Svet brez materije?
Čeprav zunanjega sveta ne moremo zaznavati neposredno, pa iz naših izkustev lahko sklepamo na njegove značilnosti. To je bil pravzaprav osnovni cilj naših znanstvenih prizadevanj. Znanstveniki so poskušali razumeti delovanje sveta, ki nas obdaja, in priti do sklepov glede njegovih resničnih značilnosti.

Na začudenje mnogih se je svet »zunaj nas« izkazal za precej drugačnega od sveta naših izkustev. Pomislimo na našo zaznavo zelene barve. V fizičnem svetu je to svetloba določene frekvence, toda svetloba sama ni zelena. Prav tako električni impulzi, ki potujejo od oči do možganov, niso zeleni.

Barve same po sebi ne obstajajo. Zelena barva, ki jo zaznamo je kvaliteta, ki se pojavi v zavesti kot odgovor na to frekvenco svetlobe. Obstaja samo kot subjektivno izkustvo v naši zavesti.

Enako velja za zvok. Slišim zvok violine, toda ta zvok je le pojav v moji zavesti. V zunanjem svetu zvok kot tak ne obstaja, gre le za vibracije molekul zraka. Vonj vrtnice ne obstaja brez zavesti, ki bi ga zaznavala, pač pa le molekule določene vrste.

Enako velja tudi za trdnost, ki jo zaznavamo v materiji. Svet zaznavamo kot zelo trden, zato predpostavljamo, da je trden tudi svet sam po sebi. Dva tisoč let smo si predstavljali, da so atomi nekakšne drobne kroglice, model, ki smo ga seveda povzeli iz zunanjega sveta. Ko so fiziki odkrili, da atom sestavljajo še bolj elementarni osnovni delci (elektroni, protoni, nevtroni itd.) je model atoma dobil obliko osrednjega jedra okoli katerega krožijo elektroni, kar je ponovno model, ki izvira iz naših zaznavanj zunanjega sveta.

Atomi so majhni, kakšno milijardinko centimetra merijo, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Zamislite si jedro atoma, povečano na velikost žogice za golf. Celoten atom bi potem imel velikost nogometnega stadiona in elektroni bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Kot se je izrazil angleški fizik iz začetka dvajsetega stoletja Eddington: »Materija je večinoma strašljivo prazen prostor«. Natančneje, materija je 99.9999999% prazen prostor.

Z razvojem kvantne fizike so fiziki ugotovili, da tudi podatomski delci še zdaleč niso trdni objekti. Dejansko sploh niso materialni. Nemogoče jih je prijeti in izmeriti. Večinoma izgledajo bolj valovanja kot pa delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določene lokacije. Karkoli že je materija, ima zelo malo ali nobene fizične substance.

Naša predstava materije kot trd(n)e stvari je, tako kot zelena barva, kvaliteta, ki se pojavi v zavesti. Je model tega, kar naj bi bilo »zunaj nas«, toda kot pri večini modelov, se precej razlikuje od tega, kar se v resnici dogaja okoli nas.

Tudi pojem mase je vprašljiv. Po Einsteinovi splošni teoriji relativnosti sta masa in pospešek nerazločna se med seboj prepletata. Oseba v dvigalu se počuti lažjo, če dvigalo pospešuje navzdol in težjo, ko se zaustavlja. To ni iluzija, tehtnice bi potrdile spremembo teže. Kar doživljamo kot maso je upor tal pod našimi nogami proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo in si razlagamo kot maso. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne zadane v steno vesoljske ladje in tam občuti začasno zaviranje.

Karkoli že je materija, zagotovo ni narejena iz materije.
Prof. Hans Peter Duerr