Prostor, čas in energija
Einsteinovo delo je prav tako pokazalo, da prostor in čas nista absolutna.Spreminjata se glede na gibanje opazovalca. Če se gibljete hitro mimo mene in oba meriva razdaljo in čas med dvema dogodkoma, npr. avto, ki se pelje od ene do druge ulice, potem boste opazili, da je avto prevozil krajšo razdaljo v krajšem času, v primerjavi s tem, kar bom opazil jaz.

Ali nasprotno, z vašega gledišča se jaz gibljem naglo mimo vas in v vašem referenčnem okviru bom jaz opazil manj prostora in časa kot vi. Čudno? Da. In za nas skoraj nepredstavljivo. In vendar nam to potrjujejo številni eksperimenti. Zmotne so naše zdravorazumske predstave prostora in časa. Ponovno gre za konstrukte v zavesti, ki ne odražajo zadovoljivo dejanskega stanja okrog nas.

Kant je to predvidel sto let pred  Einsteinom. Sklepal je, da sta prostor in čas dimenzijski okvir, v katerem zavest gradi svoja izkustva. Vgrajena sta v proces zaznave in ne moremo razmišljati drugače kot v pogojih prostora in časa. Toda prostor in čas nista aspekta objektivne realnosti. Realnost je po Einsteinu nekaj drugega, nekaj, kar je poimenoval prostorčas. Ko ga opazujemo, se prostorčas pojavlja kot določena količina prostora in kot določena količina časa. Toda koliko prostorčasa zaznamo kot prostor in koliko kot čas ni določeno, odvisno je od gibanja opazovalca.

Če prostor, čas in materija nimata absolutnega statusa, kaj pa potem energija? Fiziki težko razložijo, kaj energija sploh je. Definirajo jo kot zmožnost opravljanja nekega dela, torej ustvarjanja neke spremembe. Energija prevzema mnogo različnih oblik: potencialna, kinetična, kemična, električna, toplotna, sevalna. Toda nikoli ne merimo energije kot take, ampak vedno le spremembe, ki jih pripisujemo energiji.

Energijo imamo pogosto za temeljno lastnost vesolja. Toda tudi to se pokaže kot zmotno. V skladu s Posebno teorijo relativnosti energija in masa lahko prehajata ena v drugo, glede na Einsteinovo slavno enačbo E = mc2. Opazovalca, ki potujeta z različno hitrostjo namerita različno količino energije nekega objekta. Kvantna teorija ponuja nadaljne vpoglede v značilnosti energije. Kvant se običajno imenuje kvant energije, najmanjša možna enota energije. Toda to ni povsem pravilno. Kvant je pravzaprav kvant aktivnosti.

Kaj je aktivnost? Je še ena fizikalna veličina kot razdalja, hitrost, moment, sila in ostale, ki jih srečujemo v fiziki, toda običajno ji v osnovah matematike in fizike ne posvečamo veliko pozornosti.

Količina aktivnosti v kvantu je izjemno majhna, okoli 0.00000000000000000000000000662618 erg.sek (ali v krajši obliki 6.62618 x 10-27 erg.sek) – toda ta količina je konstanta. Je ena obstoječih redkih absolutnih veličin in je bolj temeljna kot prostor, čas, materija in energija. Polje ničelne točke torej ni polje potencialne energije – kljub dejstvu, da ga pogosto jemljemo kot takega. Je polje potencialnih kvantov, polje potencialne aktivnosti.

Foton predstavlja en kvant svetlobe, toda energija, ki jo pripisujemo fotonu je zelo različna. Foton gama žarka, npr. vsebuje bilijonkrat več energije kot foton radijskega valovanja. Toda prav vsak foton, prav vsak kvant predstavlja enako količino aktivnosti.
Ko očesna mrežnica posrka foton, le ta sprosti določeno količino energije, ki je merljiva po količini spremembe, ki jo je zmožen povzročiti. Ta sprememba nato potuje do možgan, kjer jo zaznavamo kot barvo. Količina spremembe, ali energija, je odvisna od frekvence, zato pravimo, da različne barve ustrezajo različnim frekvencam svetlobe.

Kaj je frekvenca? Ponovno gre za model, vzet iz naših izkušenj iz zunanjega sveta, uporabljen za prikaz domnevnih lastnosti fotona. Zelo malo verjetno je, da bi foton imel frekvenco, kakršno si mi predstavljamo. Pravzaprav je tudi sama ideja fotona še en primer tega, kako projiciramo naše izkušnje na zunanji svet. Zaznavamo delce in sklepamo, da bi svetloba lahko bila iz delcev. Zaznavamo tudi valovanje in predstavljamo si svetlobo kot valovanje. Svetloba včasih bolj odgovarja enemu opisu in drugič bolj drugemu. Veliko bolj verjetno je, da svetloba ni ne eno in ne drugo. Da ne bomo predolgi tu ne bom zahajal v podrobnosti, bralec, ki ga to zanima pa bo več o tem našel v moji knjigi Od znanosti do boga (From Science to God; glej npr. amazon.com; op.p.).
Če povzamemo: vsa naša izkustva so proizvod naše zavesti, oblika, ki se pojavi v zavesti. Te mentalne oblike nimajo fizične osnove, pač pa so duhovne - snov zavesti (mindstuff). Predstavljamo si, da je svet tak, kot se nam kaže znotraj naše zavesti, toda vedno se pokaže, da skoraj v nobenem pogledu ne odgovarja podobam, ustvarjenim v zavesti. Kar se nam kaže kot temeljne veličine in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – ni nič drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.

Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije.
Tibetanska knjiga velike osvoboditve.