne povezanosti z naravo in duhovnim svetom počutili kot vklenjene. Takšna bi bila pot zatrtega ega.

Obstaja pa še druga možnost, ki bi bila lahko odrešujoča. Lahko bi pretirano razbohoteni razumski jaz (ego) sprejeli kot osebni izziv. Lahko mu poiščemo pravo mesto v postopku našega dojemanja sveta, v načinu našega ravnanja s samim sabo in z drugimi. Lahko bi se potrudili in začeli svoj razumski jaz postopoma vključevati v svoje osebno vesolje. Namesto motečega elementa bi lahko postal garant naše svobodne ustvarjalnosti. Imam predlog, kako se naloge lotiti:

• Umiri se za trenutek in se v svoji predstavnosti oglej takšnega kot te vidi tvoj razumski jaz. Doživljaj se kot povnanjeni fizično-psihični človek; pač človek modernega časa. Ne gre toliko za sliko kot za ustrezni občutek.
• Potem to sliko/občutek potegni nekoliko navznoter »pod kožo«. Ustvari občutek, da si manjša/manjši od svojega dejanskega obsega. Drugače rečeno: rahlo se skrči v sebe.
• Zdaj lahko svet okrog sebe že občutiš drugače; tudi samega sebe. Mar ne? Resničnost postane bolj mehka, na nek način prozorna. Občuti in raziskuj se takšnega. Zdaj nisi več utesnjen/utesnjena v razumsko predstavo o sebi. Usmeri svoje tipalke tudi v svet okrog sebe.
• Postopek krčenja razumskega jaza (ega) lahko še nadaljuješ tako da se krčiš v smeri svojega srčnega središča.
• Predstavljaj si, da si drobcen človeček v sredini svojega duhovnega srca. Občuti se kot takega, pri čemer si lahko nekoliko pomagaš s slikovno predstavo.
• Ogrej svoj razumski jaz v srcu, da se postopoma stopi njegov oklep narejen iz strahu pred nedoumljivostjo večnega.
• Potem dovoli da počasi zdrsne na svoje mesto na površini tvojega bitja oziroma tvoje zavesti. Vendar se zavedaj, da je oklep razumskega jaza zdaj bolj prosojen in ukoreninjen v celovitosti tvoje biti.