Dani Ferčej - Zavest je vse
O prvobitnosti in vseobsežnosti zavesti ter zakaj je bistvo realnosti duhovno in ne materialno (The Primacy of Consciousness; Peter Russell)

Madžarski filozof Erwin Laszlo v delu z naslovom »Znanost in obnovljeni čar vesolja: vzpon integralne vizije realnosti«  (Science and the Reenchantment of the Cosmos : The Rise of the Integral Vision of Reality) zagovarja tezo, da virtualno energetsko polje, znano kot kvantni vakum ali polje ničelne točke, ustreza temu, kar so stari Indijci imenovali Akaša (beseda v sanskrtu pomeni nebo, prostor ali ether).

Je vir vsega, kar obstaja in nosilec spomina vesolja (glej npr.: http://en.wikipedia.org/wiki/Akasha).  V tem razmišljanju bi rad šel še korak dlje s trditvijo, da je bistvena značilnost tega končnega vira vsega zavest sama, nič več in nič manj.

Zamisel ni nova.  V Upanišadah je Braman, izvor vesolja (dobesedno: »to, iz česar vse raste«) smatran kot Atman (»to, ki se sveti«), bistvo zavesti. In v uvodnih vrsticah Damapade Buda pojasnjuje, da »misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje«.

Tak pogled, čeprav razširjen v številnih metafizičnih sistemih, je popolnoma tuj trenutnemu znanstvenemu pogledu na svet. Svet, ki ga opazujemo je tako prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima »realne osnove«.  Vendar, ko pobliže spoznamo ta alternativni svetovni nazor, se izkaže, da ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – pač pa le z njenimi izhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja.

Vse je v zavesti

Ključ do tega alternativnega pogleda je dejstvo, da so vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in občutki – oblike, ki se pojavljajo v zavesti. To sicer ne izgleda vedno tako. Ko vidim drevo, se mi zdi, da vidim neposredno drevo samo. Toda znanost nas opozarja, da se dogaja nekaj povsem drugega. Svetloba, ki vstopa v oko sproža kemijske reakcije v mrežnici, ta pošilja elektrokemične impulze vzdolž živčnih vlaken v možgane. Le ti predelujejo tako prejete podatke in nato ustvarijo lastno podobo o tem, kaj je tam zunaj. Sledi občutek, kot da opazujem drevo. Toda kar dejansko doživljam ni drevo samo, temveč le podoba, ki se pojavi v zavesti. To velja za vse, kar doživljam. Vse, kar vemo, zaznavamo, ali si predstavljamo, vsaka barva, zvok, vtis, vsaka misel ali občutek je oblika (forma) v naši zavesti. Vse je oblika (in-formacija) v zavesti.

Dejstvo, da nikoli ne doživljamo fizičnega sveta neposredno je zaposlovalo številne filozofe. Eden najbolj znanih je bil Kant, nemški filozof iz 18. stoletja, ki je potegnil ostro ločnico med obliko, ki se pojavi v zavesti (kar je poimenoval fenomen – grška beseda phenomenon, ki pomeni »to kar izgleda«) in svetom, ki vzbuja te zaznave, kar je poimenoval nomen (grško noumenon: »to kar je zamišljeno«). Vse, kar poznamo izkustveno, je trdil Kant, so fenomeni – pojavne oblike v naši zavesti. Nomen, »stvar sama po sebi«, ostaja vedno onstran našega zaznavanja ali neposrednega vedenja.

Za razliko od nekaterih njegovih predhodnikov Kant ni trdil, da je ta realnost tudi edina realnost. Irski teolog škof Berkely je podobno zagovarjal tezo, da poznamo samo naše zaznave. Sklepal je, da ne obstaja ničesar razen naših zaznav, kar ga je privedlo v težak položaj, ko je moral pojasnjevati, kaj se zgodi s svetom, kadar ga nihče ne opazuje. Kant je predpostavljal, da obstaja temeljna realnost, le da jo nikoli ne moremo izkusiti neposredno. Vse, kar lahko spoznamo o njej, je neka oblika, ki se pojavi v naši zavesti – naš mentalni model tega, kar naj bi bilo »tam zunaj« nas.
Včasih slišimo, da je naš model realnosti iluzija, toda to ne drži povsem. Lahko, da gre le za pojave v zavesti, toda vseeno je to neka realnost – edina realnost, ki jo poznamo izkustveno. Do iluzije pride, ko zamenjujemo realnost, ki jo zaznavamo s fizično realnostjo, stvarjo-samo-po–sebi. Vedantski filozofi starodavne Indije so to zamenjavo imenovali maja. Čeprav pogosto prevajana kot »iluzija« (napačna zaznava sveta), bi bilo pojem bolje razlagati kot zmoto, (napačna razlaga sveta). Trpljenje povzroča zmota, ko verjamemo, da so pojavi (fenomeni) v naši zavesti hkrati tudi zunanji svet neposredno. Zavajamo sami sebe, ko mislimo, da je podoba drevesa v naši zavesti hkrati tudi drevo samo.

Drevo kot fizični objekt sestavljajo znani gradniki materije: molekule, atomi, podatomski delci. Toda iz česa je podoba v naši zavesti? Jasno je, da ni zgrajena iz fizičnega materiala. Zaznavana podoba je iz »take snovi« kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul. (Lahko, ali pa tudi ne, gre pri tem istočasno za odgovarjajoče fizikalno kemijske aktivnosti v možganih, toda tu govorim o bistvu podobe same.) Kaj je torej bistvo te nematerialne podlage (osnove) iz katere se porajajo (oblikujejo / in-formirajo) vsa naša izkustva.
Angleški jezik nima primerne besede za to mentalno (duhovno) esenco. V sanskrtu beseda čitta, pogosto prevajana kot zavest (v agleščino pa včasih tudi kot kot »mindstuff«), pomeni mentalno (duhovno) podstat (sub-stanco). To je tisto, kar privzame mentalno obliko slik, zvokov, vtisov, misli in občutkov. Vsi ti fenomeni zavesti pa so veliko bolj snovani (sanjani – slovenščina tu z istim korenom obeh besed ponuja enkraten vpogled) kot snovni.
Polje zavesti (mindstuff ali čita) ima sposobnost zavedanja vsakršnega možnega izkustva – vse, kar kdorkoli sploh lahko izkusi v življenju (tudi izven fizičnega telesa); vsaka izkušnja vseh bitij na tem planetu ali kateregakoli čutečega bitja kjerkoli v vesolju. V tem pogledu ima zavest neskončen potencial. Z besedami Mahariši maheš Jogija, »Zavest je polje vseh možnosti«.

Ta vidik zavesti spominja na svetlobo iz filmskega projektorja. Le ta seva svetlobo na zaslon in jo pri tem prilagaja tako, da na njem pričara katero od neštetih možnih podob. Te podobe so kot zaznave, vtisi, sanje, spomini, misli in občutki, ki jih izkušamo – oblike, ki se porajajo na našem notranjem zaslonu, zaslonu naše zavesti. Svetloba sama, brez katere ne bi bila možna nobena podoba, odgovarja tej zmožnosti zavesti, da prevzame katerokoli obliko.
Za podobe na platnu vemo, da nam jih riše ali slika nanj usmerjena svetloba, toda običajno se te svetlobe niti ne zavedamo, vso pozornost posvečamo gibljivim podobam in zgodbam, ki nam jih le te posredujejo. Na zelo podoben način vemo, da imamo sposobnost zavedanja, toda običajno se zavedamo samo kakšne od številnih različnih zaznav, misli ali občutij, ki se pojavijo v zavesti. Redko se zavedamo zavesti same.

Vsi pojavi so projekcija zavesti.    Tretja Karmapa.