Nov pogled na težavno vprašanje
Težavno vprašanje o tem, kako bi iz mrtve materije lahko kdajkoli izšla zavest je sedaj postavljeno na glavo. Materija ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Vprašanje se sedaj glasi: Kako zavest privzame vse te kvalitete, ki jih iizkušamo, vključno z materialno.

Na to vprašanje najlaže odgovorimo preko direktnega zavedanja; s preusmeritvijo svetlobe zavesti na zavest samo in z opazovanjem značilnosti zavesti iz prve roke. To pot so izbrali številni veliki mistiki, jogiji, vidci, svetniki in modreci najrazličnejših kulturnih okolij skozi vso zgodovino človeštva.

Kljub časovnim in kulturnim razlikam so prišli do presenetljivo podobnih spoznanj. Žal ta spoznanja nimajo kaj dosti vrednosti za trenutno prevladujočo miselnost zahodnega sveta. V večini primerov so tako v nasprotju z obstoječim svetovnim nazorom znanosti, da jih le ta vzvišeno zavrača – in s tem tudi vrednost teh spoznanj za duhovnost na splošno.

Pomislimo npr. na izjavo baba Muktanande, ki pravi: »Si ves svet. Si v vsem in vse je v tebi. Sonce, luna in zvezde krožijo znotraj tebe«. Večina ljudi bi bila začudena, če že ne zmedena. Izjava povsem nasprotuje današnjemu svetovnemu nazoru, po katerem sem majhna pika v središču mojega sveta, okoli katere se vse obrača. Muktananda trdi nekaj povsem nasprotnega. Lahko bi pomislili, da je morda prismuknjen od preveč meditiranja.

Če pa na stvar pogledamo s stališča globokega notranjega poznavanja fenomenov zavesti in s tem celotnega sveta, postane tak pogled veliko bolj smiseln. Vsako izkustvo, vse kar je možno spoznati, se zgodi znotraj nas.

Podobno si zelo radi predstavljamo, ko poslušamo razlage takih ljudi o nastanku sveta, da gre pri tem za nastanek fizičnega sveta. Na nek način je to res. Toda pravzaprav govorijo o fizičnem svetu kot ga zaznavamo v zavesti in kako proces ustvarjanja teh zaznav nenehno poteka.

Aštavakra Gita, zelo cenjen indijski tekst pojasnjuje: »Vesolje je bilo ustvarjeno v meni kot podoba, je prežeto z mano. Vesolje je porojeno iz mene, v meni obstaja in v meni premine«. Težko dojemljivo, dokler na zadevo ne pogledamo s stališča zavesti.
»Na začetku je bil Logos«. Pogosto preveden kot »Beseda«, logos pomeni tudi »misel ali bistvo«. Na začetku je bilo duhovno bistvo, čitta.

Izrek »Miruj in vedi, da sem Bog« ni nujno poziv k mirovanju in priznanju avtorja take izjave kot stvarnika celega vesolja; gre za povabilo k umiritvi lastnega notranjega sveta – z besedami velikega jogija Patanjalija: »naj manifestacije čitte odmrejo« - in k neposrednemu spoznanju, da je »Jaz«, to vseprisotno, nespremenljivo, najgloblje bistvo tvoje lastne zavesti hkrati tudi bistvo vsega, kar obstaja.

S pomočjo take razlage ponovno najdem čar vesolja. Če je naše lastno bistvo božansko, in če je to bistvo zavesti možno najti povsod in v vsem, potem je vse božansko. Panpsihizem postane panteizem. Ni pomembno, če ga poimenujemo Univerzalna Zavest, Alah, Bog, Jehova, Veliki Duh ali Polje kvantnega vakuma, vsi izviramo iz tega istega bistva.

To dviguje nivo spoštovanja do sveta v katerem živim, ali v katerem izgleda, da živim. Ko pomislim na to, da ta svet – čeprav na prvi pogled prav nič ne kaže na to – v končni fazi izvira iz istega bistva, kot moje lastno bitje, sem poln čudenja. Vse ponovno dobi svojo očarljivost in čarobnost.

Peter Russel

Morda se boste vprašali, kakšna je praktična uporabnost tega novega, povsem drugačnega svetovnega nazora. Če bi odgovor moral strniti v en stavek, bi se le ta glasil takole: če smo dosedaj verjeli, da dogodki v »zunanjem« svetu določajo naše notranje občutke, pa je resnica ravno nasprotna, naša notranja občutja in misli določajo našo »zunanjo« realnost. Kaj več o tem pa morda kdaj drugič.

Želimo vam čimveč dobrega počutja, karkoli se že dogaja »okoli« vas. Vztrajajte v njem, privabilo bo vašim dobrim vibracijam ustrezne odseve v svetu, ki vas obda(r)ja. Bodite pozorni na to, kar sanjate in skrbno izbirajte to, kar snujete. Svet je že od vsega začetka ves iz svet-lobe, ki se po-raja in oblikuje (in-formira) v naši zavesti. Vesolje je predvsem veselje in veliko bolj pri-Jaz*-no in so-delujoče (inter-aktivno), kot se nam v-časih zdi. Živ-ite in u-živ-ajte v igri, ki jo ponuja. Del te igre, kot vidite, nam vse-mir-je za-vest-no, pravkar in t-raj-no, omogoča tudi skozi naš o-čar-ljivo Bog*-at jezik. Prisluhnite torej temu čar-obnemu jeziku vse-mirne za-vesti.  

* O odnosu med Jaz-om, Božanstvom** in zavestjo govori P. Russell v enkratnem tekstu z naslovom »Does God Speak English«. Ker različni jeziki ne omogočajo enakih besednih iger, vabim vse, ki vsaj malo obvladajo angleščino, da kliknejo na spodaj navedeno avtorjevo internetno stran in si tekst prebrejo v originalu. Izjemno lepo, provokativno in hkrati prepričljivo.

**Izraz Bog ni po-srečen, saj s slovničnim moškim spolom besede neizogibno nakazuje samo moški aspekt tega, kar označuje ta beseda, kar je seveda samo polovica resnice; uporabnik te besede povsem z-greši Boginjo, ženski aspekt . Slovnično in tudi vsebinsko nevtralna beseda in s tem veliko bolj pravilen izraz Božanstvo predstavlja elegantno rešitev, saj vsebuje oba tudi sicer lepo združljiva aspekta oz. s-pola. Stvar ni brez-vezna, saj je povezana s večstoletnim psihološkim, družbenim in tudi fizičnim zatiranjem žensk (in seveda tudi ženskega aspekta duševnosti pri moških) s strani številnih vladajočih religij in političnih partij.