Kdor pričakuje zgolj tematiko o porednosti med rjuhami, bo malce razočaran, saj gre za porednost kot način soočanja z vsakodnevnimi težavami v komunikacijah vseh vrst. Svet je še vedno poln stereotipov o tem, kakšno vedenje se spodobi za ženske in kako naj se vedejo moški. Vse se začne že v otroštvu, prek vzgoje, sledenja »pravim« vzorcem. Vidimo jih pri svojih starših ali v okolju, literaturi, medijih.

Denimo v starem, a še vedno kultnem mladinskem filmu Kekec je v zvezde kovan (pre)drzen, prebrisan fantič, medtem ko njegovi prijateljici Mojci ne preostane drugega, kot da pasivno, nemočno čaka na rešitev, ki naj bi prišla sama od sebe… Seveda pride, dekle dobi v oči zdravilne kapljice in čudežno spregleda, vendar resnično življenje ni prav pogosto tako zelo romantično.

Tukaj in zdaj se odvija nešteto bolj realnih dram za odraslo publiko. V sosednjem bloku denimo živi nesrečna osamljena ženska, ki tarnajoče sprašuje samo sebe ali kogar koli drugega, ki ima pet minut časa, kdo jo je preklel, čeprav je vedno vsem želela le najboljše. Sama ne naredi ničesar, da bi se dokopala do odgovora, upe nemo polaga v sorodnika, ki jo občasno obišče, sanjari o tem, da jo bo nekdo nekje odrešil vseh muk… Seveda je lahko vloga ženske tudi drugačna, kot denimo v zakonu, v katerem žena prinaša domov večino denarja, ima dve odgovorni službi, hkrati opravlja še večino gospodinjskih del, mož pa medtem večino časa s pločevinko piva v roki pred zaslonom z novicami nekonstruktivno intelektualno benti nad usodo in vsemi, ki naj bi bili krivi za to, da ne zasluži dovolj, sam pa za premik na bolje naredi bore malo. Potem se čudi, ko ga njegova najdražja nekega dne postavi pred vrata.

Neustrašnosti se je treba naučiti
Ženska spet hitro postane tragična odrasla različica Mojce, ko se, medtem ko njen najdražji popiva po gostilnah s prijatelji, sama doma užaljeno in mučeniško vrže na kolena in neumorno drgne tla s super čistilom, dokler niso še njene blazinice na prstih podobne spužvi. Vse zato, da bi sebi in svetu dokazala, kako dobra ženska je… Pa je res? Bo mož resnično cenil njen trud in ji zato takoj ob vrnitvi domov in pogledu na diamantno sijoča se tla skuhal večerjo ob svečah in ji z dišečim oljem zmasiral od plazenja po tleh razboleli hrbet? Ali pa se posmehnil v brk: »Tako je prav, ko mene ni doma, naj babnica vsaj kaj pametnega naredi… No, grem zdaj spat, je bil naporen večer…« Kateri scenarij je verjetnejši, ni treba razlagati.

Ali smo ženske po naravi nagnjene k samožrtvovanju in pasivnosti, še posebno, če smo to videvale kot deklice pri svojih mamah, sestrah in babicah? Je prav, da sledimo tovrstnemu »poslanstvu«? Strokovnjakinja za medosebne odnose Ute Ehrhardt, avtorica knjige In vsak dan bolj poredne, bi v odgovor verjetno odločno in s sproščenim nasmeškom odkimala. Meni namreč, da se mora ženska, če si želi biti srečna, naučiti biti bolj drzna, podjetna, aktivna. »Neustrašnost ni prirojena, vadite jo lahko v mnogih vsakdanjih prizorih in se je korak za korakom naučite!«

Ena izmed večjih težav je, da ženske v povprečju težje rečemo ne, ko nas nekdo prosi za uslugo, čeprav nimamo ne časa ne volje za izpolnitev naloge in že vnaprej vemo, da nam oseba usluge ne bo vrnila. Največkrat kljub temu pomagamo, saj se bojimo, da bi z zavrnitvijo osebo spravile v slabo voljo in si s tem nakopale njeno nenaklonjenost. Namesto tega bi morale vedno, kadar že po izkušnjah vemo, da nam oseba usluge ne bo vrnila in nas bo le še naprej v nedogled izkoriščala, navesti razloge, zakaj ne bomo mogle pomagati. To lahko povemo iskreno, recimo z besedami, da smo preutrujene, ker nas čakata načrtovanje in prenova otroške sobe… Včasih se preprosto moramo naučiti reči: »Ne, žal ti ne morem pomagati.« »Sprijaznite se s tem, da vaši razlogi nasprotniku ne morejo odvzeti slabega občutka. Nihče ni vesel odklonilnega odgovora… Bolje je reči ne in imeti slabo vest, kot pa reči da in se potem jeziti,« razlaga Ute Ehrhardt.

Klišejsko, a resnično: srce pozna odgovor
Kako vemo, kdaj je treba reči ne in kdaj ja, in kako si zagotoviti, da si ne bomo nakopali negativnih čustev? Ute Ehrhardt svetuje: »Kakor hitro začutite, da usluge ne delate iz srca, kakor hitro dobite pri ustrežljivosti ali 'prijateljski uslugi' neprijeten občutek, zaprosite za protiuslugo.« Tovrstno »trgovanje« bo nam in našemu sogovorniku dalo jasno vedeti, da zavračamo vlogo žrtve, da smo »poredni«. Definicija porednosti zajema veliko mero samozavesti, ko vemo, kaj želimo, in temu tudi sledimo, ko si upamo izraziti svoje mnenje in hotenje, četudi pri tem koga negativno presenetimo. Poredni smo, kadar si upamo biti zares srečni.

Povej mi, s kom se družiš…
… in povem ti, kdo si. Da bi bili zadovoljni v svoji koži in polni energije, motivacije za razvijanje na vseh področjih, je pomembno tudi to, s kom se družimo. Če imamo denimo za najboljšo prijateljico pasivko, bomo sami težko prilezli dlje od te naravnanosti. Če je naš partner posesiven in si ob sebi ne želi ali pa ni vajen vsestransko aktivne ženske, zato nas bodisi zasmehuje bodisi ignorira, saj je prestrašen in zmeden, bomo prav tako težje uspele razviti dovolj samozavesti, da bi naredile korak naprej. Ute Ehrhardt ugotavlja, da ni pomembno, kako hitro ali kako daleč se bo ženska premaknila, pomembno je, da se premika. Poudarja tudi, da obstaja le eno sredstvo, s katerim lahko omilimo težave v osebni sferi: »Sklepajte nova poznanstva ali okrepite tista, ki vas podpirajo pri vaših ambicijah, veselju do življenja in močni volji.« Ne sme nas biti strah morebitne zmrzali, ki se pojavi na določenih prijateljstvih, saj se lahko slednja prav kmalu spet otoplijo. Če se ne, brez skrbi, prišla bodo nova, še boljša, še posebno, če bomo odprti za pozitivne, v vseh pogledih dejavne in seveda »poredne« ljudi.

Ne nazadnje si velja zapomniti še eno ključno vodilo gospe Ehrhardt, ki zatrjuje, da vse poredne punce vedo naslednje: »Za svoje počutje moram poskrbeti sama. Nikogar ni, ki bi mi to nalogo odvzel.« Novodobna slepa Mojca iz Kekca pa bi dodala: »Kje se ta Kekec obira toliko časa, grem raje kar takoj sama po kapljice za oči, le še psa vodnika pokličem! Kaj pa strašna Pehta? Ni problema, se bova že zmenili, saj sva obe ženski…«

Katja Cah Švarc, revija Nika
www.dnevnik.si