Leta 2004, ko se je 1. maja Slovenija pridružila Evropski zvezi, se je zgodilo nekaj neverjetnega. Med mnogimi akti, ki jih je za ta podvig morala sprejeti kandidatka Slovenija, je bila tudi Natura 2000. Naravovarstvo je postalo takorekoč vstopnica za članstvo v Zvezi. Prvič smo v Sloveniji tako visoko in tako nujno morali obravnavati zaščito narave, po sicer strogih evropskih kriterijih.

Sprejemanje Nature 2000 je razgalilo vso protinaravovarstveno in nerazgledano, nazadnjaško in zatohlo miselnost naše politike in odgovornih politikov.  Komaj smo bili  kos postavljenemu roku – šlo je za dneve.

Namesto da bi se politika veselila, da so nam strokovni kriteriji Nature 2000 zasedli kar 35% ozemlja, je pisala občinam okrožnice, naj čimveč ozemlja izločijo še pred sprejemom, zaradi »razvoja«. Celo sam minister za okolje in prostor, katerega resor ima v opisu nalog zaščito narave, je šel nad strokovni predlog Nature 2000 z radirko v roki in brisal, kar so strokovnjaki utemeljili, da izpolnjuje kriterije Nature 2000.
Najbolj razvpit primer je Volovja reber, greben na robu Snežniških prostranstev, kjer je bil tudi sicer načrtovan regionalni park in je Slovenija za izdelavo strokovnih podlag prejela sredstva iz Evrope (Matra). 

Danes, po 4 letih, mora Slovenija, po odločitvi evropskih organov, vračati zradirano. Tudi na Volovji rebri, kjer je minister z radirko hotel izsiliti neovirano postavitev mega vetrnic, ki bi uničile pokrajino, energetsko pa ne bi pomenile ničesar. Ampak saj vemo: vetrnice poganja predvsem denar, dobiček. Veter in ogljikov dioksid sta zgolj izgovor. Drobiž, milijon evrov so obljubili eni od revnih občin, da  je zagrizla v degradacijo zaščitenega območja, za svoj »razvoj«.

Mnogi smo se vprašali, zakaj je Evropa tako močno postavila Naturo 2000. Nekaj morajo države podpisnice doživljati, nekaj očitno negativnega, da so novim članicam postavile Naturo za vstopnico. Odgovor je na dlani: doživljajo nezadržno izginjanje narave, upadanje števila vrst rastlin in živali, ugotavljajo negativen razvoj. Nekatere nove članice in kandidatke še imajo dokaj ohranjeno naravo, ker so imele politični in gospodarski sistem, ki ni bil osnovan na maksimiranju dobička. Mnoge članice (Nemčija, Avstrija) restavrirajo naravo, kar bo sicer trajalo veliko let. Že nekaj časa strokovnjaki pišejo o uvajanju »urbane divjine« v mesta in industrijske komplekse.

A drugačno razmišljanje nam še vedno govori: kaj imamo od narave, odtehta jo industrijski razvoj, delovna mesta, možnost dobičkov, upoštevanje narave pa »razvoj« ovira. Toda primeri dobre prakse v več državah so pokazali na boljši odgovor. Naravo potrebujemo kot ekonomsko bazo za dosti boljša in predvsem stabilnejša delovna mesta, še posebej izven mest, torej tam, kjer je narava v vsej svoji pestrosti. Gre za zvrst najbolj razvijajočega gospodarstva (na primer na Škotskem), kjer so vložki relativno majhni, od izkupička pa lahko dostojno živi bistveno več prebivalcev, mlajših in starejših. Ta zvrst je sinteza turizma, ekološkega kmetovanja, gostinstva, interpretacije narave in kulturne dediščine, krajevnih posebnosti, delovna mesta pa so doma in niso potrebne selitve v mesta. Svetovna gospodarska recesija bo najmanj vplivala na taka delovna mesta. S takim, alternativnim, strokovno izdelanim predlogom razvoja so, vsaj zaenkrat, zaustavili načrte za naftni terminal na otoku Krku, na Hrvaškem.

Tudi pri terminalih v Tržaškem zalivu od plinskih do naftnih je nujno upoštevati tudi alternativen razvoj, razvoj z zmanjševanjem števila terminalov in ne njihovem povečevanju.  Treba je odločno povedati energetskim družbam, da naj pač združijo svoje želje po dobičku ( ki ga je v energetiki ogromno), v manjšem številu skupnih terminalov, ne pa vsaka zase.

V Tržaškem zalivu ni potreben noben terminal, saj je v tem delu Evrope že dovolj mest za točenje plina. Dovolj je bilo onesnaževanja, treba je proces obrniti in severno Jadransko morje postopno očiščevati.  

V taki skrbi za Tržaški zaliv, ki je pomemben del italijansko-slovenske-hrvaške turistične regije , je izzvenela tudi novinarska konferenca v torek, 16.septembra 2008 v Ljubljani v organizaciji Alpe Adria Green (AAG), ki združuje šest nevladnih okoljevarstvenih organizacij iz Slovenije, Hrvaške in Italije. Menimo, da energetske firme ne smejo imeti monopola v strategiji energetske oskrbe in jo potem vsiljevati politiki in prebivalcem regije (tudi podkupovati), pač pa da je to strategijo potrebno izdelovati skupaj z prebivalstvom, ki živi v določenem prostoru in sprejeti tudi racionalnejšo varianto s skupnimi, že obstoječimi terminali.

Spomnimo, da nas je že kapitan Cousteau pred več leti opozoril, da je severni Jadran ogrožen, tako njegovo življenje, kot kvaliteta vode. Nikakor ne pristajamo na negativen razvoj, pač pa ponujamo drugačnega, pozitivnega za prebivalstvo. Izdelava skupne strategije pozitivnega (trajnostnega) razvoja vseh treh držav za ta prostor je nujna. Upamo, da bo ta nevladna iniciativa našla pozitiven odziv pri politikih treh držav.

mag.Tomaž Ogrin
Zveza društev za varstvo okolja v Sloveniji