Dva aspekta ali en sam?
Uvodoma omenjeni Ervin Laszlo v svojem delu uvaja pojem panpsihizma: hipoteza, da zavest ni lastna samo ljudem ali višje razvitim živalim ali celo bitjem z živčnim sistemom. Zavest je v vsem. Toda kot posebej poudarja, s tem ne želi trditi, da imajo tudi nižji sistemi sposobnost mišljenja, čutenja ali drugih mentalnih vzgibov, ki jih povezujemo z zavestjo, temveč le, da je obstaja, pa čeprav še tako majhna, sposobnost zavesti v neki obliki.

Tudi nižje bakterije premorejo preblisk notranje svetlobe, morda milijardinko te notranje svetlobe, ki jo poznamo ljudje, toda tudi to je bistveno več kot popolna tema.

Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna hipoteza) predpostavlja ravno nasprotno: materija sama naj bi bila popolnoma brezčutna (mrtva), popolnoma brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se pojavila šele z evolucijo kompleksno oživčenih sistemov. Problem pri tem pogledu je, kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve materije. Zakaj se vsa ta nevralna obdelava podatkov ne odvija še naprej »v temi« oz. nezavedno.

Ervin Laszlo pojasnjuje, da je edina smiselna razlaga (čeprav heretična glede na trenutno prevladujoč svetovni nazor uradne znanosti), v tem, da se potencial za doživljanje notranjih izkustev ne pojavi kar nenadoma, kot po nekakšni čarovniji, v trenutku, ko je dosežen nek določen razvojni nivo. Ta zmožnost notranjega izkustva je vseskozi tu.

Panpsihizem običajno predpostavlja dvojni vidik vsega: fizični vidik, ki ga lahko opazujemo od zunaj in mentalni vidik, ki ga opazujemo znotraj sebe. Dolgo časa sem se posluževal tega dvojnega pogleda na svet. V zadnjem času pa sem začel dvomiti o njem. Ne dvomim o obstoju mentalnega ali duhovnega aspekta, kar počne večina. Začel sem se spraševati, če sploh obstaja fizični vidik. Vem, da je to za mnoge radikalno, toda naj na kratko navedem razloge za tako razmišljanje in njegove posledice.
Kadarkoli želimo definirati nek aspekt fizičnega sveta ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Toda naša verovanja v materialni svet so tako globoka in tako močno podprta z našimi izkustvi, da vztrajamo pri naših domnevah, da mora obstajati nek fizični ali materialni temelj sveta. Podobno kot srednjeveški astronomi niso dvomili o Zemlji kot središču vesolja, tako tudi mi ne podvomimo o naši predpostavki, da je zunanji svet materialen. Morda fizični svet dejansko sploh ne obstaja. Nobene materije same po sebi. Morda obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.

Akašo bi potem morali obravnavati kot polje, ki je po svojih značilnostih povsem mentalne, duhovne narave. Dejansko predstavlja bistvo zavesti. Težje predstavljivo, vem. Dejansko je vse, kar si lahko zamislimo samo nek pojav v naši zavesti. Ne moremo si zamisliti zavesti same. Zavest je nekaj, v čemer se odvijajo dogodki mentalnega sveta, je to v čemer se porajajo podobe. Verjetno je bolje, da si niti ne poizkušamo predstavljati kakšno je polje zavesti, kajti zanesljivo bomo zašli v podobne zmote, kot kadar si poskušamo predstavljati kvant ali prostorčas.

Vse kar lahko rečemo je da ne gre za enolično polje. Neke vrste raznoličnost mora vsebovati, kajti prav te variacije so izvor zaznavanja sveta. Če ne bi bilo variacij v polju, ne bi bilo možno ničesar opazovati, ničesar izkusiti.

Te variacije v polju so »objekti« našega zaznavanja ali zavedanja. Toda tu ne gre za objekte v smislu materialnih stvari. Ti objekti postanejo materialni objekti šele v zavesti opazovalca. Šele tu se pojavi občutek materialnega predmeta v »zunanjem svetu«. Nato predpostavljamo, da materialnost, ki jo občutimo (in ki izgleda tako prepričljiva, izvorna ali primarna), mora biti tudi resnična lastnost »zunanjega sveta«.

Toda čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse kar se spremeni je naš odnos do tega kar opazujemo. Ne merimo materialnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti, ali v polju (oceanu) Akaše, kot bi rekli indijski modreci. Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.

To čemur pravimo elementarni delec odgovarja elementarni variaciji v polju. Bolje bi ga bilo imenovati elementarna entiteta kot pa elementarni delec. Elementarne entitete se (v skladu z voljo in predstavo dirigenta; op.p.) organizirajo v atome, molekule, celice in podobno, čisto v skladu z obstoječo paradigmo. Razlika je v tem, da nam ni treba več razmišljati o zavesti, ki zaznava materijo (z vsemi težavami, kot npr. kako materija vpliva na zavest), pač pa se zavest sedaj neposredno zaveda sama sebe.
Součinkovanje (interaktivnost) lahko sedaj smatramo kot zaznavanje – zaznavanje ene regije polja zavesti s strani neke druge. V skladu s sedanjim pogledom pri vsaki interakciji posreduje kvant aktivnosti (inter-akcija). Po tem alternativnem pogledu pa je najmanjša postavka enota zaznave, enota izkušnje. Lahko mu rečemo tudi kvant zavesti, kvant čite.

Preko naših izkustvenih zaznav fizičnega sveta smo odkrili, da je aktivnost temeljna značilnost. Po tem alternativnem gledanju je temu še vedno tako. Zavest učinkuje, je aktivna, ko znotraj sebe ustvari neko podobo. Kvant učinka (akcije) je kvant izkustva, kvant čitte.

Zdaj lahko razumemo zakaj materialni svet izgleda mrtev, nezaveden. Kvalitete, ki se pojavljajo v zavesti – barve, zvoki, vonjave, snovi ali karkoli – postanejo predmet zaznavanja, postanejo »materialni svet«. Toda tu ni sledu zavesti same v podobah materije, ki se porajajo v zavesti. Kot pri filmski projekciji, kjer je svetloba osnova slik na zaslonu in kjer v sami filmski zgodbi ni nobenega dokaza, da je temu tako. Oblike, ki vznikajo in plešejo v zavesti same po sebi v ničemer ne namigujejo, da so vse le manifestacija zavesti ali duha. Izgledajo kot nekaj drugega kot zavest. In tako domnevamo, da je (o)snov(a), iz katere je »zunanji svet« - materija – nezavedna, mrtva.

Fizika je proučevanje strukture zavesti. Snov, iz katere je svet, izvira iz snov*.
Sir Arthur Eddington

(*sen, množina: sn'ovi, iz sn'ov – torej iz sanj; v angl. originalu: mindstuff;
kot že rečeno: etimologija oz. skupni izvor obeh slovenskih pojmov za snov in snove t.j. sanje nudi
čudovito besedno igro in fantastičen vpogled; pri tem gre tako za nočne sanje kot za budno snov-anje, torej receptivni (jin) vidik, kot aktivni (jang) vidik)
- Iz take smo snovi kot sanje.   W. Shakespear
- Avstralski staroselci imenujejo svojo 65 000 letno kulturo in pogled na svet »Dreamtime«.
- Patanjali Joga Sutre razlagajo svet kot čitta vriti, »modifikacije zavesti«.