V prvi fazi nevrotičnega kolesa, se pravi v fazi zavedanja (o kateri sem že pisala) je zavest nevrotičnih oseb najmočneje izražena - v tej fazi si želijo, da bi se jim bolezensko stanje izboljšalo, želijo sodelovati, v resnici pa si izboljšanja ne želijo. Zaradi strahu pred neznanim nezavedno počno vse proti izboljšanju.

Pravijo, če si bulimična oseba prizna, da je zasvojena s hrano je s tem napravila velik korak, in če si nato poišče ustrezno strokovno pomoč, denimo psihiatra, je že skoraj ozdravljena. To drugo ponavadi misli odvisnik sam. Pomembno se mi zdi poudariti, da ti ljudje v večini primerov ne obiskujejo psihiatra z namenom, da bi jih ta pozdravil ampak, ker si želijo, da bi jih nekdo poslušal in predvsem slišal, da bi jih razumel, potolažil, da bi se strinjal z njimi, da bi začutil usmiljenje do njih in sovraštvo do vseh, ki jih sovražijo sami.

Pravzaprav iščejo človeka, ki bi jim dal prav, ki bi skušal podoživeti njihovo bolečino, ki bi jim potrdil, da so drugi krivi za nastalo nevrozo, nenazadnje, da bi jim prižgal zeleno luč za samopomilovanje in da jih ne bi obsojal zaradi odvisnosti ampak da bi jim med omamljanjem stal ob strani. V resnici iščejo in potrebujejo pozornost.

Zakaj tovrstne odvisnosti ni mogoče popolnoma pozdraviti?

Lahko rečemo, da je zasvojenec s hrano ozdravljeni bulimik ali anoraksik, ne moremo pa reči, da je zdrav. Zakaj? Ker bo takšen človek vse življenje nagnjen k svoji odvisnosti tako kot alkoholik k alkoholu. Pa vendarle je pri alkoholizmu malo drugačna zgodba. Brez alkohola se da preživeti, tudi brez mamil nekako gre. Če ozdravljeni ne bo nikdar več segel po opojnih substancah mu skoraj ne preti nevarnost, da se bo vrnil na začetno stopnjo. Človeku, ki trpi za bulimijo nevrozo pa ne moremo prepovedati hrano. Brez hrane se žal ne da preživeti. Lahko mu edino rečemo, da mora zmerno jesti. Pa vendar vsi, ki ta problem dobro poznajo vedo, da to pri njem ni mogoče. Tudi alkoholik se ne bi mogel nikoli pozdraviti, če bi mu rekli: »Veš, moraš se navaditi zmerno piti. Popiješ lahko 2dcl vina na dan in nič več. No, bodi priden, mi pa se vidimo naslednji mesec.« Tukaj se poraja vprašanje, kako naj potem pristopimo k zdravljenju bulimije nevroze.
 
S skupinsko terapijo?

Veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s tovrstno odvisnostjo ponavlja isto napako, ko ljudi stlači v en sam prostor in jih posede v krogu. Mnenja sem, da ljudi ne bi smeli vreči v isti koš. Bo že držalo, da so prišli na terapijo z istim ciljem v mislih in ker so zboleli za nevrozo, ki sliši na isto ime, to pa je tudi vse, kar imajo skupnega. Vse ostalo se razlikuje. Okolje, način vzgoje, starši, način odraščanja, izobrazba, temperament, karakter, razgledanost, miselnost, navade, razvade, mnenja, prijatelji, finančno stanje, družbeni položaj, telesna zgradba…itd. Vsakega pacienta obravnavam kar se da individualno, saj je tudi razrešitev problemov vedno individualna, so besede Carla Gustava Junga in z njim se popolnoma strinjam.

Potrebno se je zavedati, da bo neka metoda zdravljenja za enega sprejemljiva, učinkovita, spet drugemu se bo zdela trapasta, morda preveč površinska ali celo žaljiva. Tretja oseba je mogoče ne bo razumela, ali metoda nanjo ne bo imela nobenega pozitivnega učinka, kot ga bo imela lahko na nekoga drugega in ta bo mislila, da je z njo kaj narobe. Odvisnik ne bo nikoli pomislil, da je napako storil zdravnik. Ta pa je tudi ne bo nikoli priznal, ker je prepričan, da je najboljši med najboljšimi in da je njegov način zdravljenja najučinkovitejši. Prepričan sem namreč, da zdravnik nič bolj ne ve, kaj bi bilo najbolje za pacienta, kot to ve pacient sam, ki mu je njegova psihična konstitucija lahko povsem neznana /…/ Zdravnik se mora torej tudi sam soočiti z nalogo, ki jo želi postaviti pacientu. Kadar gre za vprašanje socialne prilagoditve, se mora prilagoditi tudi sam, ali pa – v obratnem primeru – postati ustrezno neprilagojen, so prav tako Jungove besede.

Še ena pomanjkljivost pri skupinskih terapijah je ta, da odvisnik v skupini ni dovolj osredotočen na zdravnikove besede. Kot sem že omenila v enem od prejšnjih poglavij, so ti ljudje preobremenjeni s zunanjim videzom. In kaj to pomeni? Da se zelo radi primerjajo z drugimi in da zelo radi ocenjujejo druge, v dobrem in slabem smislu, ocenjujejo tudi sebe, ko gledajo druge. V skupini bo njihovo zanimanje nezavedno zdrsnilo k primerjanju in potem k samozaničevanju ali samokritikam. V njih bo spregovoril glas: »Ona je lepša od mene, je bolj vitka, ima lepše noge, lepše lase, je bolj zabavna, bolj pametna, nima tako velikega trebuha kot ga imam jaz, lepše je oblečena…« S tem se bodo ukvarjale njihove misli in ne z besedami, ki jih bo izrekel zdravnik. In dekletova misija bo: »Do naslednjič morem shujšati, da bom videti lepša od nje.« Tudi če jih zdravnik tehta ob vsakem obisku jim s tem dela medvedjo uslugo. Ker bo dekle dobilo izziv, da mora tehtnica do naslednjič kazati manj in vsakič manj. Če se vpraša mene, bi jaz tehtanje prepovedala!

Zdravnik se tudi ne more vsakemu posebej posvetiti v eni sami uri ali morebiti v dveh urah. Nekdo bo vedno povedal več, nekdo manj, ali pa si bodo v želji, da se vsak izpove skakali v besedo in bo nastala zmešnjava. Oboleli tudi ne pove, oziroma ne zaupa toliko stvari, skrivnosti zrdavniku kot bi jih, če bi bila z zdravnikom sama. Ponavadi zaradi sramovanja in nelagodnosti, ki jo povzroča ravno skupina. Veliko njih ne mara pred drugimi razkrivati osebne probleme, ne marajo, da vsi vedo kaj se dogaja v njih, za zaprtimi vrati družine ali kje drugje. Če se bo oseba odprla in govorila o teh stvareh pred skupino jo bo potem razžirala slaba vest, ki jo bo vodila k prenajedanju. Zdravnik bo od vsakega izvlekel le površinske stvari, celo zlagane. To pa je zanj premalo, da bi lahko našel za vsakega posebej vzroke za nastalo nevrozo. Menim, da obstaja toliko metod zdravljenja, kolikor je ljudi na svetu. Vsak je drugačen, pa čeprav gre pri vseh denimo za bulimijo nevrozo. Vsak je edinstven. Zato si ne bi smeli dovoliti nikogar podcenjevati s tem, da sebi olajšamo delo. Pametneje in po moje učinkoviteje je individualno zdravljenje. Vsaka oseba si zasluži zdravljenje z metodo, ki ustreza njej in ne z metodo, ki ustreza zdravniku.

Meni se zdi, da je v psihoterapiji še prav posebej priporočljivo, da zdravnik nima preveč trdnega cilja. Saj ne more kaj bolje vedeti, kaj bi bilo treba storiti, kakor narava in pacientova življenjska volja.       
C. G. Jung

Nekateri celo svetujejo, da bi bilo dobro, če bi iz hladilnika odstranili vso zalogo oziroma, da bi v njem pustili hrano samo za dan ali dva. S tem nasvetom verjetno mislijo, da se bo (če njihova roka ne doseže hrane)  prenajedanje morebiti zmanjšalo ali da ga bodo preprečili. Jaz se tudi s tem ne bi strinjala, čeprav se sliši spodbudno. Če malo bolje razmislite, človeka najbolj zamika tisto česar nima, ali ne sme. Skoraj prazne police in hladilnik pa ravno izzovejo misli o hrani. O hrani bodo razmišljali več časa kot bi sicer, da ne rečem toliko časa, dokler ne bodo postali nemirni, nervozni. Kar pomeni, da bo njihov namen naslednjega obiska trgovine zagrabiti in kupiti vse, kar gre v voziček ali košaro in prenajedanje jim bo potem vzpodbudilo še večjo strast, še večje vznemirjenje in zadovoljstvo.

Namen zdravljenja naj bi bil v tem, da se spopadajo s strahom – s sabo v prvi vrsti in ne s hrano. Tudi, če rečejo, da jih je strah hrane, bi bili zelo naivni in nepodučeni, če bi jim verjeli. Bolj učinkovita terapija bo, manj si bodo želeli prenajedanja in bruhanja. Kakršnakoli prepoved na njih vpliva negativno.

In še nekaj. Večina terapij se začne pri koncu. Pri hrani. Pri zdravljenju naj hrana ne bi igrala glavne vloge. Žal pa se mnogi preveč posvečajo pacientovemu načinu prehranjevanja. Kdaj, koliko, kaj…itd. Najbolj smešno se mi zdi, ko tem ljudem na začetku zdravljenja potisnejo v roke nek dietni oziroma prehranjevalni urnik, ki naj bi se ga držali. Zaradi njega pride samo še do večje frustracije in nič več. Seveda se ga ne bodo znali držati, ker jim to bolezen preprečuje, rekli pa bodo, da se ga, ker ne bodo želeli razočarati svojega zdravnika. Se pravi spet jih prisilimo v laž in to je za njihovo psihično in čustveno stanje slabo. Njihov način prehranjevanja se bo normaliziral šele takrat, ko bodo spet v prijateljskem odnosu s sabo, ko bodo prevzgojeni. Žal nič prej.