| 
Katoliška cerkev je mednarodno pravni subjekt s sedežem v Vatikanu. Njen vrhovni poglavar je papež, trenutno je to papež Benedikt XVI. Gre za tujo pravno osebo, saj ima sedež v tujini, v že omenjenem Vatikanu. Gre za državo »sui generis«. Glede na navedeno, katoliška cerkev v Sloveniji ne sme delovati politično, temveč lahko deluje samo na religioznem področju.
Katoliška cerkev v Sloveniji deluje tudi v političnem pogledu oz. kot politična organizacija, kar pomeni, da se tuja »država« vmešava v notranje zadeve Republike Slovenije. Da ne bi prihajalo do tega, je potrebno v pravni sistem Republike Slovenije vnesti varovalke, da se to prepreči.
Zato predlagamo, da se dopolni Zakon o verski svobodi tako, da se v ta zakon vnese določba, mogoče v 4. člen, ki se glasi tako ali podobno:
»Cerkve in druge verske skupnosti, ne glede na to, ali imajo status mednarodnopravnega subjekta ali ne, ne smejo delovati politično. To velja tudi za njihove posamezne sestavne dele.«
Da se zagotovi učinkovito uresničevanje omenjene določbe, se v 31. členu zakona o verski svobodi doda določba, da se z določeno globo kaznuje za prekršek registrirana cerkev ali druga verska skupnost oz. njen posamezni sestavni del, če prekrši prepoved političnega delovanja.
Vladi Republike Slovenije tako predlagamo, da čimprej pripravi zgoraj navedeno spremembo Zakona o verski svobodi in jo vloži v parlamentarni postopek. Glede na to, da se bližajo volitve in da katoliška cerkev s svojimi dejanji že sodeluje v volilni propagandi, torej deluje politično, saj je izdala cerkveni dokument v zvezi z volitvami v državni zbor, ki bodo v drugi polovici septembra 2008, vlado pozivamo, da predlaga državnemu zboru, da se izvede nujen postopek za sprejem zakona, torej da se zadeva obravnava hitro in prednostno, in da sprememba zakona začne veljati takoj, vsekakor še pred volitvami.
Obrazložitev:
1. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998). Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in Vatikana je urejen z meddržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Ne glede na posebnosti dogovorov med državami in svetim sedežem (poimenovanimi kot konkordat, konvencija, pakt, modus vivendi, protokol ali sporazum) jih prevladujoča teorija mednarodnega prava obravnava kot prave mednarodne pogodbe, ki ne potrjujejo le obstoječih pravic pogodbenic (npr. svobodno delovanje cerkve), temveč lahko tudi ustvarjajo nove pravice in obveznosti za obe strani. Tudi za razlago teh dogovorov se tako kot za mednarodne pogodbe, sklenjene med državami, uporabljajo pravila Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, št. 30/72 – v nadaljevanju DKPMP), ki jo je podpisal in ratificiral tudi sveti sedež.
Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji.
Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998).
Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo:
Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998).
Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006).
Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006).
Katoliška cerkev ima tudi svojo vojsko, ta pa je atribut države. Pravzaprav ima dve vojski. Ena je švicarska garda, ki naj bi varovala papeža in je številčno bolj simbolična. Vendar pa ta vojska dokazuje, da je katoliška cerkev po svoji ideološki podstrati tudi vojaška sila in da dopušča reševanje konfliktov z vojsko. To kar je delala ves čas svojega obstoja, to dela tudi danes, vendar bistveno bolj prefinjeno. Druga vojska, ki je za mir na tem svetu zelo nevarna, pa je tako imenovana katoliška vojska. Gre za to, da je v večini zahodnih vojska največ vojakov, ki so katoliške vere in tako pripadajo katoliški cerkvi. Po zakoniku cerkvenega prava so vsi katoliki dolžni širiti in braniti katoliško vero vedno in povsod, kar pomeni, da so to dolžni delati tudi v vojski, ki je sicer formalno del neke posvetne države. V teh vojskah so tudi vojaški kurati, torej katoliški vojaški duhovniki, ki ideološko in versko usmerjajo to vojsko. Katoliška cerkev v vojaškem in političnem smislu deluje po principih »pravične vojne«, seveda pa je pravično to, kar ustreza interesom te cerkve.
Katoliška cerkev tako ni del civilne družbe ali nevladna organizacija, kot mnogi mislijo, in kamor cerkev sama sebe prišteva, ko ji to ustreza, temveč gre nesporno za tuj mednarodnopravni subjekt, ki kot politični subjekt v Sloveniji ne more delovati, razen v obsegu in na način, kot je to dovoljeno tujim državam. Katoliška cerkev je najstarejša država na svetu.
2. Po zakonu o verski svobodi predstavlja cerkev ali druga verska skupnost prostovoljno, nepridobitno združenje fizičnih oseb iste veroizpovedi, ki se ustanovi z namenom javnega ali zasebnega izpovedovanja te vere ter ima lastno strukturo, organe in avtonomna interna pravila, lastno bogoslužje ali drugo versko obredje in izpovedovanje. Iz te definicije je jasno razvidno, da lahko cerkev deluje zgolj na področju verskih zadev (res spirituales), njena pravna ali druga sposobnost se nanaša samo na ta vidik človekovega življenja, torej na duhovno plat. Cerkev ne more delovati na področju politike. Vse to izhaja tudi iz 7. člena slovenske ustave, ki določa ločenost države in verskih skupnosti. Iz te določbe je jasno razvidno, da se cerkev lahko ukvarja samo z religiozno dejavnostjo in ne s političnimi zadevami, kajti politične zadeve spadajo v neversko sfero. Svoboda delovanja se seveda nanaša samo na religiozne zadeve in ne na delovanje v celoti. Če je Cerkev ločena od države, nima v politiki kaj iskati, celo kaznivo pa je napadanje Ustave, …(pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Večer, 4.10.1997).
3. Katoliška cerkev je, kot že navedeno, tuja pravna oseba. Gre v bistvu za tujo državo. To pa tudi pomeni, da katoliška cerkev v Sloveniji tudi na tej podlagi ne more in ne sme politično delovati. Nobena tuja mednarodnopravna oseba, ki ima tako ali drugače status države, v Sloveniji ne sme delovati politično in agitirati za politiko, nauk ali ideologijo svoje države. Tako tega ne smejo delati npr. Avstrija, Hrvaška, Iran, ZDA ali druge države. Zato tega ne sme delati niti katoliška cerkev. Tega ne sme delati sama oz. preko svetega sedeža ali preko svojih delnih cerkva oz. sestavnih delov, kot so škofije in župnije. Tudi te so namreč tuje pravne osebe, kot določa 2. člen že omenjenega Vatikanskega sporazuma in so tako neločljivi del tuje države oz. tujega mednarodno pravnega subjekta. Katoliška cerkev tudi preko teh ne sme politično delovati.
4. Čeprav katoliška cerkev, sama ali preko svojih sestavni delov, v Sloveniji ne sme politično delovati, to dela. To je tako, kot bi npr. Avstrija v Sloveniji, če je mogoče v vsaki vasi, ustanovila svoje državne urade, ki bi promovirali avstrijsko politiko, njene vrednote in cilje, ti uradi pa bi se celo vključili v volilna dogajanja in dajali smernice slovenskim prebivalcem, kako naj volijo. Podobno bi bilo, če bi npr. Iran imel v Sloveniji svoje državne organizacije, preko katerih bi širil svoje državne oz. politične ideje.
5. Več o političnem delovanje katoliške cerkve v nadaljevanju.
6. Katoliška cerkev se močno vmešava v politično dogajanje v Italiji in drugje po svetu.
Nekaj primerov:
- · Papež Janez Pavel II. je izjavil, da ima cerkev pravico in celo dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998).
- · Papež Janez Pavel II. je leta 1998 ob sklicevanju na pravico do vpletanja v politične odločitve obtožil italijansko vlado, da je družino, kot temelj civilne družine, prepustila samo sebi (Delo, 2.7.1998).
- · Bivši italijanski premier Romano Prodi je večkrat Vatikanu in italijanski škofovski konferenci očital vmešavanje v vladne in državne zadeve (Delo, 4.8.2007).
- · Katoliška cerkev je na vsak način želela spodkopati italijanski referendum o umetnem oplojevanju in je pozivala volivce, naj ostanejo doma, brez 50-odstotne udeležbe namreč izid referenduma ne bi veljal (Delo, 16.5.2005).
- · Papež že od nekdaj izjemno vpliva na italijanske politične razmere in velikokrat narekuje glavne poudarke (Delo, 7.6.2008).
- · Mnoge zakone, za katere se je zavzemal bivši italijanski premier Prodi, zaradi vatikanskega pritiska niso bili sprejeti (Delo, 7.6.2008).
- · Italijanski škofi so pred kratkim odkrito zahtevali vsaj spremembo, če že ne odpravo zakona, ki dovoljuje abortus (Delo, 7.6.2008).
- · Papež in njegov državni tajnik kardinal Bertone sta novemu italijanskemu premieru Berlusconiju odkrito povedala, da od njega pričakujeta večjo naklonjenost zasebnim katoliškim šolam, predvsem pa veliko več denarja za zasebne šole, ki lahko cerkvi edine zagotovijo prav vzgojene in šolane kadre (Delo, 7.6.2008).
- · Na obisku pri papežu je Berlusconi kot predstavnik italijanske države poljubil papežu roko, kar je dobro vidno na sliki (Delo, 7.6.2008).
- · Papež je na potovanju v Latinski Ameriki maja 2007 izjavil, da so se mehiški politiki, ki so glasovali za legalizacijo abortusa, po kanonskem pravu sami izobčili in jim evharistija ni več dovoljena (Delo, 11.5.2007).
- · Predsednik brazilske škofovske konference Majella je brazilskega ministra obtožil, da s propagiranjem kondomov vzpodbuja promiskuiteto (Delo, 16.5.2005).
- · Vojaški argentinski škof Baseotto je predlagal, naj argentinskemu ministru Garcii navežejo kamen okrog vratu in ga vržejo v reko, ker je podprl legalizacijo splava in razdeljevanje prezervativov (Delo, 22.3.2005).
- · Vatikan je vlado v Buenos Airesu obtožil kratenja verske svobode, ker je odpustila vojaškega škofa (Delo, 22.3.2005).
- · Katoliška cerkev je zaradi sprejetja zakona o preprečevanju diskriminacije hrvaško vlado obtožila klečeplazenja pred Brusljem (Indirekt, 10.7.2008, Večer, 11.7.2008, Dnevnik, 7. in 12.7.2008).
- · Katoliška cerkev je zaradi sprejetja novega zakona o prodajalnah, ki ne upošteva zahtev te cerkve, da bi morala biti nedelja dela prost dan, srdito napadla hrvaško vlado (Večer, 11.7.2008).
- · Po izjavi dona Ivana Grubišića katoliška cerkev na Hrvaškem prepogosto, še posebej pred volitvami, izsiljuje krščanskodemokratske stranke s svojim vplivom na verne volivce, potem pa zato zahteva protiusluge (Dnevnik, 7.7.2008)
- · Na Madžarskem je katoliška cerkev v času volitev 2006 preko letakov, ki so jih delili v nekaterih cerkvenih župnijah na podeželju zagrozila volivcem, da bodo poklicani na odgovornost pred strogo božje sodišče, če ne bodo volili vodilne opozicijske desničarske stranke Fidesz-MPSz (Delo, 18.4.2006).
7. Katoliška cerkev tudi v Sloveniji deluje politično. To je v nasprotju s slovenskim pravnim redom, saj tuj mednarodnopravni subjekt, ki ima status »države«, pri nas ne more delovati politično in v Sloveniji promovirati svoj nauk in ideologijo. Republika Slovenija financira mnoge dejavnosti katoliške cerkve, torej tuje osebe, tako financira tudi politično delovanje cerkve. Financira nekaj, kar je v temelju proti Sloveniji, saj nauk oz. ideologija katoliške cerkve nasprotuje slovenski ustavi oz. pravnemu redu Slovenije, kot bo to prikazano kasneje.
8. Katoliška cerkev sama priznava, da v Sloveniji deluje politično. Tako je dr. Janez Gril, direktor in odgovorni urednik katoliškega tednika Družina v članku Zakaj se Cerkev vtika v politiko? (Finance, 2.11.2006) zapisal: »Politična vloga Cerkve je v tem, da tako ali drugače politično opredeljene ljudi v skladu s krščanskim pogledom na svet poziva k bolj zavzetemu spoštovanju človekovih pravic, k večji solidarnosti in odgovornosti v politiki, gospodarstvu in družbi.«
8. Predstavnik katoliške cerkve dr. Franc Rode je slovensko politiko celo preklel. To je storil pred veliko nočjo leta 2007. To je bil izjemno hud napad tuje države na slovensko suverenost. Organi Republike Slovenije, ki bi morali zaščiti integriteto Slovenije in suverenost, so bili tiho. Kot da bi bili hlapci Vatikana in ne organi, ki bi bili dolžni služiti ljudstvu v Sloveniji.
9. Katoliška cerkev je preko klerika dr. Rodeta v času referenduma o vstopu v pakt NATO javno oznanjala, kaj je potrebno obkrožiti na glasovalnih lističih (Delo, 16.8.2007). Seveda je bil to napotek vsem prebivalcem v Sloveniji, kako naj glasujejo in ne samo katolikom. Šlo je za hud poseg tuje države v slovenske notranje zadeve, državni organi pa so hlapčevsko molčali.
10. Kleriški predstavnik katoliške cerkve iz Vatikana dr. Franc Rode je v imenu omenjene fevdalne organizacije večkrat ostro napadel slovensko ustavo, državljane RS, šolski sistem v Sloveniji in podobno. Šlo je za hud politični napad ene države na drugo. Namesto, da bi slovenski državni organi na takšno vmešavanje tujcev v slovenske notranje organe reagirali in zaščitilo Slovenijo, so hlapčevsko molčali. Kot ponavadi. Ko je Rode med mašo izjavil, da Slovenci kot narod brez katoliške vere nimamo prihodnosti, je država zopet molčala.
11. Katoliški škof dr. Stres, predstavnik tujega mednarodno pravnega subjekta –katoliške cerkve, je ocenjeval in komentiral slovensko predsedovanje Svetu EU (Družina, 6.7.2008). V svojem komentarju, ki ima nesporno politični karakter, je ocenil vlogo državnih organov RS, ki so vodili predsedovanje, ni pa pozabil omeniti še nekaterih drugih dogodkov, ki so po njegovem pomenili oviranje delovanja vlade. Sicer pa je dr. Stres, kot predstavnik tuje države, izjavil: »V politiki smo, če hočemo ali ne.« (Družina, 22.6.2008). Katoliška cerkev na vseh korakih sama priznava, da v Sloveniji deluje tudi politično. Država pa nič. Ali je Republika Slovenija konj, ki jo jaha cerkev? Ali je cerkev birič, ki hoče Slovenijo usmerjati po svoje in jo spremeniti v katoliško državo?
12. Katoliška cerkev bolj ali manj stalno komentira in politično ocenjuje dogajanje v Sloveniji. To dela tudi preko svojih medijev, npr. tednika Družina. Eden izmed takšnih komentarjev je izšel tudi v omenjenem tedniku 13.7.2008, v katerem je klerik dr. Janez Juhant v imenu tuje države komentiral delovanje slov. vlade, prihajajoče volitve in podobno. Gre za nedopustno vmešavanje v notranje zadeve Slovenije.
13. 21. septembra 2008 bodo volitve poslancev v državni zbor. V zvezi s tem je tuja država, kar katoliška cerkev je, preko svojih organizacij (Slovenski karitas, komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci in Sveta katoliških laikov Slovenije) izdala dokument Odgovorni za življenje in prihodnost Slovenije. V njem se tuja država, ki sploh ne temelji na demokraciji in volitvah, ukvarja z volitvami v Sloveniji. Govori o prevzemanju odgovornosti v času volitev in postavlja 27 vprašanj, ki naj bi volivcu omogočili, da najde prave kandidate, torej kandidate, ki ustrezajo predstavam tuje države, in zanje glasuje. S tem dokumentom je tuja država neposredno posegla v volilno dogajanje v Sloveniji. Gre za hud poseg v notranje zadeve Slovenije, ki si ga je privoščila tuja država. Kot ponavadi, slovenski državni organi hlapčevsko molčijo.
14. Ne glede na to, ali katoliška cerkev deluje politično ali ne, pa je tudi njen religiozni del v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Katoliška cerkev ne priznava slovenske ustave oz. pravnega reda, če je v nasprotju z nauki evangelija, ne priznava temeljne pravice ljudi, ki jo kot neodtujljivo določa slovenska ustava, to je pravica do življenja. Svoje člane novači prisilno, to je s krstom dojenčkov, celovit izstop iz nje sploh ni mogoč. Na ta način hudo krši ustavno pravico ljudi do svobode vesti. Njen nauk temelji na bibliji, ki je bila v Sloveniji spoznana kot najbolj škodljiva knjiga na svetu (Jana, 12.7.2005), saj vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem si lahko preberete v prilogi. Še več o tej tematiki pa si lahko preberete na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve na naslovu http://www.zrtve-cerkve.org/
Tukaj najdete to problematiko v predlogu za prepoved delovanja katoliške cerkve v smislu 12. člena Zakona o verskih skupnostih. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je namreč predlagalo prepoved delovanja katoliške cerkve, saj ta s svojim delovanjem in seveda tudi s svojimi nameni, cilji in načinom svojega delovanja hudo krši ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, k nasilju in vojni, razpihuje sovraštvo oz. nestrpnost in preganjanje, ogroža življenje in zdravje ter pravice in svoboščine drugih na način, s katerim se hudo krni človekovo dostojanstvo, zaradi česar so podani razlogi, da sodišče, na predlog državnega tožilca, prepove delovanje katoliške cerkve.
15. Vse zgoraj navedeno kaže na to, da katoliška cerkev v Sloveniji deluje v nasprotju s pravnim redom Slovenije. Čeprav je tuja država, pri nas deluje v notranjih razmerjih oz. v zadevah Republike Slovenije kot politična organizacija, kar je popolnoma nesprejemljivo. Zato je potrebno takšno delovanje prepovedati oz. preprečiti. Zato je tudi potrebno spremeniti Zakon o verski svobodi, kot je to uvodoma predlagano.
16. Prepoved političnega delovanja katoliške cerkve je nujen ukrep za zaščito slovenske ustave oz. slovenskega pravnega reda, suverenosti slovenske države in ljudstva. Cerkev postaja država v državi in to je potrebno preprečiti, saj je lahko na ozemlju Slovenije samo ena država in to je Republika Slovenija.
17. Pozivamo vas, da nas obvestite, kaj ste oz. boste naredili na podlagi te peticije, ki je sicer peticija v smislu 45. člena ustave.
Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve
Priloga k predlogu za prepoved političnega delovanja katoliške cerkve in za spremembo Zakona o verski svobodi
1. V začetnih točkah podajamo nekaj splošnih dejstev o katoliški cerkvi, predvsem o njenem nauku in viru, ki je podlaga tega nauka in seveda tudi delovanja.
Glavni vir cerkvenega nauka in s tem seveda tudi delovanja je biblija. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in visoko etična načela, npr. Deset božjih zapovedi, Jezusov Govor na gori, izjave nekaterih prerokov stare zaveze, vendar pa je v njej veliko zelo hude nemorale, nasilja, vključno z ubijanjem ljudi. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Da je to delo še vedno v "prometu", je po svoje neverjetno. Eden izmed vzrokov za to je, po mnenju predlagatelja, in seveda tudi mnogih drugih, da večina ljudi sploh ne ve, kakšne okrutne predpise vsebujejo deli biblije. Po drugi strani pa je razlog v tem, da so se mnogi od mladih nog navadili na prikazovanje zločinov kot da so po volji Boga. Otroci se, ne samo pri verouku, temveč tudi drugje, indoktrinirajo s spornimi biblijskimi deli. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. Več o tem v nadaljevanju. Sedaj katoliška cerkev sicer direktno ne izvaja fizičnega nasilja, s tem, da se temu nasilju ni odpovedala prostovoljno, temveč ga je postavila v ozadje zaradi vedno močnejšega človekovim pravicam naklonjenega državnega prava. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. Nauk omenjene cerkve je zato v mnogih pogledih zelo sporen, pravzaprav v nasprotju s slovensko ustavo oz. pravnim redom in mednarodnimi dokumenti s področja varstva človekovih pravic. Katoliška cerkev je do II. vatikanskega koncila obsojala človekove pravice kot nekrščanske in do danes ni podpisala evropske listine o človekovih pravicah. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, katoliška doktrina je jasna, saj cerkev ne more biti vodena od spodaj in nima baze za odločanje, je izjavil papež Janez Pavel II. (Večer, 27.11.1998). Cerkev in demokracija sta očitno dve različni stvari. Ker pa se cerkev mnogokrat zavzema za demokracijo v družbi, očitno dela to zaradi tega, da lahko preko nje uveljavlja svoje interese.
2. Mnogi menijo, da gre pri omenjenih citatih za besedila iz davnih preteklih časov, ki danes ne veljajo več. Vendar temu ni tako. Že v sami Bibliji piše: "Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!" (5 Mz 31,1) Poleg tega je II. Vatikanski koncil leta 1965 v svoji dogmatski konstituciji o Božjih razodetjih izjavil naslednje:
"Kar je razodel Bog, in se nahaja v Svetem pismu in je tu predloženo, je bilo napisano po navdihu Svetega Duha; kajti na temelju apostolske vere so za našo sveto mater, cerkev, knjige Stare kot tudi Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli kot svete in kanonske, ker so bile napisane z delovanjem Svetega Duha ... imajo Boga za avtorja in so kot take predane cerkvi. Za sestavljanje svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki naj bi mu s svojimi lastnimi sposobnostmi in močmi služili, pri tem, da bi vse to in samo to, kar je on - delujoč v njih in po njih - hotel imeti zapisano, pisno izročili kot pravi avtorji. Ker torej vse, kar pravijo inspirirani avtorji ali hagiografi mora veljati kot beseda Svetega Duha, je spisom knjig treba priznati, da sigurno, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zapisano v svetih spisih zaradi naše odrešitve. Zato ‘je vsak spis’, navdihnjen od Boga, tudi koristen za pouk, za argumentiranje, za opomin in za vzgojo v pravičnosti, da bi bil božji človek pripravljen, in pripraven za vsako dobro delo." (2 Tim 3, 16-17)
Seveda tudi veljaven Katekizem katoliške cerkve potrjuje, da ne gre za neke zgodovinske, neveljavne tekste, temveč gre, seveda po nauku katoliške cerkve, za pravo božjo besedo, ki jo je potrebno tudi zdaj v celoti izpolnjevati. Tako se v katekizmu glasi: "Stara zaveza je nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma. Njene knjige so od Boga navdahnjene in ohranjajo trajno vrednost, saj Stara zaveza ni bila nikoli preklicana." (121) "Kristjani spoštujejo Staro zavezo kot resnično Božjo besedo. Cerkev je vedno odločno odklanjala misel o zavračanju Stare zaveze, kakor da bi z nastopom Nove zaveze postala neveljavna in nepotrebna (marcioniti)." (123)
Biblija, vključno z navedenimi citati, torej v celoti velja še danes. Vsi katoliki so jo po nauku katoliške cerkve dolžni prepoznavati kot božjo besedo in se po njej ravnati v vsakdanjem življenju. Ne samo to, po kanonu 211 Zakonika cerkvenega prava so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov in po vseh krajih zemlje. Ker je celotna cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoč se svoje odgovornosti, sprejemajo svoj delež pri misijonskem delu, piše v kanonu 781 omenjenega zakonika. Iz kanona 209 pa je razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Vse to jasno kaže na dejstvo, da je biblija še vedno v celoti osnova za nauk in delovanje katoliške cerkve in njenih članov v sedanjem času. In ne samo to, po katoliškem nauku so državljani po svoji vesti dolžni, da ne sledijo predpisom državnih oblasti, če ti nasprotujejo naukom evangelija. (Katekizem katoliške cerkve, št. 2242) Po nauku katoliške cerkve je torej evangelij pred slovensko ustavo, če pride do nasprotja.
Katoliška cerkev je vse tiste, ki ne priznavajo biblije, izobčila. Tako je določila:
- l "Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridenski cerkveni zbor, ne sprejema za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen". (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 97)
- l "Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 84)
Katoliška cerkev očitno ne izobči samo svojih članov, temveč tudi nečlane, ki ne verujejo v njen nauk, saj uporablja besedo "kdor". Prekletstvo ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. Anateme veljajo še danes.
Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani", ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili" (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 381). Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Iz obeh citatov je razvidno, da Katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Podobno je zapisano tudi v kan. 750 Zakonika cerkvenega prava. Kam je takšen nasilen, mračen in v hudem nasprotju z ustavami demokratičnih držav in človekovimi pravicami ter človekovim dostojanstvom nauk pripeljal, je razvidno iz zgodovine cerkve, ki je polna krvi in bo na kratko podana v nadaljevanju. In ker je v sedanjem času ta nauk nespremenjen, kri teče dalje. Papež Benedikt XVI. je pred kratkim oznanil vernikom, da je pokristjanjevanje drugih in drugačnih neodtujljiva pravica in dolžnost katoliške cerkve in da je evangelizacija glavna naloga cerkve, pri čemer je kot glavne nevarnosti, proti katerim se morajo katoliki neusmiljeno boriti, označil materializem, relativizem in laicizem. V boju proti temu zlu katolik ne sme nikoli popuščati ali sklepati kompromisov. S temi besedami je sedanji papež potrdil katoliško „vojno“ proti nekatoliškemu. Hude kršitve se nadaljujejo, kar bo tudi prikazano v nadaljevanju. Zanimivo je tudi, da je cerkveni zbor v Florenci (1438-1445) določil, "da ima sveti apostolski sedež in rimski škof prvenstvo nad vsem svetom." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 434) Zato tudi ni čudno, da mnogi predsednik držav ali vlad romajo k papežu v Vatikan. Očitno mu mnogi še vedno priznavajo državniški oz. politični primat. Papež si celo lasti pravico soditi državnim poglavarjem o kršitvi cerkvenih zakonov in o vsem kar ima značaj greha (Zakonik cerkvenega prava kanon 1405).
3. Biblija v mnogih delih torej, seveda ne samo v zgoraj navedenih, vsebuje skrajno negativne vsebine. Gre za izjemno nemoralne, surove, k nasilju, uničevanju, morjenju in ubijanju vzpodbujajoče vsebine. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Bralci, posebej mladina, so lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljani k nasilju, zločinom ali drugim kaznivim ravnanjem, ker se jim zdi takšno ravnanje sprejemljivo, zgledno, čudovito in vredno posnemanja. Negativni biblijski deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na "liniji" katoliške cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, kot že navedeno, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in da so po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju tudi s človekovim dostojanstvom in ki lahko bistveno odstopajo od ciljev vzgoje, ki so v pluralni družbi zapisani predvsem v ustavi, zlasti človekovo dostojanstvo, in v drugih ustavnih pravicah, pa tudi v pedagoških spoznanjih in vrednostnih merilih, ki se ujemajo z ustavo in o katerih obstaja soglasje družbe. V mnogih primerih naj bi bog dal neke vrste generalno pooblastilo za smrtne obsodbe nad tistimi, ki ne spadajo v krog izbrancev. Kot bo razvidno iz nadaljnjih navedb, je takšna biblijska vsebina pripeljala tudi do nepredstavljivega števila ubitih živih bitij, ki jih lahko mirne vesti imenujemo žrtve cerkve oz. katoliške cerkve. Pisci biblije so iz Jahveja naredili vojnega boga, ki brezobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva k morjenju in ubijanju, plenjenju in posiljevanju. Gre za milijarde nedolžnih živih bitij, tako od ljudi do živali. Ko so po nalogu papeža Urbana II. leta 1095 križarji napadli Jeruzalem in do gležnjev bredli v krvi ubitih Saracenov, so se lahko sklicevali na biblijske nauke stare in nove zaveze. Katoliška cerkev je v preteklosti preganjala Jude in vzpostavila pogoje za pregon Judov s strani drugih. Adolf Hitler je v zvezi s tem dejal: "Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje". "Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo." je še dejal katolik Adolf Hitler, ki ga katoliška cerkev ni izključila oz. izobčila iz svojih vrst, čeprav je pobil milijone ljudi. Očitno pregon Judov in pobijanje ljudi ni zločin po katoliškem nauku. "Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo” je v 20. stoletju izjavil škof Göllner iz Linza.
V demokratični družbi se lahko upošteva samo tisti verski nauk, ki je vreden spoštovanja in ne krši človekovih pravic. Katoliški nauk temu v mnogih delih ne odgovarja. Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila "v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev". In nekdanji jezuit grof Hoensbroch ugotavlja: "Papeži so bili stoletja na vrhu morilskega in krvavega sistema, ki je poklal več ljudi, povzročil več kulturnih in socialnih pustošenj kot katerakoli vojna, kot katerakoli epidemija, v imenu Boga in v imenu Jezusa Kristusa." "Papeži niso bili samo morilci velikega stila, temveč so umor naredili tudi za pravno načelo krščanske cerkve in pogoj za odrešitev", je izjavil Lord Acton, katoliški zgodovinar. Papež Pij XII. je po drugi svetovni vojni grozil s cerkvenim izobčenjem vsakega, ki bi si pri volitvah drznil glasovati za komunističnega namesto katoliškega kandidata, je izjavil Michael Baigent, avtor "Jezusovega zaupnega gradiva". Don Pierino, bivši duhovnik, je Vatikan označil za zemeljski paradiž bogatašev in oblastnikov in rekel, da je Vatikan včasih dvoumno in sprijeno središče politike (Dnevnik, 5.3.2008). Seveda ni spregledati niti dejstva, da sta se obe največji vojni 20. stoletja začeli v Evropi, katere večina prebivalcev je permanentno vzgajana v biblijskem duhu, saj so krščanske cerkve cerkve okolja. Tudi ni odveč omeniti, da so države, kjer prevladujejo krščanske cerkve, tako katoliška, protestantska oz. druge, največje uničevalke okolja in porabijo največ denarja za vojsko. Tako je samo ZDA, tam pa je Biblija v skoraj vsakem domu, v letu 2007 porabila za vojsko in vojne, ki jih vodi, neverjetnih 351 milijard EUR (slovenski državni proračun je okoli 10 milijard EUR). Sledijo v glavnem države, kjer je večina prebivalstva krščanske vere (Velika Britanija, Francija, Nemčija – vsaka od njih porabi med 20 in 40 milijard EUR), med njimi pa sta se vrinili Kitajska in Japonska, ki vedno bolj prevzemata zahodne obrazce vedenja oz. družbenega razvoja. V "krščanskih" državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008).
4. Biblija je v mnogih pogledih knjiga, ki ogroža mladino. Moralno ogroža otroke in mladostnike, ker drastično oporeka vzgojnim ciljem pluralistične družbe po merilih sodobne družbe, ki so vsebovana v ustavah in drugih predpisih modernih držav. Biblija posurovlja, ker prebuja surove instinkte in ob trpljenju drugih vzbudi brezčutno otopelost. Biblija je knjiga, ki vzpodbuja k nasilju in zločinu, saj podpihuje tudi sovraštvo do drugovercev, prav posebno ves čas do Judov in kot je videti v zadnjem času, tudi do muslimanov. Biblija v svojem negativnem delu vedno znova krši človekovo dostojanstvo, ki je vir človekovih pravic. Okoliščina, da je biblija kljub svoji nečloveškosti in okrutnosti standardno delo tako imenovanega krščanskega zahoda, ne zmanjšuje nevarnega učinka na mladino, temveč ga celo krepi. Če "sveta knjiga" priporoča take okrutnosti, potem znatno znižuje tolerančni prag raznih grozodejstev. Kdor dopušča obstoj takšnih nevarnih in sovražnih delov obravnavane verske knjige, jemlje v zakup, da se bo nekoč, ko bodo okoliščine to dovoljevale, zopet delalo hudo nasilje v imenu biblije oz. boga. Seveda je vse to s slovensko ustavo popolnoma nezdružljivo. Kdor je v Sloveniji odgovoren za varstvo otrok in mladostnikov in molče sprejme brutalna biblijska priporočila, je lahko sokriv za ogrožanje duševnega in moralnega razvoja otrok in mladostnikov.
Biblija pa ni samo knjiga, ki ogroža mladino. Po mnenju več kot ducata slovenskih novinarjev, urednikov in piscev, je najškodljivejša knjiga na svetu. Spodbudila je nemalo vojn, navdihovala morilce in upravičevala množično ubijanje (Jana, 12.7.2005). V Hongkongu so nadzorni organi cenzure prejeli dva tisoč pritožb nad nespodobnostmi v Bibliji (RTV Slovenija – Kultura, 21.5.2007).
5. "To sem moral storiti. Bog je moja priča." S temi besedami je 59-letni družinski oče iz Ratzenburga povedal, da je z nožem zabodel najstarejšega sina (22). Oče strogo veruje v biblijo in se je prepiral s sinom, ki biblije ni jemal tako dobesedno (Mahnmal Aktual, 2/07). Biblija daje očetu prav: "Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: "Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec."Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji." (5 Mz 21,18-21). To torej piše v peti Mojzesovi knjigi. Oče je ravnal po krščanskem nauku, da je potrebno biblijo uresničevati. Iz tega je tudi razvidno, kakšno izjemno nevarnost predstavlja ta knjiga. Po cerkvenem pravu oče ni odgovoren za umor svojega sina, saj je samo izvrševal navodilo iz Biblije.
6. Cerkveni člani so posebej sovražni do tujcev. V sociološki raziskavi prof. Heitmayerja, ki je bila izvedena v letih 2002 do 2005 so nemškim državljanom predložili izjave kot npr. "V Nemčiji živi preveč tujcev" ali "Muslimanom naj se prepove priseljevanje v Nemčijo" in pri tem ugotovili, da se reakcije cerkvenih članov razlikujejo do necerkvenih, saj so se pripadniki ene od obeh velikih nemških cerkva izkazali za bolj sovražne do tujcev kot tisti brez veroizpovedi. Za te cerkvene pripadnike velja tudi, da so bolj nagnjeni k rasizmu, k islamofobiji, k homofobiji, antisemitizmu in močneje poudarjajo ustaljene predpravice (Mahnmal Aktual, 2/06).
7. Kaj se zgodi, če ljudje berejo določene izseke Biblije, npr. takšne, ki govorijo o posilstvu ali o pogromih v imenu Boga, kjer ni prizaneseno niti ženskam niti otrokom. Psihologi univerze Michigan so naredili poskus. Po vsakokratnem branju so testne osebe s pomočjo gumba povzročile zvok. Iz jakosti tega zvoka so raziskovalci sklepali, da branje omenjenih mest dela ljudi agresivne. Suddeusche Zeitung (28.3.2007) je to komentiral z besedami, ali ne bi bilo Biblijo opremiti z opozorilom za mladoletnike. Šole, kjer narašča nasilje, bodo verjetno razmislile o nakupu svetega pisma (Mahnmal Aktual, 3/07).
8. Sveto pismo ima doma večina Američanov. Neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da Američani izmed vseh knjig najraje berejo sveto pismo. Doma ga ima 92 % Američanov, v povprečnem gospodinjstvu pa so kar trije izvodi (Žurnal24, 11.4.2008). Bolj ali manj podobno je tudi v drugih zahodnih družbah. Zato je vpliv biblije v zahodnem svetu ogromen. Nihče natančno ne ve, kako zelo so mračna biblijska navodila vplivala in še vplivajo na odgovorne v družbi in državi. Nerazumljivo bi bilo misliti, da biblija tipičnega zahodnega človeka, na to pa je bil navajan od rojstva in na katero ga obvezuje cerkev, še posebej, če je bil krščen, ne oblikuje do dna duše. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu "z biblijskimi pripovedmi" odraža preko človekove zavesti. Vsekakor pa obstaja negativna biblijska dediščina v podzavesti mnogih ljudi in seveda tudi celotne zahodne družbe. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za „kraljestvo zla“ in govoril o atomskem Harmagedonu. Tudi sedanji ameriški predsednik Bush govori o osi zla. Po biblijskih priporočil se je npr. ravnal tudi umrli hrvaški predsednik Franjo Tuđman, ki se je v svoji knjigi Zmote zgodovinske resnice iz leta 1989 v opravičilo za genocid nad narodnimi manjšinami izrecno skliceval na biblijo. Mladi ljudje, ki berejo biblijo, mogoče menijo, da je npr. sovraštvo do tujcev ali homoseksualcev pozitivno, saj naj bi vse to izhajalo od boga. Mnogi politiki govorijo o religiozni toleranci, vendar to ponavadi pomeni samo versko svobodo lastne cerkve. Vpliv Vatikana na EU je ogromen (Martin Schulz, predsednik evropskih socialistov - Indirekt, 4.4.2008). Katoliška cerkev je eden najvplivnejših in geostrateško najpomembnejših igralcev na mednarodnem odru, je izjavil Laris Gaiser, vodja centra za raziskave svetovnih vprašanj Globis Europe iz Verone (Mag, 12/2008). Papež Janez Pavel II. je celo izjavil, da ima katoliška cerkev pravico in dolžnost posredovati pri svetovni ureditvi (Delo, 2.7.1998). Verjetno bi vsako drugo organizacijo s takšnim verskim naukom, torej z naukom, ki v mnogih delih nasprotuje ustavi in ogroža velik del populacije, že zdavnaj prepovedali. Še posebej tudi zaradi tega, ker katoliška cerkev z grožnjami o večnem prekletstvu drži v "šahu" množice, saj trdi, da ni odrešenja izven njene cerkve in da tisti, ki so zunaj te cerkve, pristanejo v večnem peklu in tam trpijo večne muke. Večno naj bi bili ločeni od Boga. Z večnim peklom tradicionalno krščanstvo drži v šahu tako svoje člane kot nečlane. Tako bi bilo mogoče reči, da gre v tem pogledu za religijo strahu. In če se k temu doda še prisilni krst dojenčkov in dejstvo, da iz Katoliške cerkve ni mogoč celovit izstop ter da nekdo, ki je bil krščen kot dojenček, ostane del cerkve tudi po formalnem izstopu, pri čemer mu obveznosti v glavnem ostanejo, saj ga vežejo vsi cerkveni in božji zakoni, razen kanonične oblike poroke, izgubi pa pravice, za povrh pa je zaradi formalnega izstopa kaznovan še z izobčenjem, torej večnim peklom, je jasno, da gre za nauk, ki hudo krši temeljne pravice ljudi (svoboda vesti, osebno dostojanstvo, osebna varnost, …) in je v nasprotju z ustavo. V cerkvenem okolju zahodnih držav je mnogo zlorab otrok in mladostnikov, mnogo pedofilskih afer katoliških duhovnikov. Številke pedofilskih duhovnikov gredo v tisoče, žrtev v deset tisoče, v stotine milijonov dolarjev pa gredo odškodnine, ki jih je že morala cerkev plačati žrtvam ali pa jih bo še morala. Seveda pa je mnogo pedofilov tudi med cerkvenimi laiki. Glede na to, da so ti člani cerkve, je jasno, da gre tudi v tem primeru za cerkveno pedofilijo. Ker so v mnogih državah katoliki v večini, je jasno, da je cerkvene pedofilije bistveno več kot pa necerkvene. Zlorabljene žrtve mnogokrat leta in leta duševno trpijo zaradi ponižanja, duhovniki pa so bili v mnogih primerih prestavljeni drugam, namesto da bi se znašli v kazenskem postopku na civilnem sodišču. Jezuit in psihoterapevt Rupert Lay je v nekem intervjuju za časopis Die Woche rekel, da je polovica pacientov, ki so prišli k njemu na terapijo, zbolela zaradi izkušenj, ki so jih s cerkvijo imeli v otroštvu in mladosti.
Vir:
http://www.zrtve-cerkve.org
dr. iur. Sailer Christian, dr. iur. Hetzel Gert-Joachim: Kommt dieJa Bibel auf den Index jugendgefährdender Schrichten? (Bo prišla Biblija na indeks mladini nevarnih spisov), 2000, http://www.sailer-hetzel.com, slovenski prevod brošure je na spletni strani http://www.zrtve-cerkve.org |
NE ZAMUDITE
Pobuda za prepoved političnega delovanja cerkve
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 18. avgust 2008 @ 12:46 CEST
Biblija je krvava in svet je pričel razmišljati o posledicah naukov iz nje.
LP
Komentar na članek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. avgust 2008 @ 13:34 CEST
predlagana, ni mogoče vnesti v zakon. Društvo predlaga spremembo 4. člena Zakona o verski svobodi s tem, da se
vnese naslednja citirana sprememba in dopolnitev v navedeni zakon:
»Cerkve in druge verske skupnosti, ne glede na to, ali imajo status mednarodnopravnega subjekta ali ne, ne smejo delovati politično. To velja tudi za njihove posamezne sestavne dele.«
Društvo nadalje navaja, da naj bi se dodala še določba, da se zagotovi učinkovito uresničevanje omenjene določbe, da se v 31. členu zakona o verski svobodi doda določba, ki naj bi govorila, da se z določeno globo kaznuje za prekršek registrirana cerkev ali druga verska skupnost oz. njen posamezni sestavni del, če prekrši prepoved političnega delovanja.
Praktično bi to pomenilo, da bi prišel policaj v cerkev in bi v skladu s svojo diskrecijsko pravico (prosti preudarek)oglobil verbalni delikt župnika, češ da je "politično deloval" n. pr. z izjavo v svoji pridigi. Kakšne nesmisle si dovoli omenjeno društvo dajati v javnost. Kaj takega nisem slišala tudi v najbolj jeklenih časih, ko so politični komisarji in ovaduhi zalezovali ljudi po cerkvah in so špiclji nosili informacije na Udbo, da so jih vpisovali v politične dosjeje.
Republika Slovenija je demokratična in ne totalitarna država. Prepoved "političnega delovanja" bi pomenila protiustavno omejitev, ki nasprotuje 44. členu Ustave RS, ki govori o pravici do sodelovanja vsakega državljana, da ima v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Nihče glede na okoliščine iz 14. člena ne more biti omejen, vsi smo enaki pred zakonom. In vsakemu je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen ustave RS).
Kakšno "politično delovanje Cerkve" ima v mislih navedeno društvo, ne navaja. Eno so svoboščine, zagotovljene z ustavo RS in so nedotakljive, kazniva dejanja v zvezi s političnim delovanjem pa obravnava kazenski zakonik in ta materija ne more biti urejena v zakonu o verski svobodi, ker bi to nasprotovalo ustavnemu redu RS. Verska svoboda ne more biti sankcionirana in oglobljena kot prekršek.
Društvo navaja, da katoliška cerkev v Sloveniji ne sme delovati politično, temveč lahko deluje samo na religioznem področju. Tako ozko tolmačenje ni pravno eksaktno in ne drži povsem. Tako ustava RS, kot tudi mnenje Ustavnega sodišča RS natančno opredeljuje način delovanja Cerkve v Republiki Sloveniji. V pravnem redu gre izključno za dosledno izpeljavo načela ločenosti Cerkve od države, določeno v 7. členu Ustave RS in za spoštovanje suverenosti Republike Slovenije (3. člen ustave RS) in ne za kazuistično urejanje prepovedi.
V 15. členu Ustave RS je določeno, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo na podlagi ustave. Z zakonom ni mogoče predpisati načina uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zagotovljeno je sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pravica do odprave posledic njihove kršitve. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava RS ne priznava ali da jo priznava v manjši meri.
Zgornja obrazložitev društva je populistična in zavajajoča, ker nima razumne utemeljitve, ki bi bila skladna s pravnim redom. Predstavnik društva je jurist in bi moral vedeti, da takšen predlog pravno ne vzdrži, ker ni skladen z ustavnim redom Republike Slovenije in ne s sporazumom, ki ga je RS sklenila s svetim sedežem, katerega je pred podpisom presojalo Ustavno sodišče RS.
Zaradi pravne korektnosti naj si vsak prebere citirane ustavne odločbe in presodi predlog društva. Ni težko ugotoviti, da se dela iz diplomatskih odnosov med obema državama, ki jih imata sklenjeni Republika Slovenija in Sveti sedež, (ki je med prvimi tujimi državami priznal Sloveniji samostojnost), dnevno populistično politiko, kar je skrajno na nizki kulturni in pravni ravni. Tudi navedeni predlog društva je na takšni nizki ravni, kot so vsi prispevki društva, ki jih objavlja v medijih, ti pa so kompulzivni, nezmerni in politično motivirani in številčno okrepljeni pred državnozborskimi volitvami, ko se bijeta desnica in levica, kdo bo na volitvah zmagal.
Dejstvo je, da je vsakemu zagotovljena z 39. členom ustave svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, vendar ta pravica še ne pomeni, da lahko nekdo populistično zavaja javnost. Ta moj zapis oziroma komentar, temelji na pravni korektnosti in objektivnosti ter ima svoj temelj v pravnem redu RS in ne na kakršnih koli političnih ali verskih utemeljevanjih. Iz tega izhodišča sem napisala tudi prispevek o USTAVNIH PRAVICAH, med katerimi je izpostavljena tudi pravica svobode vesti in svobodnega izpovedovanja vere po 41. členu ustave RS, ki je jasno zapisana v Ustavi RS kot človekova pravica. Moje osebno zavzemanje za pravno delovanje temelji na obstoječem pravnem redu in demokratičnosti naše ustavne ureditve. Z osamosvojitvijo Slovenije smo se odločili za demokratično pravno državo in naredili konec totalitarizmu. V demokratični državi se vernikov ne politično zlorablja in z njimi manipulira, kot se je to delalo v totalitarističnem režimu, zato nasprotujem in sem proti ateističnemu totalitarističnemu klerikalizmu, ki v medijih dela izključno populistično politiko in razdvaja ter deli državljane ter jih stigmatizira. Po mojem mnenju obstaja utemeljeni sum, da naj bi imelo takšno delovanje elemente verske nestrpnosti po 63. člena ustave RS. Povedati je treba, da neprenehno izzivanje in napadanje spodbuja tudi Cerkev, da se v odgovor odziva in brani tudi z morebitnimi političnimi konotacijami, kar je zlasti značilno za vehementnost gospoda kardinala Rodeta. To pa še ne pomeni političnega delovanja Cerkve, saj ločena cerkev od države deluje po kanonskem pravu in se glede na načelo ločenosti od države, ne more in ne sme vmešavati v politiko državnih organov RS tako, da bi prevzemala funkcije oblasti. Cerkev je dolžna spoštovati pravi Republike Slovenije. Takšno »žuganje« Cerkvi s prepovedmi »političnega« delovanja, je nedemokratično in ni odraz dejanskega stanja in prikazuje le namišljene in umetno napihnjene razmere in probleme. Cerkev je prav tako nosilka pravic in dolžnosti kot ostali pravni subjekti in posamezni individualni subjekti. Takšno varstvo uživa v vseh demokratičnih državah Evrope.
»Politično delovanje« ni pravno definiran pojem. »Politično delovanje« kot pojem ni definirano niti kot pravni standard, ki bi ga bilo mogoče po diskrecijski pravici (prostem preudarku) pravno definirati.. Nedoločen je na abstraktno regulativni ravni. Pogoj za delovanje pravne države je v sebi sklenjena in usklajena pravna celota, v kateri ni protislovij v ustavnem redu in zakonih. Ali hoče omenjeno društvo skozi zadnja vrata pripeljati v pravni sistem spet »politična« kazniva dejanja ali prekrške, ki veljajo samo za določeno subjekte (po ustavi RS so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno svoboščino. Vsi so pred zakonom enaki – 14. člen Ustave RS). Kako se je Društvo za zaščito ustave in krivice cerkve odzvalo na dejstvo, da naj bi se v Republiki Sloveniji gradila muslimanska džamija, ki predstavlja ne le versko in kulturno središče, temveč tudi politično in pravno središče, ki posluje po šeriatskem pravu. Kakšno je stališče omenjenega društva do te problematike. Sveti sedež in RS sta v sporazum vnesla določbo, da Cerkev spoštuje pravo Republike Slovenije in pri tem uporablja svoje kanonsko pravo, ki pa ne sme delovati v nasprotju z ustavnim redom RS. Koran pa ureja versko in posvetno oblast in tega ne ločuje, kar praktično pomeni, da bo džamija, če bo zgrajena v Sloveniji versko, kulturno in upravno središče, v katerem bo delovalo šeriatsko pravo.
»Politična kazniva dejanja«, ki so navedena v prejšnjem kazenskem zakoniku, ki je veljal pred osamosvojitvijo Slovenije in še prej v jeklenih časih, zajemajo kazuistično ureditev kaznivih dejanj zoper obstoj države, njeno zunanjo in notranjo varnost, njeno družbeno (ustavno) ureditev, v ožjem smislu pa tudi tista dejanja, ki so storjena v nenasilnem političnem boju za oblast, kot n. pr. verbalni delikt. »Politična kazniva dejanja« so bila tako pojmovana v nekaterih državah zahodne Evrope od leta 1830 do nastopa nekaterih totalitarnih režimov v kazenskem pravu privilegirana s tališča predpisanih kazni, pravil kazenskega postopka in izvrševanja kazni (custodia honesta). Postavlja se vprašanje, kaj je prvina predlagane normativne sankcije, da naj bi se prepovedalo »politično delovanje« cerkve in kaj predstavlja to delovanje pomensko, kajti pravni jezik opravlja predvsem perspektivno funkcijo in pravna norma mora biti jasno definirana in skladna s pravnim redom in pravna jasna ter mora uporabljati terminus technicus stroke. Etatistični pravni pozitivizem zavrača naravno pravo in sploh vsakršno vrednostno pojmovanje prava (etatízem je sistem, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju, v prejšnji skupni državi je vladal centralistični etatizem; etatizem in birokratizem), ki za demokratično družbo ni sprejemljiv.
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo na podlagi ustave, ni jih dopustno omejevati, zagotovljeno je njihovo sodno varstvo za njihovo spoštovanje (15. člen Ustave RS). Vsakemu je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic (22. člen Ustave RS).
Ustavno sodišč Republike Slovenije je pod štev. Rm-1/02-21 z dne 19. 11. 2003 sprejelo naslednje mnenje:
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih o skladnosti določb 1. člena, drugega odstavka 2. člena, prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 10. člena in drugega odstavka 14. člena tega sporazuma, začetem na predlog Vlade, na seji dne 19. novembra 2003
i z r e k l o m n e n j e :
I. Člen 1 Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (v nadaljevanju Sporazum), po katerem Republika Slovenija in Sveti sedež potrjujeta načelo, da sta država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni, in po katerem deluje Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, ni v neskladju z načelom suverenosti iz 3. člena Ustave in z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave, kolikor se razlaga, da bo Katoliška cerkev pri svojem delovanju v Republiki Sloveniji spoštovala njen pravni red, kot to izhaja iz 32. in 33. točke obrazložitve tega mnenja.
II. Ustavnoskladna razlaga 1. člena Sporazuma je izhodišče za oceno skladnosti drugega odstavka 2. člena, prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 10. člena in drugega odstavka 14. člena Sporazuma.
III. Drugi odstavek 2. člena Sporazuma, po katerem Republika Slovenija priznava pravno osebnost teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava in ki jih mora cerkvena oblast v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira, ni v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena Ustave in z načeli pravne države iz 2. člena Ustave.
IV. Prvi odstavek 3. člena Sporazuma, po katerem pravni red Republike Slovenije Katoliški cerkvi zagotavlja svobodo delovanja, bogočastja in kateheze, ni v neskladju z načelom suverenosti iz 3. člena Ustave, z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave in z načeli pravne države iz 2. člena Ustave.
V. Prvi odstavek 10. člena Sporazuma, po katerem ima Katoliška cerkev v skladu z zakonodajo Republike Slovenije in v skladu s kanonskim pravom pravico ustanavljati in upravljati šole vseh vrst in stopenj, dijaške in študentske domove ter druge izobraževalne in vzgojne ustanove, ni v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave.
VI. Drugi odstavek 14. člena Sporazuma, po katerem si bosta Republika Slovenija in Sveti sedež nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne razrešitve, ni v neskladju z načelom suverenosti iz 3. člena Ustave in z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave.
VII. Državni organi Republike Slovenije bodo morali pri izvrševanju Sporazuma upoštevati vsebino določb Sporazuma, kakršno je z razlago določilo Ustavno sodišče.
I. Navedbe Vlade
1. Vlada je predlagala Ustavnemu sodišču, naj na podlagi drugega odstavka 160. člena Ustave in 70. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) izreče mnenje o skladnosti določb preambule in celotnega (1. do 14. člena) Sporazuma z Ustavo, predvsem z njenima 7. in 41. členom. S presojo ustavnosti Sporazuma naj bi se odpravil "kakršenkoli morebitni dvom v ustavnopravno korektnost", čeprav predlagateljica meni, da Sporazum ni v neskladju z Ustavo. Sporočila je tudi, da je Državnemu zboru predlagala, naj s postopkom ratifikacije Sporazuma počaka do odločitve Ustavnega sodišča.
2. Na zahtevo Ustavnega sodišča je Vlada dopolnila svoj predlog za izrek mnenja z navedbo, naj Ustavno sodišče z vidika skladnosti s 7. členom Ustave presodi dve vprašanji: prvič, ali celotni Sporazum (ali več njegovih določb) pomeni izenačevanje pravnega reda Republike Slovenije in kanonskega prava, ter drugič, ali Sporazum pomeni neenakopravno obravnavanje različnih verskih skupnosti. Vlada meni, da 1., 2., 3., 8., 9., 10. in 12. člen Sporazuma nedvoumno odražajo "primat pravnega reda Republike Slovenije ter da Sporazum ne prinaša novosti glede pravnega položaja Katoliške cerkve v Sloveniji in ne narekuje sprememb obstoječe zakonodaje." Ker Sporazum po mnenju Vlade ne vsebuje določb, ki bi Katoliški cerkvi zagotavljale privilegiran položaj v primerjavi z drugimi verskimi skupnostmi v državi, ne krši načela enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena Ustave.
3. Vlada je v svoji dopolnitvi v skladu z zahtevo Ustavnega sodišča opredelila posamezne določbe Sporazuma, ki naj bi bile "na podlagi nekaterih mnenj in stališč, izraženih v koalicijskem usklajevanju v medijih v času priprave izhodišč in ob podpisu omenjenega sporazuma," ustavno sporne (preambula, 1., 2., 3.,10. in 14. člen).
4. Preambula naj bi bila v neskladju z Ustavo, ker v njej ni izrecno zapisano, da Sporazum le potrjuje že uveljavljeni pravni položaj Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Zato naj bi bile mogoče "vsakovrstne drugačne razlage Sporazuma". Vlada nasprotno meni, da zlasti sklicevanje na 7. in 41. člen Ustave v preambuli potrjuje, kako pogodbeni stranki s Sporazumom nista nameravali posegati v ustavno ureditev Republike Slovenije. Mnenje o 1. členu Sporazuma želi Vlada zaradi pomislekov, ali njegova formulacija ne dopušča razlage, po kateri Republika Slovenija priznava Katoliški cerkvi neodvisnost od pravnega reda Republike Slovenje, ter ali ne dopušča oziroma ne daje enakovrednega pomena pravnemu redu Republike Slovenije in kanonskemu pravu. Vlada v zvezi s tem pojasnjuje, da se prvi odstavek tega člena nanaša na razmerje med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem kot dvema subjektoma mednarodnega prava, za katera velja načelo neodvisnosti in samostojnosti; izraz Katoliška cerkev v tem odstavku pomeni vesoljno Cerkev, ki jo v mednarodnih odnosih predstavlja Sveti sedež. Drugi odstavek 1. člena govori o Katoliški cerkvi v Republiki Sloveniji, pri čemer je po eni strani poudarjena svoboda delovanja v skladu s drugim odstavkom 7. člena Ustave, po drugi strani pa je poudarjeno, da mora biti to delovanje v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Zato besedilo 1. člena po mnenju Vlade ne posega v teritorialno in personalno suverenost Republike Slovenije, pač pa prav nasprotno določa, da mora biti delovanje Katoliške cerkve v vsakem trenutku skladno s pravnim redom Republike Slovenije. Člen 2 Sporazuma naj bi bil v neskladju z drugim odstavkom 7. člena Ustave, ker v njem ni izrecno zapisano, da je Katoliški cerkvi in njenim institucijam priznana pravna osebnost zasebnega prava, tako kot je to zapisano v Sporazumu o pravnem položaju Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji (podpisanem 25. 1. 2000). Po mnenju Vlade iz celotnega konteksta Sporazuma in na podlagi pravil razlage izhaja, da gre v teh primerih za pravno osebnost zasebnega prava. Prvi odstavek 3. člena Sporazuma naj bi bil v neskladju z Ustavo, ker (izrecno) ne določa, da morajo biti vse dejavnosti Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji v skladu z njenim pravnim redom. Vlada meni, da prvi odstavek 3. člena povzema bistvo določbe 7. člena Ustave o svobodnem delovanju verskih skupnosti, ki mora biti v skladu s pravnim redom Republike Slovenije že na podlagi drugega odstavka 1. člena Sporazuma. Skladnost 10. člena Sporazuma z Ustavo naj bi Ustavno sodišče preizkusilo zaradi očitka, da vsebina tega člena odpira možnost za poseganje Katoliške cerkve v pravno ureditev javnega šolstva. Vlada meni, da 10. člen v ničemer ne posega v ureditev javnega šolstva, ker se nanaša le na šole, ki jih v skladu z zakonodajo Republike Slovenije ustanavlja in upravlja Katoliška cerkev. V zvezi z drugim odstavkom 14. člena Sporazuma Vlada predlaga, naj Ustavno sodišče presodi, ali je Republika Slovenija na podlagi navedene določbe zavezana k obveznemu dvostranskemu reševanju vseh odprtih vprašanj, torej tudi takih, ki so izključno v pristojnosti Republike Slovenije in glede katerih Sveti sedež ne more niti sodelovati niti soodločati. Vlada navaja, da se Republika Slovenija s to določbo ni zavezala k sporazumnemu reševanju odprtih vprašanj, temveč le k prizadevanju njihovega obravnavanja. Zato naj navedena določba Sporazuma ne bi presegala okvirov kurtoazije, običajne v mednarodnih pogodbah.
5. Ustavno sodišče je dne 19. 4. 2002 prejelo dopolnitev predloga za izrek mnenja, ki so ga poslali Minister za notranje zadeve, Minister za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrica za kulturo. V dopolnitvi navajajo, da je Vlada na seji dne 18. 4. 2002 zavrnila njihov predlog, da se kot priloga dopolnitve vladnega predloga pošlje tudi gradivo, imenovano "mnenje manjšine v Vladi o skladnosti Sporazuma s Svetim sedežem z Ustavo". Ustavno sodišče navedenega gradiva ni moglo upoštevati kot vlogo predlagateljice, saj ga je ta izrecno zavrnila.
B. – I.
I. Vsebina Sporazuma in namen sklenitve
6. Že iz naslova Sporazuma, ki sta ga podpisala pooblaščena predstavnika Svetega Sedeža in Republike Slovenije, izhaja, da je njegova vsebina ureditev posameznih pravnih vprašanj, ki se nanašajo na položaj Katoliške Cerkve v Republiki Sloveniji. Iz 4
preambule, ki sestoji iz štirih alinej, so razvidne okoliščine, ki so vodile k njegovi sklenitvi. Prva in četrta alineja se sklicujeta na politične oziroma zgodovinske okoliščine, ki so pogojevale sklenitev sporazuma, tj. vzpostavitev diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, ki je sledila potem, ko je Sveti sedež priznal suverenost in neodvisnost Republike Slovenije v noti št. 226/92RS z dne 23. 1. 1992 (Uredba o ratifikaciji sporazuma o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, Uradni list RS, št. 32/92, MP, št. 7/92), ter večstoletna zgodovinska povezanost med slovenskim ljudstvom in Katoliško cerkvijo. V drugi in tretji alineji so navedeni pravni akti, ki sta jih sopogodbenici upoštevali pri sklepanju Sporazuma. Za Republiko Slovenijo je navedena Ustava, zlasti njen 7. in 41. člen, za Sveti sedež dokumenti 2. vatikanskega koncila in norme kanonskega prava. Kot norme kanonskega prava je Ustavno sodišče štelo norme, vsebovane v Zakoniku cerkvenega prava (v nadaljevanju ZCP).1 Hkrati so v navedenih alinejah poudarjeni pomen človekovih pravic in mednarodno priznana načela svobode mišljenja, vesti in verovanja.
7. Katoliška cerkev ne deluje zgolj na področju verskih zadev (res spirituales), temveč tudi na drugih področjih družbenega življenja, na katerih ima svoje pristojnosti država (t. i. mešane zadeve – res mixtae). Iz besedila Sporazuma izhaja, da je njegov namen, poleg priznanja samostojnosti in neodvisnosti delovanja Katoliške cerkve na področju izvrševanja duhovnih zadev, urediti pravna vprašanja na tistih pravnih področjih, na katerih se delovanje Katoliške cerkve in države pokriva oziroma prepleta. Tako Sporazum ureja priznanje pravne osebnosti cerkvenim institucijam (2. člen), opravljanje javnih verskih opravil (drugi odstavek 3. člena), ustanavljanje verskih združenj (8. člen), ustanavljanje in upravljanje šol (10. člen), vzdrževanje kulturnih spomenikov v cerkveni lasti (11. člen), pastoralno delovanje v bolnišnicah, domovih za ostarele, v zaporih in v drugih ustanovah, v katerih je oteženo gibanje oseb (12. člen) ter ustanavljanje dobrodelnih in socialnih cerkvenih ustanov in organizacij (13. člen). Namen ureditve teh vprašanj s Sporazumom izhaja tudi iz gradiva Mešane krovne komisije Rimskokatoliške cerkve in Vlade Republike Slovenije. V 7. točki gradiva, ki nosi naslov "Ustavno določilo o ločitvi države in verskih skupnosti kot izhodišče dela Mešane krovne komisije" (v nadaljnjem besedilu gradivo Mešane krovne komisije), je namen sporazumevanja med državo in Katoliško cerkvijo "v zadevah, kjer se v svojem delovanju srečujeta," izrecno poudarjen.2
II. Pristojnost in obseg presoje Ustavnega sodišča
8. Na podlagi drugega odstavka 160. člena Ustave je Ustavnemu sodišču dana posebna pristojnost predhodne (a priori) ustavnosodne presoje mednarodnih pogodb. Ta pristojnost se nanaša le na presojo skladnosti z Ustavo, ne pa z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošnimi načeli mednarodnega prava. Namen predhodne ustavnosodne presoje mednarodnih pogodb je preprečiti, da bi država v trenutku ratifikacije mednarodne pogodbe prevzela mednarodnopravno obveznost, ki bi bila v neskladju z Ustavo, ali da bi bila prisiljena pozneje, po ratifikaciji, usklajevati
----------------
1Papež Janez Pavel II je 25. 1. 1983 razglasil novi (prenovljeni) Zakonik cerkvenega prava. Njegov slovenski prevod z dne 27. 11. 1983 je izdal Nadškofijski ordinariat v Ljubljani, Ljubljana 1983.
2 Točka 7 se glasi: "Zato mešana krovna komisija sodi, da je koristno, da ob polnem upoštevanju medsebojne neodvisnosti in avtonomije država in Katoliška cerkev sodelujeta in se na osnovi spoštovanja Ustave, mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah in zakonov Republike Slovenije sporazumeta v zadevah, kjer se na svojem delovanju srečujeta. Mešana krovna komisija si bo prizadevala za ureditev pravnega položaja Rimskokatoliške cerkve v obliki sporazuma med njo in državo. Končni cilj njenega prizadevanja je celovito jamstvo in spoštovanje pravice do religioznega verovanja in bogatega duhovnega življenja državljanov."
-------------
mednarodno pogodbo z Ustavo, kar bi lahko vodilo do resnih zapletov. V mnenju št. Rm-1/97 z dne 5. 6. 1997 (Uradni list RS, št. 40/97 in OdlUS VI, 86) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da bi mednarodnopravna zaveza nasprotovala Ustavi, če bi ob uveljavitvi mednarodne pogodbe v notranjem pravu ustvarila neposredno uporabne protiustavne pravne norme ali če bi zavezala državo, da sprejme akt notranjega prava, ki bi nasprotoval Ustavi. Ker je mednarodna pogodba rezultat dogovora med pogodbenimi strankami, Ustavno sodišče posameznih določb pogodbe ne more razveljaviti ali odpraviti, Državnemu zboru pa tudi ne more naložiti, naj jo uskladi z Ustavo. Ustavno sodišče se pri odločanju o skladnosti mednarodne pogodbe z Ustavo ne more spuščati v vprašanje primernosti posameznih rešitev, še manj pa v vprašanje, ali so posamezne rešitve za državo ugodne ali ne. Predmet presoje v postopku za izdajo mnenja o skladnosti mednarodne pogodbe z Ustavo so določbe mednarodne pogodbe v besedilu, ki je v postopku. Kot je razvidno iz predloga in prilog, je Vlada predlog Zakona o ratifikaciji Sporazuma poslala v obravnavo in v sprejem Državnemu zboru z dopisom št. 080-00/2001-3 z dne 24. 1. 2002 in hkrati predlagala, naj z ratifikacijo počaka do izreka mnenja Ustavnega sodišča.
9. Sporazum sklepata Republika Slovenija kot samostojna in neodvisna država ter Sveti sedež kot subjekt mednarodnega prava sui generis.3 Mednarodne pogodbe, ki jih Sveti sedež sklepa kot najvišji in suvereni organ vesoljne Katoliške cerkve, se nanašajo na vprašanja, ki so neposredno povezana s Katoliško cerkvijo v državah – sopogodbenicah, v katerih se nahajajo delne Cerkve (glej kan. 368). ZCP v kan. 365 med posebnimi nalogami papeških odposlancev določa tudi pospeševanje sklenitve "konkordatov in drugih tovrstnih dogovorov in jih privesti do uresničitve." Sporazum, ki je predmet te ustavnosodne presoje, spada med "tovrstne dogovore." Ne glede na posebnosti dogovorov med državami in Svetim sedežem (poimenovanimi kot konkordat, konvencija, pakt, modus vivendi, protokol ali sporazum) jih prevladujoča teorija mednarodnega prava obravnava kot prave mednarodne pogodbe, ki ne potrjujejo le obstoječih pravic pogodbenic (npr. svobodno delovanje Cerkve), temveč lahko tudi ustvarjajo nove pravice in obveznosti za obe strani.4 Tudi za razlago teh dogovorov se tako kot za mednarodne pogodbe, sklenjene med državami, uporabljajo pravila Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, št. 30/72 – v nadaljevanju DKPMP), ki jo je podpisal in ratificiral tudi Sveti sedež.
10. Ustavno sodišče je presojalo skladnost izpodbijanih določb Sporazuma s tistimi določbami Ustave, ki jih je predlagateljica izrecno navedla ali ki smiselno izhajajo iz obrazložitve predloga. Sporazum se nanaša na razmerje med Katoliško cerkvijo kot versko skupnostjo in Republiko Slovenijo kot državo. To razmerje ureja 7. člen Ustave, ki v prvem odstavku določa, da so država in verske skupnosti ločene (t. i. načelo o ločenosti države in verskih skupnosti), v drugem odstavku pa zagotavlja verskim skupnostim enakopravnost in njihovo svobodno delovanje (t. i. načelo enakopravnosti in načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti). Načeli enakopravnosti in svobodnega
-----------------------------
3 ZCP določa, da "ime Apostolski ali Sveti sedež v tem zakoniku označuje ne le rimskega papeža samega, ampak tudi državno tajništvo, svet za javne zadeve Cerkve in druge ustanove rimske kurije, če ni iz narave stvari ali iz besedila razvidno kaj drugega" (kan. 361).
Sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne Katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta.
4 Concordats, Encyclopedia of public international law, Volume one, 1992, stran 729.
5 Sveti sedež je Dunajsko konvencijo podpisal 30. 9. 1969 in ratificiral 25. 2. 1977, Multilateral treaties deposited with the Secretary-General, Status as at 31 December 2000, Volume II, United Nations, Chapter XXIII, str. 263.
---------------------------
delovanja verskih skupnosti izhajata iz ustavne pravice do svobode vesti iz prvega in drugega odstavka 41. člena Ustave, ker se le z enakopravnim in svobodnim delovanjem vseh verskih skupnosti lahko zagotavlja uresničevanje te človekove pravice. Ne glede na institucionalno razmerje med državo in verskimi skupnostmi ustavna pravica do svobode vere, ki obsega njen pozitivni6 in negativni vidik,7predstavlja temelj celotnega urejanja položaja verskih skupnosti, saj gre za spoštovanje temeljne ustavne pravice, varovane tudi s številnimi mednarodnimi instrumenti.
Zato pomeni ugotovitev skladnosti posamezne določbe Sporazuma z načelom enakopravnosti in načelom svobodnega delovanja iz drugega odstavka 7. člena Ustave tudi ugotovitev skladnosti z 41. členom Ustave, česar Ustavno sodišče v izreku ni posebej navedlo.
11. Vlada predlaga presojo preambule zato, ker ne vsebuje izjave ali potrditve, da se s Sporazumom potrjuje že obstoječi pravni položaj Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji. Glede vsebine preambule v mednarodni praksi ni pravil, ki bi določala, da mora ta vsebovati kaj več kot določitev pogodbenih strank in njihovih pooblaščencev ter izjavo o dogovoru, ki izhaja iz besedila pogodbe. Aust9 navaja, da je s pravnega gledišča dovolj, da se v preambuli navede, da so se stranke dogovorile za vsebino, ki izhaja iz besedila pogodbe, v primeru, ko stranke želijo v preambuli pogodbe povedati nekaj več, naj bi bil njen namen ta, da se v njej predstavi bistvena vsebina pogodbe s tem, da se vključi tudi t. i. ozadje ("background") pogodbe in se opredeli namen pogodbe. Andrassy10 navaja, da ima pogodba ponavadi preambulo, v kateri se navedejo pogodbene stranke, pooblaščenci in druge okoliščine, pomembne za sklenitev pogodbe. Njena vsebina in odgovor na vprašanje, ali izjave v njej zavezujejo pogodbene stranke, sta torej povsem odvisna od odločitve pogodbenih strank. Te niso vezane na nobeno pravilo, ki bi določalo, da morajo biti v preambuli poudarjeni vsi bistveni vidiki sklenjene pogodbe. Iz pravne narave preambule torej izhaja, da ni mogoče izpodbijati nekaj, česar ta ne vsebuje, razen če bi bili izpuščeni elementi, ki so obvezna sestavina preambule k vsaki mednarodni pogodbi. Te pa Sporazum vsebuje. Dejstvo, da pogodbeni stranki nista vključili določene izjave ali okoliščine v preambulo Sporazuma, ne more predstavljati samostojnega argumenta za neustavnost same preambule. Iz navedenih razlogov presoja preambule Sporazuma, kot je predlagana, po naravi stvari ni mogoča.
12. Da je vsebina preambule pomemben del pogodbe, se pokaže v primeru njene razlage. To izhaja iz prvega odstavka 31. člena DKPMP, ki kot splošno pravilo o razlagi določa, da se mora pogodba razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja; v drugem odstavku istega člena pa je povedano, da je s kontekstom za namen razlage mišljena poleg besedila (in prilog) tudi preambula. V skladu z navedenim pravilom je Ustavno sodišče pri razlagi posameznih določb Sporazuma poleg Ustave upoštevalo akte, navedene v preambuli Sporazuma: kanonsko pravo, dokumente 2. vatikanskega koncila, predvsem Izjavo o verski svobodi (Dignitas humanae) in Pastoralno konstitucijo
-----------------------------
6 Izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju je svobodno (prvi odstavek 41. člena Ustave).
7 Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja (drugi odstavek 41. člena Ustave).
8 Člen 9 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), 18. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, MP št. 7/71 in Uradni list RS, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju Pakt),18. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah.
9 Aust, Modern Treaty Law and Practice, Cambridge University Press, 2002, str. 335-338.
10 Andrassy, Međunarodno pravo, Školska knjiga, Zagreb 1976, str. 328. 7
------------------------------
o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium in Spes – v nadaljevanju Pastoralna konstitucija), obe z dne 7. 12. 196511, ter mednarodno priznana načela na področju zagotavljanja svobode religije, predvsem načela EKČP in Pakta. V tem okviru je upoštevalo tudi gradivo Mešane krovne komisije.
B. – II.
Presoja 1. člena Sporazuma
13. Člen 1 Sporazuma se glasi:
" Republika Slovenija in Sveti sedež potrjujeta načelo, da sta država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni in se zavezujeta k polnemu spoštovanju tega načela v medsebojnih odnosih in k sodelovanju pri napredku človekove osebe in skupnega dobrega.
Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije."
14. Vlada je predlagala presojo navedene določbe zaradi pomislekov, po katerih naj bi bilo načelo, da sta država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi, neodvisni in samostojni (v nadaljevanju "načelo o neodvisnosti in samostojnosti"), mogoče razumeti, kot da Republika Slovenija z njo priznava Katoliški cerkvi neodvisnost od pravnega reda Republike Slovenije. To naj bi pomenilo neskladje z Ustavo, predvsem z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave) in z načelom suverenosti (drugi odstavek 3. člena Ustave).
15. Za presojo je odločilno vprašanje, kako je treba razlagati besedilo 1. člena Sporazuma. Ker samo besedilo te določbe na to ne daje jasnega odgovora, je moralo Ustavno sodišče z razlago določiti njegov pomen. Pri tem je moralo izhajati tudi iz virov, na katere se kot na podlago Sporazuma sklicuje njegova preambula. Zato je moralo pri ugotavljanju pomena in možne razlage besedila poleg Ustave upoštevati tudi pravo Katoliške cerkve (kanonsko pravo in dokumente 2. vatikanskega koncila), v katerem ima "načelo neodvisnosti in samostojnosti" svoj temelj. V skladu z 31. členom DKPMP je Ustavno sodišče upoštevalo določbo preambule, iz katere je razvidno, da sta pogodbeni stranki pri sklepanju Sporazuma upoštevali vsaka svoje pravo.
16. Kot je razvidno iz gradiva Mešane krovne komisije, je Vlada pri sklepanju Sporazuma sprejela naslednji izhodišči: 1) prejšnje negativno pojmovanje načela o ločitvi države in verskih skupnosti je preseženo z novo demokratično ureditvijo in 2) opredeliti se je treba za pozitivno pojmovanje tega načela v smislu enakopravnosti in svobodnega delovanja vseh verskih skupnosti. Gradivo poudarja, da je pomen ločenosti države in verskih skupnosti v tem, "da država ni vezana na nobeno versko skupnost, nobene tudi ne privilegira ali diskriminira, verske skupnosti pa so na svojem področju samostojne in avtonomne."
---------------------
11 Koncilski odloki, Družina, Ljubljana 1995.
12 Druga alineja preambule se glasi: "upoštevajoč, Republika Slovenija svojo Ustavo, zlasti njen 7. in 41. člen, Sveti sedež, dokumente 2. vatikanskega koncila in norme kanonskega prava".
----------------------
17. Pravni položaj verskih skupnosti, med katere spada tudi Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji, temelji predvsem na treh ustavnih načelih: na načelu o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave), na načelu enakopravnosti verskih skupnosti in na načelu njihovega svobodnega delovanja (drugi odstavek 7. člena Ustave).13 Ustava je določila razmerje med državo in verskimi skupnostmi zgolj na načelni ravni, medtem ko se pomen in vsebina navedenih načel šele oblikujeta.
18. Načelo o ločitvi države in verskih skupnosti je v bolj ali manj dosledni obliki uveljavljeno kot temeljno moderno načelo v večjem delu sodobnih ustav in zakonodaj. Bistvene sestavine tega načela so: 1) da se država ne veže na nobeno veroizpoved, 2) da ni državne religije ali državne cerkve in 3) da so verske skupnosti v svojih zadevah samostojne. Pogled ustavodajalca na uveljavitev tega načela je razviden iz pripravljalnih gradiv za Ustavo. Iz obrazložitve Osnutka Ustave z dne 29. 10. 1990 izhaja utemeljitev prvega zapisa o načelu ločenosti.15 Z njim naj se poudari, "da cerkev ne more opravljati funkcij, ki so pridržane državi oziroma državnim organom (kot so npr. sklepanje zakonskih zvez, vodenje matičnih knjig, izdajanje javnih listin itd). S tem pa se ne omejuje dejavnosti cerkve na nekaterih področjih, npr. na področju karitativne dejavnosti, izobraževanja itd., kjer lahko cerkev ob enakih pogojih kot državljani opravlja te dejavnosti. To tudi ne preprečuje vključevanja nekaterih institucij cerkve v razne javne institucije, npr. vključevanje teoloških fakultet v univerze, seveda ob upoštevanju zakonodaje na ustreznih področjih."
V obrazložitvi Predloga Ustave z dne 12. 12. 1991, v katerem je bilo predlagano besedilo 7. člena enako sedaj veljavnemu besedilu, pa je bilo zapisano, da ta določba "vzpostavlja načelo laičnosti države. Zaradi gledišča, ki naj omogoči enakopravno obravnavanje cerkve(a) in raznih drugih verskih skupnosti, je prvi odstavek oblikovan v bolj splošnem besedilu, drugi odstavek pa poleg enakopravnosti posebej zagotavlja tudi svobodno delovanje verskih skupnosti."
---------------------------------------------
13 Podrobnejši pravni položaj verskih skupnosti v Sloveniji še vedno ureja Zakon o položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, katerega temeljno besedilo je bilo sprejeto v času prejšnje socialistične ureditve leta 1976 (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 22/91 - v nadaljevanju ZPPVS). Spremembe in dopolnitve tega zakona, ki so bile sprejete leta 1991 tik pred sprejemom osamosvojitvene zakonodaje (Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I – v nadaljevanju TUL, in Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I – UZITUL), so pomenile bistven premik pri razumevanju načela o ločenosti države in verskih skupnosti, opredeljenega v prejšnji socialistični ureditvi, v kateri je država delovanje verskih skupnosti omejevala izključno na področje zasebnosti. Glej Kerševan, Sporazumi s Svetim sedežem in družbeni položaj Rimskokatoliške cerkve (RKC) v Sloveniji, Čarnijev zbornik (1931-1996), Ljubljana 1998, str. 83.
Z navedenimi spremembami in dopolnitvami ZPPVS so bile odpravljene ovire za širše delovanje verskih skupnosti v družbenem življenju. Tako sta prenehati veljati določbi, ki sta verskim skupnostim izrecno prepovedovali njihovo delovanje na področju vzgoje in izobraževanja ter opravljanje vsake dejavnosti "splošnega oziroma posebnega družbenega pomena." Pravni in dejanski položaj verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (npr. plačevanje pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja delodajalca duhovnikov in redovnikov vseh verskih skupnosti, ugodnosti pri oprostitvi davkov in carin, vključitev Teološke fakultete v državno univerzo, delno financiranje zasebnih šol, priznanje spričeval, dostop v bolnišnice, v domove za ostarele, v zapore, v vojsko) kaže, da je v Republiki Sloveniji verskim skupnostim zagotovljena notranja avtonomija in omogočeno svobodno delovanje na različnih področjih.
14 Šturm v Komentarju Ustave Republike Slovenije, iur. Lovro Šturm, Ljubljana, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, poudarja pomembnost gradiva Mešane krovne komisije za razlago ustavne določbe o ločitvi države in verskih skupnosti, str. 124.
15 Določba prvega odstavka 5. člena se je glasila: "Cerkev je ločena od države."
16 Nastajanje slovenske ustave, Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja, III. Zvezek, Cerar, Perenič, ur., Državni zbor, Ljubljana 2001, str. 1242.
17 Id., str. 1260.
-----------------------------------
19. Ustavno sodišče je vsebino tega načela že obravnavalo v odločbi št. U-I-68/98 z dne 22. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 101/01 in OdlUS X, 192). Navedlo je, da je na podlagi splošnega načela o ločitvi države in verskih skupnosti država zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju. V navedeni odločbi je posebej kot bistvena sestavina tega načela poudarjena nevtralnost države do vseh verstev, s katerimi se ne sme poistovetiti. Sprejelo je tudi stališče, da država nima obveznosti za podpiranje in pospeševanje delovanja verskih skupnosti. Vendar načelo o ločitvi države in verskih skupnosti ne pomeni, da sta vsakršna podpora in pomoč izključeni, seveda pod pogojem zagotovitve enakopravnosti vseh verskih skupnosti. Podobno je Ustavno sodišče razložilo vsebino tega načela tudi v odločbi št. U-I-92/01 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 22/02 in OdlUS XI, 25).
20. Načelo o ločitvi države in verskih skupnosti pomeni, da se država ne veže na nobeno veroizpoved, nobeni veri ne daje položaja državne vere in nima svojega svetovnega nazora. Pomeni torej, da se država pri urejanju zadev iz svoje pristojnosti ne more poistovetiti s posamezno veroizpovedjo in zato tudi ne more biti vezana na stališča ene izmed veroizpovedi. Država lahko razvija skupne – državljanske vrednote, predvsem tiste, ki omogočajo skupno življenje ljudi z različnimi (verskimi) vrednotami. Gre za vrednote, zapisane v mednarodnih instrumentih kot temeljne vrednote in človekove pravice. Nevtralnost države do vseh ver in drugih prepričanj (tudi ateističnega) tudi pomeni, da država ne vzpodbuja ali prepoveduje nobenih ideoloških nazorov in da posameznikom na tem področju zagotavlja svobodno individualno in skupinsko delovanje.18 Zato mora tudi pri zakonskem urejanju vprašanj iz svoje pristojnosti izhajati iz teh temeljev. Ena od bistvenih sestavin načela o ločitvi države in verskih skupnosti v državah, za katere je značilno njegovo dosledno uresničevanje (Francija, Združene države Amerike, Japonska), je tudi, da država finančno ali kako drugače ne podpira verskih dejavnosti.19
21. Iz povedanega izhaja, da načelo o ločitvi države in verskih skupnosti (prvi odstavek 7. člena Ustave), vključeno v demokratično ureditev (1. člen Ustave), ki varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek 5. člena Ustave), zagotavlja verskim skupnostim popolnoma svobodno delovanje na njihovem verskem (duhovnem) področju. Hkrati pa tudi preprečuje vsakršno širitev državnih pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave). Na področjih, na katerih delovanje verskih skupnosti posega v pristojnosti države, pa je svoboda delovanja verskih skupnosti kot sestavni del načela o ločitvi države in verskih skupnosti omejena s suverenostjo države.
22. Republika Slovenija je postala neodvisna in suverena država z uveljavitvijo in uresničitvijo TUL. Ustavodajalec je to opredelil kot vrednoto, na katero se kot prvo sklicuje v preambuli Ustave. V prvem odstavku 3. člena Ustave je tudi izrecno zapisal, da je Slovenija država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Državna suverenost je lastnost državne oblasti, da je na državnem ozemlju pravno najvišja oblast (t. i. vrhovnost državne oblasti), ki je navzven neodvisna od drugih oblasti iste vrste in ki so ji navznoter
----------------------------------
18 Kerševan, Sporazumi s Svetim sedežem in družbeni položaj Rimskokatoliške cerkve (RKC) v Republiki Sloveniji, cit. delo, str. 86.
19 Id., str. 85.
--------------------------------------------
podrejene vse druge oblasti.20 Državno suverenost delimo na zunanjo suverenost, ki pomeni neodvisnost državne oblasti oziroma države nasproti drugim istovrstnim subjektom, in notranjo suverenost, ki odraža dejstvo, da je država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna, izvirna, enotna in vseobsežna organizacija, ki s svojo močjo podreja vse, kar se nahaja na njenem ozemlju.21 Ne en ne drug vidik državne suverenosti ni absoluten; zunanji ne zaradi obstoja mednarodnega javnega prava,22 notranji zaradi tega, ker tudi notranja oblast dejansko ne more biti vseobsežna. 23 Meje notranje suverenosti države določa ustavna ureditev položaja državnih organov in njihovih pristojnosti, ki daje legitimno in legalno podlago za njihove posege v sfero državljana in avtonomnih družbenih subjektov.24
23. Načelo državne suverenosti torej pomeni, "da državni organi izvršujejo suvereno oblast in vse oblastne funkcije na celotnem ozemlju države v okviru enotnega ustavnopravnega, gospodarskega, denarnega, carinskega in varnostno obrambnega sistema."25 Brez spremembe Ustave se ni dovoljeno z mednarodnimi pogodbami odpovedati izvrševanju posameznih funkcij oblasti.26 Legitimnost za izvajanje državne oblasti ima država v načelu ljudske suverenosti, ki ga Ustava določa v prvem stavku drugega odstavka 3. člena: "V Sloveniji ima oblast ljudstvo." To pomeni, da "politična oblast ni predpostavljena, ampak potrebuje za svoj obstoj in delovanje pravno veljavno legitimacijo, in da slednje ne more utemeljiti nobena druga instanca (Bog, ideologija, zgodovinski cilji, razredni interesi ipd.), razen ljudstva samega; ljudstvo je edini nosilec oblasti, ki jo izvršuje neposredno ali posredno."27 Načelo ljudske suverenosti pomeni, da je lahko ljudstvo edini nosilec državne oblasti in da "v državi ne more obstajati hkrati več suverenih državnih entitet."28
24. Načelo državne suverenosti onemogoča, da bi Republika Slovenija svoje suverene pristojnosti, določene v Ustavi, prenesla v izvrševanje drugi državi, kakšni drugi instituciji ali verski skupnosti. Izjemo glede prenosa izvrševanja dela suverenih pravic dopušča le 3.a člen Ustave (Ustavni zakon o spremembah I. poglavja ter 47. in 68. člena Ustave Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 24/03 – UZ3a, 47, 68), ki se nanaša na vključevanje Slovenije v mednarodne organizacije in obrambne zveze.
25. Glede na navedeno bi bilo v neskladju s 3. členom Ustave, če bi se Republika Slovenija v zadevah, ki spadajo po Ustavi v državno pristojnost, odrekla delu svoje suverenosti in svoje pristojnosti prenesla na drugo institucijo. Načelo o ločitvi države in verskih skupnosti ne preprečuje verskim skupnostim opravljanja dejavnosti na različnih področjih družbenega življenja (npr. vzgojne, karitativne, socialne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti). Vendar je zaradi načela suverenosti (notranja državna suverenost) samo država tista, ki določa meje, do katerih je opravljanje nalog iz državne pristojnosti mogoče prepustiti zasebni sferi in pod kakšnimi pogoji. Načelo suverenosti
-----------------------------
20 Pravo, leksikon Cankarjeve založbe, druga, razširjena in spremenjena izdaja, ur. Pavčnik, str. 74. Glej tudi Pitamic, Država, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, str. 27-44.
21 Kaučič v Grad in dr., Državna ureditev Slovenije, druga spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1996, str. 19.
22 Na to opozarja že Pitamic, id.
23 Pravo, leksikon, že cit. delo, str. 74.
24 Grad v Grad in dr., Državna ureditev Slovenije, že cit. delo, str. 82.
25 Jerovšek v Komentarju Ustave, cit. delo, str. 110.
26 Id., str. 111.
27 Jambrek v Komentarju Ustave, cit. delo, str. 46.
28 Šturm v Komentarju Ustave, cit. delo, str. 104. 11
------------------------------
hkrati določa meje samostojnosti verske skupnosti, kot ji jo zagotavlja prvi odstavek 7. člena Ustave. Kakšno vlogo in mesto imajo verske skupnosti na področjih, na katerih se srečujejo njihove pristojnosti in pristojnosti države, je zato odvisno od državne ureditve, ki mora pri tem zagotoviti temeljno enakopravnost vseh državljank in državljanov, verujočih in neverujočih (prvi odstavek 14. člena in prvi in drugi odstavek 41. člena Ustave). Zato je presoja 1. člena Sporazuma z vidika njegove skladnosti z načelom suverenosti iz 3. člena Ustave ključna tudi za presojo njegove skladnosti s prvim odstavkom 7. člena Ustave.
26. Za razumevanje pomena tako prvega kot drugega odstavka 1. člena Sporazuma je pomembna vsebina "načela neodvisnosti in samostojnosti"29, ki ga je Katoliška cerkev sprejela na 2. vatikanskem koncilu v Pastoralni konstituciji. Drugi vatikanski koncil je z njo opredelil, "kako pojmuje navzočnost in dejavnost Cerkve v današnjem svetu".30 Za ugotovitev vsebinskega pomena tega načela je pomembno četrto poglavje, predvsem 76. člen Pastoralne konstitucije, v katerem je opredeljeno razmerje med državno skupnostjo in Cerkvijo. Začetno besedilo tretjega odstavka 76. člena se glasi: "Državna skupnost in Cerkev sta na lastnem področju druga od druge neodvisni in avtonomni. Vendar služita obe, čeprav različni po svojem poslanstvu, osebnostni in družbeni poklicanosti istega človeka. To službo bosta opravljali tem učinkoviteje v prid vsem, čim bolj zdravo bo njuno sodelovanje, pri tem bosta seveda upoštevali krajevne in časovne okoliščine."31
27. Kot nadnacionalna verska organizacija (kot vesoljna Cerkev) deluje Katoliška cerkev v državah z različnimi ustavnimi ureditvami. Na podlagi določb Pastoralne konstitucije Katoliška cerkev šteje "načelo neodvisnosti in samostojnosti" za univerzalno in enako načelo v vseh državnih ureditvah, ne glede na to, ali deluje v državah, v katerih ima Katoliška cerkev posebno mesto oziroma v katerih ni izrecno določeno načelo o ločitvi med državo in verskimi skupnostmi (npr. Nemčija, Avstrija, Italija, Španija, Portugalska), ali v državah, v katerih je, vendar ne nujno v dobesedni dikciji in v enaki obliki (milejši ali doslednejši), sprejeto načelo o ločenosti cerkve od države (npr. Francija, ZDA, Belgija, Nizozemska). Ta univerzalnost je poudarjena v prvem odstavku 76. člena Pastoralne konstitucije, ki pravi: "zelo važno je, posebno v družbah, ki jih sestavljajo privrženci različnih nazorov (societas pluralistica), da pravilno pojmujemo odnos med državno skupnostjo in Cerkvijo". Značilnost Pastoralne konstitucije je, da so v njej določene tako pristojnosti Cerkve kot tudi državne skupnosti: "Vedno in povsod ji pa mora biti zagotovljena pravica, da svobodno oznanja vero, uči svoj nauk o družbi (socialni nauk), neovirano spolnjuje svojo nalogo med ljudmi ter izreka nravno sodbo, in to tudi glede zadev s političnega področja, kadar to zahtevajo osnovne osebne pravice ali zveličanje duš, pri čemer seveda uporablja vsa tista in samo tista sredstva, ki so glede na različnost časov in okoliščin v skladu z evangelijem in z blagrom vseh" (zadnji stavek petega odstavka 76. člena), javno oblast pa je treba "izvajati vedno le v mejah nravnega reda in z namenom, da se doseže skupna blaginja" (četrti odstavek 74. člena Pastoralne konstitucije).
-----------------------------------
29 Sporazumi, sklenjeni med Svetim sedežem in državami Italijo, Poljsko, Hrvaško, Latvijo in Litvo, vsebujejo navedeno načelo. To načelo je bilo zapisano tudi v sporazumu med Svetim sedežem in Češko, ki pa ga češki parlament ni ratificiral. Sporazum med Svetim sedežem in Estonijo tega načela ne vsebuje.
30 Koncilski odloki, cit. delo, prvi odstavek 2. člena, str. 570.
31 Id., str. 650. 12
------------------------------------
28. Cerkveno pravo razlikuje med Cerkvijo kot pravno institucijo in Cerkvijo kot institucijo Božjega prava. "Ta dvojnost se pokaže tudi v pravni razsežnosti Cerkve, kajti cerkveno pravo je sestavljeno iz človeškega prava, ki ga vzpostavlja cerkvena oblast (rimski papež, ekumenski koncili, škofje itd.), in iz Božjega prava, ki ga razumemo kot skup vodilnih izhodišč, ki jih eksplicitno ali implicitno postavlja Bog sam, kar morajo konkretne cerkvenopravne rešitve strogo upoštevati."32 V skladu z učenjem Cerkve je Božje naravno pravo večno in nespremenljivo. "Upoštevajoč hierarhijo pravnih virov, je Božje pravo v vsakem primeru nad človeškim pravom, kolikor je postavljeno od Boga. Tako ni mogoče, da bi kdorkoli deloma ali celoma odpravil ali polemiziral z določbami, ki jih vsebuje."33 Po cerkvenem pravu bi bilo torej mogoče "načelo neodvisnosti in samostojnosti " razumeti tako, da je Katoliška cerkev v vseh zadevah, ki jih sama šteje za verske (duhovne) zadeve in ki spadajo v Božje pravo, kamor sodijo tudi t. i. mešane zadeve, samostojna in neodvisna od državne ureditve.
29. Moderne države, ki priznavajo in varujejo človekove pravice, ne urejajo verskega življenja svojih državljanov.34 Država mora dopustiti svobodno delovanje verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave), ko gre za uresničevanje ustavne pravice do svobode vesti. Država torej mora omogočiti individualno in kolektivno versko svobodo vsem državljanom. Tudi 41. člen Ustave zagotavlja polno spoštovanje svobode vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju. Po drugi strani pa tudi Katoliška cerkev v razmerju do države ne zahteva monopolnega položaja. V posvetnih zadevah namreč upošteva državno pravo in se po njem ravna ali se poskuša dogovoriti drugače.35 Na to kažejo tudi posamezne določbe Sporazuma, v katerih je izrecno in jasno opredeljeno, da bo Katoliška cerkev delovala "v skladu s pravnim redom Republike Slovenije": glede registracije cerkvenih institucij kot pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena), priglasitve javnih bogoslužnih opravil (drugi odstavek 3. člena), ustanavljanja združenj (8. člen), premoženjskih razmerij (9. člen), ustanavljanja zasebnih šol (10. člen). Do različnega razumevanja razmerja med državo in Katoliško cerkvijo bi lahko prišlo le na področjih, ki jih sicer Cerkev z vidika svojega verskega pogleda šteje za verske zadeve, država pa za posvetne zadeve, torej na področjih t. i. mešanih zadev, kot so npr. javno šolanje in sklepanje zakonske zveze. Ključno vprašanje torej je, ali priznava prvi odstavek 1. člena Sporazuma Cerkvi polno svobodo delovanja na t. i. mešanih področjih.
30. Odgovor na to vprašanje je treba iskati v povezavi z drugim odstavkom 1. člena Sporazuma, ki določa, "da deluje Katoliška Cerkev v Republiki Sloveniji svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije." Določbi prvega in drugega odstavka 1. člena Sporazuma sta medsebojno vsebinsko povezani, zato ju je treba razlagati na temelju istih izhodišč.36 Vendar tudi jezikovna razlaga drugega odstavka 1. člena ne daje jasnega odgovora na vprašanje, kakšno je razmerje med
---------------------------------
32 Košir, Uvod v kanonsko pravo, Ljubljana 1997, str. 28.
33 Id., str. 29.
34 Kerševan, Cerkev, Politika, Slovenci po letu 1990, str. 19-21 in 136.
35 Kan. 1290 določa: "Kar na nekem ozemlju civilno pravo določa o pogodbah na splošno in posamič in o njihovem izpolnjevanju, to naj glede stvari, ki spadajo pod cerkveno vodstveno oblast, cerkveno pravo upošteva z istimi učinki, če ni v nasprotju z Božjim pravom ali če ni v cerkvenem pravu določeno kaj drugega".
36 Da je treba določbo drugega odstavka 1. člena Sporazuma razlagati v povezavi z "načelom neodvisnosti in samostojnost" iz prvega odstavka tega člena, kaže tudi dejstvo, da drugače ne bi imela pomena, saj svobodno delovanje Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji zagotavljata že drugi odstavek 7. člena Ustave in prvi odstavek 3. člena Sporazuma. 13
----------------------------------
kanonskim pravom in pravom Republike Slovenije na t. i. mešanih področjih. Vejica v drugem odstavku 1. člena Sporazuma kaže na to, da besedilo ne pomeni "in v skladu s pravnim redom Republike Slovenije."37 Besedilo te določbe bi bilo zato mogoče razumeti tako, da je Cerkev dolžna delovati v skladu s pravnim redom Republike Slovenije samo na tistih področjih, ki jih sama šteje za posvetne zadeve.
31. Takšna razlaga besedila drugega odstavka 1. člena Sporazuma bi pomenila, da država priznava Katoliški cerkvi pravico enostransko posegati na področja, ki sicer spadajo v pristojnost države. S tem bi se Republika Slovenija odrekla delu svoje (državne) suverenosti, ne da bi imela za to podlago v Ustavi, zato bi bilo to v neskladju s 3. členom Ustave. Takšno razumevanje pa bi bilo tudi v neskladju z drugim odstavkom 7. člena Ustave, po katerem mora država verske skupnosti obravnavati enakopravno. Če bi se odrekla delu svoje suverenosti v prid eni verski skupnosti, bi ji s tem priznala privilegiran položaj v primerjavi z drugimi verskimi skupnostmi.
32. Besedilo drugega odstavka 1. člena Sporazuma je mogoče razlagati tudi tako, da Katoliški cerkvi dopušča delovanje v skladu s kanonskim pravom na t. i. mešanih področjih, dokler to delovanje ne trči ob pravni red Republike Slovenije. Takšna razlaga je bližja italijanskemu izvirniku Sporazuma, kjer se ta del besedila "e nel rispetto dell'ordine giuridico della Repubblica di Slovenia", če ga dobesedno prevedemo, glasi: "in ob spoštovanju pravnega reda Republike Slovenije."38 Tudi Katoliška cerkev razume svojo neodvisnost in samostojnost in s tem svoje razmerje do države kot dinamičen proces, ki upošteva različnost državnih ureditev, in se je pripravljena prilagajati veljavnemu pravnemu redu posamezne države, v kateri deluje. V opombi 1 k Pastoralni konstituciji je posebej opozorjeno, da jo je "treba razlagati po splošnih pravilih teološkega razlaganja, in sicer je pri tem zlasti v njenem drugem delu treba upoštevati spremenljive okoliščine, s katerimi so zadeve, o katerih je govor, po svoji naravi povezane."39 V ta krog zadev v drugem delu Pastoralne konstitucije sodi tudi poglavje, ki govori o življenju politične skupnosti40 in ki v 76. členu določa "načelo neodvisnosti in samostojnosti". Upoštevanje pravnega reda države je poudarjeno tudi v Izjavi o verski svobodi, ki v 4. členu določa, da morajo imeti vse verske skupnosti pravico do prostosti, "da le ne kršijo upravičenih zahtev javnega reda". Tudi varstvo verske svobode spada v pristojnost javne oblasti, ki mora to varstvo zagotavljati "v skladu s pravnimi predpisi, ki se ujemajo z objektivnim nravnim redom" (7. člen).
33. Če določbi obeh odstavkov 1. člena razlagamo na izhodiščih iz prejšnje točke, potem ga ni mogoče razumeti drugače, kot da bo Katoliška cerkev pri svojem delovanju na t. i. mešanih področjih spoštovala pravni red Republike Slovenije. Pri tem ima pravico, da v okviru tega pravnega reda in z ustavnopravno dovoljenimi sredstvi (mednje sodi tudi prizadevanje za spremembo določb Ustave) deluje v smeri uresničitve svojih ciljev in poskuša z državo na mešanih področjih doseči sodelovanje.
--------------------------------------
37 Za takšno razlago govori tudi dejstvo, da besedilo, ki se je glasilo v enem od osnutkov: "Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in s kanonskim pravom", s strani Svetega sedeža ni bilo sprejeto.
38 Člen 33 DKPMP, Razlaga pogodbe, sestavljene v dveh ali več izvirnikih.
39 Koncilski odloki, cit. delo, str. 570.
40 V drugi del spadajo tudi poglavja, ki govorijo o dostojanstvu zakona in družine, o pravilnem pospeševanju kulturnega napredka, o gospodarsko-socialnem življenju ter o skrbi za mir in podpiranje združevanja narodov.
----------------------------------------------
34. Če se "načelo neodvisnosti in samostojnosti" razlaga tako in se v skladu s to razlago razume tudi besedilo 1. člena Sporazuma, ta določba Sporazuma ni v neskladju s 3. členom Ustave. Tako razumljeno "načelo neodvisnosti in samostojnosti" pa tudi ni v neskladju s 7. členom Ustave.
35. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je mogoče besedilo 1. člena Sporazuma razlagati na dva načina, od katerih je eden v neskladju z Ustavo, je izdalo t. i. interpretativno mnenje. Tako je ravnalo pri predhodni presoji mednarodne pogodbe že v mnenju št. Rm-1/97.41 S tem je preprečilo, da bi bila v pravni red v primeru ratifikacije Sporazuma ob njegovi uveljavitvi sprejeta vsebina, ki bi nasprotovala Ustavi. Ni pa ustavnopravne ovire, da bi bila v notranji pravni red privzeta določba mednarodne pogodbe, kolikor se razlaga na ustavnoskladen način, tako kot izhaja iz tega mnenja.
36. Člen 1 Sporazuma je ključen tudi za razumevanje in pomen besedila drugih določb Sporazuma, ki jih je presojalo Ustavno sodišče (drugi odstavek 2. člena, prvi odstavek 3. člena, prvi odstavek 10. člena in še posebej drugi odstavek 14. člena). Zato je Ustavno sodišče tudi pri njihovi presoji izhajalo iz izhodišč, opredeljenih v tem delu obrazložitve mnenja (točka II izreka tega mnenja).
B. – III.
Presoja drugega odstavka 2. člena Sporazuma
37. Člen 2 se glasi:
"Republika Slovenija priznava pravno osebnost Katoliške cerkve.
Republika Slovenija priznava tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasiti državnemu organu, da jih registrira."
38. Med ustavno spornimi členi naj bi bil tudi 2. člen Sporazuma, vendar je Vlada navedla pomisleke le zoper njegov drugi odstavek. Zato je Ustavno sodišče opravilo presojo v okviru te določbe. Določba drugega odstavka 2. člena naj bi bila ustavno sporna, ker ne določa, da je Katoliški cerkvi in njenim organizacijam priznana pravna osebnost zasebnega prava. Republika Slovenja naj bi s sprejemom Sporazuma kršila načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena Ustave, ker v njem ni izrecno določeno, da so teritorialne in personalne institucije Katoliške cerkve v Republiki Sloveniji pravne osebe zasebnega prava, kot je to določeno za Evangeličansko cerkev v Sporazumu o pravnem položaju Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji.42 Ker pozna tudi kanonsko pravo javne in zasebne pravne osebe, naj
-------------------------------------
41 Interpretativno odločbo (la décision de non-contrariété sous réserve) je v ustavnosodno presojo mednarodnih pogodb uvedel francoski Conseil Constitutionnel. Namesto, da bi ugotovil neskladnost določbe mednarodne pogodbe z ustavo, določbo razlaga na način, ki omogoča presojo, da ni v neskladju z ustavo. Gaïa, Le Conseil constitutionnel et l'insertion des engagements internationaux dans l'ordre juridique interne, Economica, Paris 1991, str. 123-127.
42 Sporazum o pravnem položaju Evangeličanske cerkve v Republiki Sloveniji, ki sta ga podpisala pooblaščena predstavnika Vlade in Evangeličanske cerkve dne 25. 1. 2000.
------------------------------------
bi obstajala bojazen, da bi Katoliška cerkev uveljavljala, da tiste pravne osebe, ki imajo status javne pravne osebe po kanonskem pravu,43 pridobijo status osebe javnega prava tudi po zakonodaji Republike Slovenije. Gre za pomislek, da določba ni dovolj jasna in natančna, kar naj bi pomenilo kršitev načel pravne države (2. člen Ustave).
39. Tako kot v večini pravnih ureditev tudi v pravni ureditvi Republike Slovenije velja glede pravnih oseb t. i. načelo numerus clausus, kar pomeni omejitev glede izbire možnih vrst pravnih oseb in prepoved njihovega mešanja.44 Veljavna zakonodaja Republike Slovenije (prvi odstavek 7. člena ZPPVS) določa, da so verske skupnosti pravne osebe po civilnem pravu. Gre za civilne pravne osebe sui generis.
40. Po kanonskem pravu so pravne osebe skupnosti oseb ali skupnosti stvari (prvi odstavek kan.115). Kan. 114 določa, da lahko "pravne osebe postanejo po samem predpisu prava ali s posebnim dovoljenjem pristojne oblasti, ki se izda z odločbo, skupnosti oseb ali stvari, določene za namen, ki ustreza poslanstvu Cerkve in presega namen posameznikov." V Sporazumu navedene "teritorialne in personalne cerkvene institucije" so torej lahko skupnosti oseb ali skupnosti stvari, ki jim je po kanonskem pravu priznana lastnost pravne osebe. Iz drugega odstavka 2. člena Sporazuma izhaja, da država priznava njihov obstoj in ne zahteva, da za priznanje njihove pravne osebnosti izpolnijo zahteve, ki jih za civilne pravne osebe določa pravo Republike Slovenije. Za priznanje njihovega civilnopravnega statusa zadostuje, da jih cerkvena oblast v skladu s pravnim redom Republike Slovenije priglasi pristojnemu državnemu organu, da jih registrira.45 Da so cerkvene organizacije in ustanove glede pravne osebnosti vezane na državne predpise, je poudarilo Ustavno sodišče tudi že v odločbi št. U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 13/93 in OdlUS II, 23). Sporazum torej ne daje podlage za priznanje javnopravnega statusa teritorialnim in personalnim cerkvenim institucijam.
41. Iz navedenih razlogov drugi odstavek 2. člena Sporazuma ni v neskladju z načelom enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena in z načeli pravne države iz 2. člena Ustave.
B. – IV.
Presoja prvega odstavka 3. člena Sporazuma
43 Kan. 116 v prvem odstavku določa: "Javne pravne osebe so skupnosti oseb ali stvari, ki jih ustanovi pristojna cerkvena oblast, da v določenih jim mejah v imenu Cerkve opravljajo lastno zaupano službo v javni blagor po določbi pravnih predpisov; druge pravne osebe so zasebne". Javnim pravnim osebam se pravna osebnost podeli ali po samem pravu ali s posebnim odlokom pristojne oblasti, zasebnim pravnim osebam pa le s posebnim odlokom pristojne oblasti (kan. 116, drugi odstavek). Tako so npr. po samem zakonu javne pravne osebe delne cerkve (škofije, kan. 373) in župnije (kan. 515).
44 Trstenjak, Pravne osebe, Gospodarski vestnik, 2003, str. 66-67.
45 Da o tem ne obstajajo dvomi, je razvidno tudi iz članka "Premoženjskopravna razmerja Cerkve v Sloveniji med svetovnima vojnama" dr. Mihe Juharta, ki pravi, da" verjetno v sodobnih razmerah ne bi bilo napak, če bi se tudi v odnosu do cerkvenih pravnih oseb uvedel poseben register, ki bi s svojo
Nadaljevanje komentarja II.:
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. avgust 2008 @ 13:40 CEST
B. – V.
Presoja prvega odstavka 10. člena Sporazuma
46 Iz Konstitucije o svetem bogoslužju, sprejete na 2. vatikanskem koncilu, izhaja, da je bogoslužje vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve (10. člen) in da "sveto bogoslužje ne izčrpava celotnega delovanja Cerkve" (9. člen), Koncilski odloki, cit. delo, str. 65 in 66.
47 Iz Odloka o pastirski službi škofov v Cerkvi, sprejetem na 2. vatikanskem koncilu, izhaja, da je kateheza – katehetski pouk – med glavnimi nalogami škofov (13. in 14. člen). Id., str. 265. 17
46. Člen 10 Sporazuma se glasi:
"Katoliška cerkev ima v skladu z zakonodajo Republike Slovenije in v skladu s kanonskim pravom pravico ustanavljati in upravljati šole vseh vrst in stopenj, dijaške in študentske domove ter druge izobraževalne in vzgojne ustanove.
Država bo podpirala ustanove iz prejšnjega odstavka ob enakih pogojih, kot podpira druge tovrstne zasebne ustanove.
Status dijakov, študentov in gojencev teh ustanov je izenačen s statusom gojencev v javnih ustanovah."
47. Ustavno sporen naj bi bil prvi odstavek, ker naj bi omogočal poseganje Katoliške cerkve v pravno ureditev javnega šolstva v Republiki Sloveniji.
48. Področje vzgoje in izobraževanja je tisto področje, na katerem se srečujeta poslanstvo Cerkve in pristojnost države. Cerkev si prizadeva, da bi se v šolah vseh vrst in stopenj izvajala katoliški verski pouk in vzgoja, torej tudi v javnih (državnih) šolah.48 O tem vprašanju je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. U-I-68/98. Sporazum tega vprašanja ne ureja. Določba 10. člena Sporazuma se nanaša izključno na pravico ustanavljati in upravljati šole, dijaške in študentske domove ter druge izobraževalne in vzgojne organizacije. Republika Slovenija v členu 10 Sporazuma priznava Katoliški cerkvi, da v skladu s kanonskim pravom49 ustanavlja in upravlja "šole vseh vrst in stopenj, dijaške in študentske domove ter druge izobraževalne in vzgojne ustanove", Katoliška cerkev pa se zavezuje, da bo pri tem upoštevala zakonodajo Republike Slovenije.50 Da se prvi odstavek 10. člena Sporazuma nanaša na ustanovitev in upravljanje zasebnih šol, povsem jasno izhaja iz drugega odstavka, ki se sklicuje na prvi odstavek in v katerem se Republika Slovenija zavezuje, da bo zasebne zavode s področja vzgoje in izobraževanja, ki jih bo ustanovila Katoliška cerkev, podpirala enako kot vse druge tovrstne zasebne zavode in organizacije.
49. Glede na navedeno določba prvega odstavka 10. člena ni v neskladju z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave.
B. – VI.
48 ZCP v tretji knjigi ureja "učiteljsko službo Cerkve." Cerkev ima "dolžnost in po naravi pravico neodvisno od katerekoli človeške oblasti oznanjati evangelij vsem ljudstvom" (kan 747). Kan. 761 določa, da se "pri oznanjanju krščanskega nauka uporabljajo različna sredstva, ki so na voljo, predvsem pridiga in kateheza, ki imata vedno prvo mesto, pa tudi poučevanje nauka v šolah raznih stopenj, na konferencah in zborovanjih vseh vrst." Katoliška vzgoja je predvsem dolžnost staršev, ki imajo pravico, da jim država (svetna družba) daje tisto pomoč, ki jim je potrebna pri katoliški vzgoji otrok (kan. 793). Katoliški verski pouk in vzgoja v katerikoli šoli sta podrejena cerkveni oblasti (kan. 804).
49 Kanonsko pravo (kan. 800) daje Katoliški cerkvi pravico ustanavljati in voditi šole vsake stroke, vrste in stopnje. Katoliška je tista šola, ki jo vodi pristojna cerkvena oblast ali javna cerkvena pravna oseba ali pa jo cerkvena oblast z listino kot tako priznava (kan. 803). Krajevni škof ima pravico izdajati predpise o splošni ureditvi katoliških šol (kan. 805-806).
50 Zakonodaja Republike Slovenije s področja šolstva v skladu s 57. členom Ustave omogoča in pravno ureja ustanovitev in delovanje zasebnih šol, ki jih kot zavode na področju vzgoje in izobraževanja lahko ustanovijo domače in tuje fizične ter pravne osebe, če ni za posamezno dejavnost ali za posamezne vrste zavodov z zakonom drugače določeno (1. in 2. člen Zakona o zavodih, Uradni list RS, št. 12/91 – ZZ in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Uradni list RS, št. 12/96 in nasl. – ZOFVI). 18
Presoja drugega 14. člena Sporazuma
50. Člen 14 se glasi:
"Republika Slovenija in Sveti sedež bosta reševala sporazumno po diplomatski poti morebitna razhajanja, ki bi lahko nastala pri razlagi ali uporabi določb tega sporazuma."
Republika in Sveti sedež si bosta nadalje prizadevala obravnavati vsa odprta vprašanja, ki niso predmet tega sporazuma, z namenom njihove sporazumne rešitve."
51. Ustavno sporen naj bi bil drugi odstavek, ker naj bi Republiki Sloveniji nalagal obveznost dvostranskega reševanja vseh odprtih vprašanj, ki niso predmet tega Sporazuma, in ker naj bi Republika Slovenija priznavala Svetemu sedežu sodelovanje pri odločanju o vprašanjih, ki so v njeni suvereni in izključni pristojnosti.
52. S to določbo se država zavezuje k nadaljnjemu sporazumnemu urejanju morebitnih odprtih vprašanj s Svetim sedežem. Vendar te določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da je država tudi pri nadaljnjemu sporazumevanju omejena z ustavnim redom. Zato se z njo zavezuje k dolžnosti pogajanj ("duty to negotiate"), da si bo torej na temelju diplomatskih pogajanj prizadevala iskati sporazumne, za obe strani sprejemljive rešitve glede nadaljnjih odprtih vprašanj, ki jih Sporazum ne ureja ali pa jih ne ureja v zadostnem obsegu. Sprejem takšne obveznosti pa še ne pomeni, da je Republika Slovenija z drugim odstavkom 14. člena sprejela vnaprejšnjo obveznost, da se v nadaljnjih pogajanjih doseže za obe pogodbeni stranki sprejemljiva sporazumna rešitev – da se je zavezala k dolžnosti rezultata ("duty to reach an agreement"). Zato takšna določba sama po sebi ne more biti v neskladju z načelom o ločitvi države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave. To načelo ne izključuje sklenitve sporazumov s posameznimi verskimi skupnostmi. Če bo rezultat takšnega sporazumevanja v ustavnih okvirih, ki jih je za 1. člen Sporazuma s tem mnenjem opredelilo Ustavno sodišče, pa ta tudi ne bo v neskladju s prvim odstavkom 7. člena Ustave.
B. – VII.
53. Ustavno sodišče je v obravnavani presoji izreklo mnenje, da izpodbijane določbe Sporazuma niso v neskladju z Ustavo, pri čemer je glede 1. člena Sporazuma sprejelo interpretativno odločitev, ki je odločilnega pomena tudi za oceno drugih določb Sporazuma. Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne (tretji odstavek 1. člena ZUstS). Mnenje, izdano v zadevi za oceno ustavnosti mednarodne pogodbe, ki je v postopku ratifikacije, ima enake pravne učinke. Kot je poudarilo Ustavno sodišče že v mnenju št. Rm-1/97, ima mnenje notranjepravni učinek – zavezuje državne organe Republike Slovenije, na mednarodnopravnem področju pa takšna odločitev nima učinkov. Državni organi Republike Slovenije bodo morali pri izvrševanju Sporazuma (bodisi pri sklepanju nadaljnjih sporazumov s Svetim sedežem bodisi pri sprejemanju zakonodaje), če bo ta ratificiran in uveljavljen, upoštevati vsebino ocenjevanih določb Sporazuma, kakršno je z razlago določilo Ustavno sodišče. Navedeno bo moral upoštevati ob ratifikaciji Sporazuma tudi Državni zbor. Morebitna nesoglasja med pogodbenima strankama pri izvrševanju Sporazuma, do katerih bi utegnilo priti zaradi drugačnega razumevanja njegove vsebine (zlasti 1. člena) s strani druge pogodbene stranke, pa, kot je poudarilo Ustavno sodišče že v mnenju št. Rm-1/00 z dne 19. 4. 2001 (Uradni list RS, št. 43/01 in OdlUS X, 78), ne morejo biti predmet ustavnosodne presoje, pač pa stvar politične presoje Državnega zbora ob njegovi ratifikaciji.
C.
54. Ustavno sodišče je sprejelo to mnenje na podlagi 70. člena ZUstS in druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03-popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Mnenje je sprejelo soglasno.
Predsednica
dr. Dragica Wedam
Vprašanja so pravno korektno rešena, zato ni dopustno zavajanje javnosti. Menim, da takšno zakotno pisaštvo omenjenega društva samo škoduje sožitju, je netolerantno in povzroča razdvajanje in delitve naroda na verne in neverne. Glede na to, da sem preživela totalitarizem, se zavzemam za demokratično družbo, v kateri je vprašanje svetovnonazorske opredelitve izključno osebna zadeva vsakega posameznika in njegova nedotakljiva osebnostna pravica, opredeljena v Paktu o človekovih pravicah in Ustavi Republike Slovenije
Tatjana Malec
Volitve in volilne kampanije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. avgust 2008 @ 18:57 CEST
Odgovor: Verniki, kot državljani RS imajo aktivno in pasivno volilno pravico in imajo po 43. členu Ustave volilno pravico voliti in biti voljeni, kar pomeni, da vsak državljan vernik ali duhovnik ali nevernik lahko voli in je izvoljen za poslanca v državni zbor, če dobi zadostno število glasov. V preteklosti se srečamo s takšnim primerom duhovnika, politika in vsestranskega organizatorja dr. Janeza Evangelista Kreka (1865 – 1917), ene od osrednjih osebnosti med Slovenci v zadnjih letih obstoja Avstro-Ogrske monarhije, ki je bil dolgoletni profesor v ljubljanskem bogoslovju, pomemben politik Katoliške narodne stranke (pozneje imenovane SLS) ter poslanec v deželnem in državnem zboru.
Vsak državljan RS ima pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Izločenost vernikov bi bila po 14. členu Ustave RS (enakost pred zakonom) diskriminatorna in protiustavna. Te pravice soodločanja v javnih zadevah RS pa nima Cerkev kot inštitucija po načelu ločenosti Cerkve in države, imajo pa to pravico njeni verniki in tudi duhovniki vseh veroizpovedi kot slovenski državljani. Ni znano, da bi bil duhovniški poklic in funkcija poslanca nezdružljiva, čeprav v praktičnem življenju ni običajna taka situacija.
Seveda duhovnik poslanec bi v državnem zboru lahko zastopal interese slovenskih državljanov vernikov, ne bi pa mogel zastopati interesov Svetega sedeža, ki ima status tuje države, ker bi s tem neutemeljeno posegel v zadeve, ki spadajo v državno pristojnost. Te interese usklajujeta državi z meddržavnimi sporazumi in pogodbami. Ko se takšna problematika o meddržavnih odnosih uvrsti na dnevni red državnega zbora, odločajo poslanci po svoji vesti in presoji, morebitni duhovnik poslanec pa bi glasoval v svojstvu državljana RS in ne kot predstavnik določene verske skupnosti oziroma Svetega sedeža, saj če bi bil res izvoljen, bi ga izvolili državljani RS.
Ustava RS jasno v 7. členu določa, da so verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje svobodno. Pod pojmom svobodno razumemo tisto avtonomijo, ki jo imajo ostali pravni subjekti v RS. Kakšen koli je že bil dokument določene cerkve, ki naj bi po mnenju društva »delovala politično« in kaj je takšen dokument vseboval, društvo tega ne pove. Lahko bi verniki zbrani pred cerkvijo po nedeljski maši tudi predlagali svoje kandidate za kandidatne liste n. pr. v novi Krščanski stranki ali Stranki Nova Slovenija, tak dokument v nobenem primeru ne bi mogel biti sporen. Nihče nima pravice omejevati nobene opcije, da ne bi smela razpravljati o volitvah, pisati o tem določenih listin n. pr. seznamov predlaganih kandidatov za DZ, vendar v končni fazi sama volilna kampanija, kakor tudi njeno financiranje, morata potekati v skladu z zakonom za vse udeležence na volitvah enako. V Cerkvi se lahko dogaja vse, kar je skladno z 39.členom Ustave RS (zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.) Nadalje je v vsaki cerkvi, ne glede na versko pripadnost, zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in svobodnega združenja z drugimi. Zakonske omejitve pravic združevanja so dopustne, če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Politični pripadniki obrambnih sil in policije pa ne morejo biti člani političnih strank. To sta edini dve poklicni kategoriji, ki jih ustava kategorično izolči, da ne morejo njihovi pripadniki biti članih političnih strank. V 4l. členu Ustave RS je pa urejna pravica svobode vesti, t.j. do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življnju.
Takšna je pač demokracija in se bomo morali naučiti živeti z njo. Očitno s starno miselnostjo ne moremo živeti in iskati sožitja v EU, ki na prvo mesto postavlja spoštovanje človekovih pravic. Stari miselni vzroci pač ne morejo več ljudem urejati življenja. Za doseganje sožitja med ljudmi, da se v kakšni krizni situaciji spet ne bomo med sabo ideološko sprti pobijali in se šli batomorno vojno, bo potrebno poiskati bolj subtilne oblike medsebojne komunikacije za sožitje. To je nujnost sedanjega časa, ki se jo premalo zavedamo.
Tatjana Malec
Koliko in zakaj je Cerkev politična?
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 18. avgust 2008 @ 20:14 CEST
Boff meni, da krščanstvo občestvo (z vidika ljudstva) vstopi v politiko, pri čemer je politika zavzemanje in praksa, katere cilj je skupna blaginja in socialna pravičnost. Pravi, da je krščanstvo ljudska religija. Jezusovo življenje in evangelij meni, da vodita do osvoboditve in krivic. Ta presega zgodovino in je v osvobodilnem procesu družbe lahko anticipirana, ko nastajajo manj krivične oblike sožitja. Nekaj se gotovo v Cerkvi premika. Pozitivno rečeno meri ta na vzpostavitev bolj izenačenih razmer, ki bi upoštevali družbo kot celoto. Njene kreposti se izražajo v razredni solidarnosti, soodločanju pri odločitvah, ki so pomembne za vso skupnost, so v medsebojni pomoči, kritiki zlorab oblasti, v prenašanju obrekovanj, preganjaj, odpustitev z dela, sovraštva in v kritiki privatne akumulacije brez družbene odgovornosti.
Boff navaja, da Cerkev nastopa za želje izkoriščanih tega sveta in naredi verodostojno tisto, kar vera priznava in upanje obljublja. Razodeva poteze Kristusa, ki je še danes sposoben navdušiti duhove, ki niso zadovoljni z ureditvijo tega sveta. Navaja, da cerkev postaja odprta za socialne probleme okolja, ki jo obdaja. Akcije ustrezajo stanju zavesti. In v tej svoji razsežnosti naj bi postala tudi politični subjekt oziroma vključena v politiko za izboljšanje sveta. Tako meni Leonardo Boff. V vsakem primeru se tudi v Cerkvi nekaj premika.
Pobuda za prepoved političnega delovanja cerkve
Prispeval/a: dahvor dne torek, 19. avgust 2008 @ 16:18 CEST
slovensko novinarstvo in razumniki slovenski, malo više na lestvici zvesti, tudi
nardili raziskavo - Slovenski pohlep...hehehe greedy...in na amerikanski oddaji
so rekli, ko so bile tema religije, cerkve, komune, sekte, da je največ denarja-
premoženja pokradenega v imenu Boga in, če se registriraš kot verska
skupnost, postaneš nedotakljiv ... s takim komentarjem je raziskovalec končal.
Odgovor na vprašanja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 19. avgust 2008 @ 17:48 CEST
Za presojo, ali so tudi res župniki pozivali farane katero stranko naj volijo, bi bilo treba vedeti, ali se je tudi to zares dogajalo, kje se je to dogajalo, kdaj in kakšno je bilo to »politično delovanje« oziroma vsebina delovanja, ki se kot tako kvalificira. Govori visokih cerkvenih dostojanstvenikov so objavljeni na internetu, zato ne bi bilo nikomur težko ugotoviti in navesti konkretnih dejstev in konkretno o čem se ne strinjajo oziroma kaj se jim zdi z ustavnega in zakonskega vidika sporno.
Politične stranke ne morejo kar tako plačevati volilnih kampanij župnikom in Cerkvi, ker finančno poslovanje strank, kot je meni znano pregleduje državna revizijska komisija, ki je pri vsaki stranki zelo stroga in upošteva zakon ter izda o tem odločbo, v primeru kršitev pa obstajajo za kršitelje sankcije.
Na splošno se mi ne zdi etično, da bi v cerkvi župnik nagovarjal vernike, katero stranko naj volijo, saj se običajno verniki sami odločijo, da volijo tiste stranke, ki jih ideološko ne preganjajo in po mojem sploh ni potrebno, da bi jih župnik na to pozival. Katoliška Cerkev je namenjena verskim obredom in se razlikuje od islama, kjer vera, kultura in šeriatsko pravo ter politično delovanje v najširšem pomenu besede niso ločeni. Glede na to, da je z Ustavo RS (36. člen) zagotovljena svoboda izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja, lahko vsakdo svobodno zbira, sprejema in širi vesti in menja. Tudi verniki in župniki lahko poleg verskih vprašanj razpravljajo o vprašanjih upravljanja družbe, saj so kot državljani njihov del. Imajo aktivno in pasivno volilno pravico in se jih volitve ravno tako dotikajo, kot se dotikajo vsakega državljana ne glede na versko prepričanje ali drugačno okoliščino.
Z zgornjo navedbo, da sem nalepila celo vrsto pamfletov kot odgovor, se sploh ne morem strinjati, navedla sem le določena dejstva in podatke, ki so morda pripomogli k razumevanju mojega komentarja, ki se v glavnem nanaša na pravna vprašanja in na pravni status Cerkve v RS. Kdor oceni, da je kakšen tekst suhoparen, ga ni obvezen brati. Vsak prebere to, kar ga zanima.
Tatjana Malec
Komentar na članek
Prispeval/a: simon2712 dne sobota, 23. avgust 2008 @ 22:33 CEST
Komentar na članek
Prispeval/a: Pozitivke dne nedelja, 24. avgust 2008 @ 14:12 CEST
V povprečju 75000 do 85000 različnih obiskovalcev mesečno.
Komentar na članek
Prispeval/a: budabreztruda dne torek, 26. avgust 2008 @ 13:14 CEST
Sploh napad enga nicka na osebo, ki se podpisuje z imenom in priimkom je ŽLEHT in STRAHOPETEN napad .
Neargumentiran spopad med dvema anonimnežema pa podpiram. To je pa zabava- sproščanje frustracij.
Komentar na članek
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 26. avgust 2008 @ 13:51 CEST
hvala za podporo in razumevanje. Borim se samo za spoštovanje človekovih pravic, ki so zapisane v Deklaraciji o človekovih pravicah in Ustavi RS in da se ne bi kot narod na takšnih temah delili in razdvajali in nenazadnje tudi sovražili.
Prijazen pozdrav in vse dobro
Tatjana