Vsako čustvo spremlja značilen vzorec dihanja. Ko smo jezni, dihamo na določen način in če  ta način dihanja spremenimo, tudi ne moremo več vzdrževati občutka jeze. Velja  tudi obratno, kot dobro vedo igralci. Če želijo v sebi prebuditi občutek jeze, začnejo dihati tako kot, da bi bili jezni in tako prebudijo v sebi jezo. To velja za vsa čustva.

Tudi ko smo spolno vzburjeni, dihamo na določen način  in če to dihanje potlačimo, vzburjenje pojenja. Zadrževanje diha nas omrtvi. Kot otroci smo tako  preživeli mnoge situacije, s katerimi se nismo želeli soočiti. Če smo se srečali z nečim kar je bilo preveč strašno ali boleče, smo našo senzitivnost otopili tako, da smo zadrževali dih. Naučili smo se tudi, da lahko čustva, ki jih naši starši in učitelji niso sprejemali, potlačimo tako, da omejimo naše dihanje.

Tak način upravljanja s sabo ima svoje prednosti, saj nam je pomagalo preživeti, ima pa tudi slabo stran. Res je, da nas je zaščitil pred premočno jezo ali bolečino, vendar smo se tako naučili zadušiti tudi vse drugo, kar se poskušalo dvigniti znotraj nas - preveč hrepenenja po ljubezni, preveč zadovoljstva ko smo ob nekomu, ki nam veliko pomeni, preveč radosti, ker smo živi. Rajši smo se sprijaznili s tem, da smo si dovolili čutiti le ozek izsek v razponu naših izkušenj, kot pa da bi tvegali to, da bi dopustili čustvom in občutkom, da tečejo skozi nas.

Ravno tako kot lahko s pomočjo dihanja potiskamo naša čustva, lahko s posebnimi dihalnimi tehnikami pridemo v stik z njimi in jih dvignemo na površje. Poznamo Oshojevo Dinamično meditacijo,  Orgazmično dihanje  Wilchelma Reicha, Ognjeni dih, ki ga poznajo tako ameriški Indijanci kot Tibetanci, rebirthing………itd. 

Naš živčni sistem se deli na centralni in avtonomni živčni sistem. Centralni upravlja z našim zavestnim delovanjem in avtonomni živčni sistem regulira vse avtomatične telesne funkcije. Dihanje je avtomatičen proces, vendar ga lahko zavestno kontroliramo. S pomočjo dihalnih vaj torej vzpostavljamo most med zavestnim in nezavednim.  In zakaj bi sploh  brskali po neprijetnih občutkih in jih dvigovali na površje? Če smo neko  čustvo  potlačili tako globoko, da se ga niti ne zavedamo več, to še ne pomeni da je izginilo. Vsa ta zavrnjena in nepriznana  čustva še naprej živijo svoje skrito življenje znotraj nas in se izmikajo naši kontroli. Vsi stari strahovi, rane in zamere iz naše preteklosti posredno   obarvajo naše  sedanje izkušnje in spodkopavajo naše dobre namere. Ogrožajo naše mentalno in fizično zdravje. Mnoge psihosomatske bolezni izvirajo iz nerazrešenih čustvenih konfliktov, s katerimi se ne želimo srečati.

Ko s temi tehnikami prikličemo  čustva na površje, si jih priznamo in jih podoživimo, se jih tako osvobodimo. Ker smo energetska bitja, ves čas sprejemamo energijo  vase, ta energija se pretaka znotraj nas in teče iz nas ven. Tok energije, ki ga sprejemamo  doživljamo kot  inspiracijo, dotok novih ideje in  informacij. Če je ta tok  blokiran, to doživljamo kot strah in nemir. Strah in nemir torej blokirata  dotok idej.

Tok energije skozi sebe doživljamo kot  radost, užitek in moč.  Če je ta tok oviran, to čutimo kot bolečino, žalost in občutek izgube. Tok energije, ki teče iz nas ven pa doživljamo kot kreativnost, ljubezen in produktivnost. Če je ta tok oviran to čutimo kot jezo, frustracijo in sovražnost. S pomočjo tehnik s katerimi se osvobajamo čustev torej postanemo spet »pretočni«,  polni energije in kreativni.

ČUSTVA IN SPOLNOST

Če strah vpliva na našo sposobnost prejemanja energije, bolečina na našo sposobnost doživljanja ugodja in jeza na sposobnost dajanja, potem imajo čustva velik vpliv na naše doživljanje spolnosti. Seks je izmenjava energij, nepretrgan tok dajanja in sprejemanja. Pravimo, da je tantrični seks  energijski seks . Vsi smo že kdaj doživeli, da imamo priložnost in željo po spolnosti, vendar kjub priliki in naši želji energija za to ni prisotna. Ko energija sredi ljubljenja nenadoma upade, to samo pomeni, da spreminja svojo obliko. Iz spolnega užitka se spremeni v neprijeten pritisk, ker smo prišli v stik z blokiranim občutkom ali kakim travmatičnim preteklim izkustvom. Namesto da se ubadamo s tem, kaj je narobe, je bolje da gremo v ta občutek in sledimo njegovi energiji.

Ta nas bo morda vodila v to, da moramo spremeniti položaj telesa, ali da svojemu partnerju rečemo nekaj kar smo že dolgo zadrževali v sebi, morda bomo izrazili željo, ki se je sramujemo, ali ugotovili, da imamo potrebo po tem, da rečemo nekaj smešnega, pa smo se bali, da bomo pokvarili razpoloženje. Morda pa nas bo ta energija vodila skozi potlačene občutke žalosti, strahu ali jeze.  Intimen pogovor je lahko prav tako izpolnjujoč, kot če bi se ljubili.  Ko torej tako sledimo energiji, ki se je pojavila in jo izrazimo, bomo videli, da se lahko spet vrnemo k ljubljenju in tok spolnega užitka  se bo obnovil in povečal. Mnogi  duhovni učitelji pravijo, da moramo »živeti v toku«. To pomeni, da sledimo energiji znotraj nas in jo izražamo. Čim neko stvar izrazimo, nima več moči nad nami.

VPLIV DIHANJA NA MISLI

Cilj meditacije je, da umirimo svoje misli in vstopimo v stanje bivanja, kjer se razodeva naš pravi jaz.  Razmišljanje je odraz delovanja naše leve možganske polovice in ko misli utihnejo, lahko stopimo v stik z intuicijo, z delovanjem desne možganske polovice. Opazovanje dihanja je najhitrejša metoda s katero lahko umirimo svoje misli. Povprečen človek vdihne 15 krat na minuto. Če zavestno dihamo s pomočjo mantre, se ta proces upočasni in ko vdihnemo 8 krat na minuto, začne optimalno delovati hipofiza. Ko pa se naše dihanje upočasni do take mere, da vdihnemo 4 krat na minuto, se aktivira epifiza. Ko se tako aktivirati obe žlezi, začne delovati naše tretje oko. Takrat izkušamo jasnovidnost.

Preprosta in učinkovita vaja opazovanja  diha s pomočjo mantre je SO-HAM meditacija:

1. Sedemo na stol in zravnamo hrbtenico.

2. Globoko vdihnemo in si predstavljamo da se ob izdihu osvobajamo vseh napetosti. Izdihujemo toliko časa, dokler nismo mirni in sproščeni.

3. Potem pričnemo z opazovanjem dihanja. Dihanja ne spreminjamo, le opazujemo ga. Ob vdihu mislimo Sooooooooo in ob izdihu mislimo Haaaaaaaaam. Če dobro prisluhnemo dihu vidimo, da je  So- Ham je notranji zvok diha v našem telesu. Ob vdihu  torej  poslušamo zvok  So  in ob izdihu Ham. In tako dihamo najmanj pet minut.. Če nas zmotijo misli ali zvoki, samo vrnemo svojo pozornost na So-Ham.

Ta meditacija umiri naše misli in celo telo. Čez nekaj minut bomo opazili, da  naše dihanje postaja vse počasnejše  in to je znak, da se naš um umirja.  Presledki med vdihom in izdihom in med izdihom in vdihom bodo  vse daljši in čez nekaj časa bomo opazili, da skoraj ne dihamo.  Opazili bomo, da  že zelo dolgo časa nismo vdihnili in da tudi nimamo nobene potrebe po tem. Toda to se mora zgoditi samo po sebi. Če v meditaciji hitro dihamo, to pomeni, da so naše misli nemirne, ko pa se ustavi dih, so se ustavile tudi naše misli in ko  je naš um popolnoma miren, se nam lahko razodenejo višja stanja zavesti. Ko s pomočjo opazovanja diha izpraznimo naš um, lahko telepatsko ujamemo misli drugega. Bolj smo tudi odprti za impresije iz višjih nivojev zavesti.

SO- HAM meditacijo lahko uporabljamo vedno, kadar smo preveč napeti ali nemirni.

Pred spanjem, ko na nam misli na tekoče dogodke kratijo spanec, lahko  v postelji  deset minut na ta način opazujemo svoje dihanje in se  umirimo.

Ta meditacija  čisti energetske poti in kanale v telesu in nas osvobaja prepričanj, ki  nas omejujejo. Čisti Samskare /navezave na pretekle dogodke / in Vasane /navezave na želje, ki jih imamo za prihodnost/. Stanje nevezanosti ne pomeni,  da se moramo vsemu odpovedati, temveč, da smo sposobni uživati v vsem kar imamo v tem trenutku, brez strahu, da bomo to izgubili. Tako umirajo naše navezave na preteklost in prihodnost..

Sv. Pavel pravi: »Umiram dnevno«.Tudi drugi jogiji govorijo o smrti na tak način. V stanju ne-dihanja simbolično doživljamo malo smrt. V meditaciji »umremo« in se ponovno rodimo z novim razumevanjem.

Polona Sepe
www.kriyatantra.com