Volitve, naša pravica in hkrati naša dolžnost. Tega se je potrebno zavedati in na kar ne gre pozabiti. Tudi, ko ali če nas nobena stranka ni prepričala ter zadovoljila naših pričakovanj, tudi takrat, ko nimamo svojega favorita med kandidatkami in kandidati, nobenega, ki bi nas posebej navdušil, presenetil, naredil nek presežek ali bi mu uspelo nagovoriti nas na drugačen način. To je namreč tisto, kar sama občutim.

Vse je bolj ali manj na istem nivoju, v isti frekvenci, ki nas pušča ravnodušne ali nas celo dolgočasi, tako zelo, da nas pravzaprav že odbija in se nam vse skupaj že upira. A ne glede na vse, tudi, če ste demoralizirani ali sem vas s svojim razmišljanjem v to zapeljala prav sama, nikar ne recite, »briga me« ali »vseeno mi je«.

Zavedati se morate/moramo, da tudi vaš/naš glas nosi v sebi moč in možnost za spremembe. Možnost neposrednih volitev ni nekaj samoumevnega in gotovega za vse večne čase. Še posebej se ob tem lahko zamislimo, ko pomislimo na posrednost volitev v EU parlament ter nad možnostjo participacije in vplivanja  na politično dogajanje v njem.

Kaj ta pravica in možnost pomeni dobro vedo in imajo v zavesti ter v spominu naši dedki in babice, ki so živeli v nekem drugem zgodovinskem obdobju, v drugačnem kontekstu, kjer si je bilo demokratične vrednote treba zgraditi in osnovne pravice šele izboriti. Morda se ravno zato na volitve odpravijo že zgodaj zjutraj in praznično oblečeni. Seveda se lahko temu tudi nasmihate, če gledate na svet s plašnicami na očeh; in premnogi to dejansko tudi počnejo. Tako kot se današnje dni veliko ljudi posmehuje in smeje feminizmu oz. feministkam. Še posebno je to patetično in vredno pomilovanja, ko to počno pomanjkljivo oblečene gospodične, ki se ne zavedajo, da lahko nosijo mini krilo, ker so, ne tako davno nazaj, svoj boj za enakopravnost pričele ženske, ki so se združevale in povezovale v različnih feminističnih gibanjih.

Kaj reči o letošnjih parlamentarnih volitvah, kar še ni bilo rečeno in povedano? Pravzaprav je ravno to problem, da razen »afere Patria« ni bilo nič, nič drugega vrednega omembe, ni bilo drugih tem in se niso odpirala nobena razvojna vprašanja. Torej en sam dolgčas brez političnih vizij ali pa nam jih vsaj niso uspeli prikazati. Zanimivo je tudi opažanje kako so posamezne teme, v določenem obdobju dobesedno producirane in seveda se zdijo edine pomembne, odločilne za državo in politično relevantne. V lanskoletni predsedniški kampanji ni bilo enega samega soočenja, da ne bi vsebovalo vprašanja o meji med Slovenijo in Hrvaško. In ustvarjen je bil občutek, da vsa naša usoda temelji na razrešitvi tega problema. Letos smo še vedno na identični poziciji a to ni več omembe vredno vprašanje. Fokus je bil zopet nekje drugje in seveda zelo omejen.

Prepričujejo nas, da je Slovenija že dosegla vse velike cilje in je sedaj čas za ljudi. In kje naj bi bilo to videti ali opaziti? Sama sem glasovala proti vstopu v NATO, zato ga nikakor ne dojemam kot pomemben dosežek ali cilj, prej nasprotno korak nazaj od tega kar so bili razlogi in vrednote osamosvojitve; suverenost in samostojnost. Nihče me nikoli ne bo mogel prepričati, da je to dosežek »zrelosti« družbe. Prav tako vstop v EU  nikakor ne sme biti dojet kot cilj, ampak kot »nov« začetek neke poti, kjer si mora Slovenija svoj prostor šele ustvariti in pridobiti ter ga znati uveljavljati. Ne s številom sedežev evropskih poslancev v EU parlamentu, saj le-ti predstavljajo interese EU strank in ne nacionalnih kot je splošno javno prepričanje. Nenazadnje učinkov njihovega dela ni opaziti in videti. Pomembno je uveljavljati se in voditi politiko, ki bo imela svojo težo in pečat ter ne bo »tradicionalno hlapčevska«. Seveda, če je znotraj obstoječega institucionalnega aparata oz. strukture, ali tistega predvidenega z Lizbonsko pogodbo, to sploh mogoče izvesti in izvajati; ali smo na svojo podrejenost že prostovoljno pristali, se vdali, se sprijaznili? Mimogrede, glasovala sem za vstop v EU, v prepričanju in z upanjem, da bo nekaj povsem drugega kot se mi prikazuje in razkriva sedaj.

Komu zaupati, koga voliti tokrat, ko pa je takšna revščina? Razlike v vsebinah so minimalne, le posamezni ideološki poudarki jih ločujejo in razdvajajo. Sama se bom odločala proti tej vladi, z željo, da bo vendarle prišlo do kakšnih premikov in sprememb, a ne zgolj v predznakih in v sedečih nadzornih odborov podjetij. Četudi že v naprej pričakujemo oz. vemo, da se bodo mnoge obljube pozabile in številnih zapisanih ciljev, zaradi teh ali onih zunanjih razlogov, ne bo moč uresničiti; zna biti izgovor.

Prav gotovo letos ne bom šla na volišče s takšnim navdušenjem kot lani, ko sem volila za najboljšo kandidatko, tisto, ki ji najbolj verjamem in zaupam. Če mislite, da sem prevzetna in domišljava poskusite na kakšnih volitvah kandidirati tudi vi, zakaj pa ne.

Za konec pa še dva grafita, ki smo ju mimogrede opazili.

1. Na smetnjaku pred našo pisarno je pisalo;

     Janez Janša se moti v tem smetnjaku ni kruha.

 Kot nadaljevanje slogana na plakatu SNS pa tole;

      2. V bistvu smo najboljši v otresanju gobca.