Z Lesterjem Brownom sta se pogovarjala Dennis in Janice Hughes
Leta 1974 je Lester Brown ustanovil Inštitut za opazovanje sveta (Worldwatch Institute), ki je bil prva raziskovalna ustanova, posvečena analiziranju globalnih problemov okolja. Med svojim delom je Brown začel objavljati poročila o stanju sveta (State of the World reports), ki so močno vplivala na razmišljanja o problemih prenaseljenosti in porabe svetovnih virov.

Brown je avtor ali soavtor več kot 50 knjižnih del. Leta 2001 je zapustil Inštitut za opazovanje sveta in ustanovil Inštitut za politiko Zemlje (Earth Policy Institute), ki se osredotoča na razvijanje vizije in načrta za vzpostavitev okoljsko vzdržne ekonomije.
Dennis in Janice Hughes sta Lesterja Browna intrevjujala za revijo The Share Guide, ki izhaja v severni Kaliforniji v ZDA.

Dennis in Janice Hughes: Naslov vaše zadnje knjige je »Plan B 3.0« in je nekoliko nenavaden. Ali ga lahko pojasnite?
Lester Brown: Pred petimi leti smo skicirali v katere smeri naj bi se razvijal svet na različnih področjih: populacija, hrana, energija, sodobno okolje. Odločili smo se, da bomo knjigo poimenovali Plan B, saj je plan A običajen sistem poslovanja, ki pa ne deluje zelo dobro. Čez nekaj let smo ugotovili, da moramo knjigo posodobiti, izdajatelj nam je predlagal, naj jo imenujemo kar Plan B 2.0. Čez dve leti smo morali izvesti še eno večjo posodobitev, tako je sedaj naslov Plan B 3.0. Pri zadnji izdaji smo podnaslov skrajšali na: Mobilizacija, da bi rešili civilizacijo, saj mislim, da smo sedaj na tej točki. Danes je na kocki prihodnost civilizacije in če se ne bomo hitro povezali v skupno delovanje bo civilizacija v težavah.

D. in J. H.: V tej novi knjigi ste zapisali: »Kar moramo storiti, je izvedljivo.« Kje vidite največje ovire?
L. B.: Mislim, da je to družbena inertnost in slabo dojemanje resnosti situacije, v kateri se nahajamo. Te trende spremljam že 30 let in zdi se mi, da smo v težavah – skoraj vsi okoljski trendi se gibljejo v napačno smer. Gozdovi se krčijo, puščave se širijo, vode je vse manj, ribičija propada, živalske vrste izginjajo, temperatura narašča in s tem je povezana cela vrsta klimatskih trendov. Najbrž se ni potrebno vračati vse do taljenja ledu, da bi ugotovili, da imamo probleme.

D. in J. H.: Kateri od trendov v svetu je najbolj zaskrbljujoč?
L. B.: Če bi se moral odločiti le za enega, bi dejal, da je to porast izpusta ogljikovega dioksida in posledično taljenje ledu. Če pa bi moral izbrati indikator, ki kaže na našo usmeritev, pa bi to bilo število neuspešnih držav, ki vsako leto narašča.

D. in J. H.: Kako resen je problem taljenja ledenikov?
L. B.: Leta 2007 je bilo izdano poročilo o taljenju ledu v Arktičnem morju. Danes se tali hitreje kot kdajkoli prej in vse bolj nas preveva občutek, da bo na tem področju led prisoten le še kakšno desetletje. To bo seveda vplivalo na grenlandske ledene plošče zaradi učinka, ki ga meteorologi imenujejo albedo. Ko sončni žarek zadene sneg in led, se ga okoli 80 odstotkov odbije nazaj v ozračje, 20 odstotkov pa se ga absorbira v obliki toplotne energije. Če imate veliko odprtih voda temne barve ti žarki padajo na to površino, nazaj pa se odbije le 20 odstotkov, 80 se absorbira v obliki toplote. Ko v poleten času izginja grenlandski led se zaradi albeda področje zelo hitro segreva. In to je eden od razlogov za zelo hitro taljenje grenlandskih ledenih plošč.
Septembra 2007 je bilo izdano poročilo o velikem ledeniku, ki se je odlomil od grenlandskega ledu in plava v Atlantiku. Ta ledenik je bil širok pet kilometrov in debel kilometer in pol. Ledeniki se navadno premaknejo za 80 do 120 metrov na leto. Konec poletja 2007 se je ta ledenik premikal 2 metra na uro. Z njega so odpadali velikanski kosi ledu, ki tehtajo milijarde ton. Ko se odlomijo, povzročijo celo seizmično reakcijo, saj sprostijo toliko teže. To dogajanju je osupnilo znanstvenike, saj niso vedeli, da se ledeniki lahko talijo tako hitro. Podobno se dogaja na Antarktiki. To se ne bo zgodilo prek noči, toda če se bodo stalile grenlandske ledene plošče, bo gladina morja narasla za slabih 8 metrov in večina mest na zahodni obali ZDA bo potopljenih.

D. in J. H.: Koliko let imamo še na voljo za rešitev tega problema?
L. B.: Da bi rešili arktični led smo morda že prepozni. Upamo lahko, da bi lahko morda rešili grenlandske ledene plošče, vendar bo to zahtevalo velikansko mobilizacijo. Tudi na drugem koncu sveta, na Tibetu, se led zelo nevarno tali. Ti ledeniki napajajo največji rečni sistem Azije: Ind, Ganges, Mekong, Jangtze, Rumeno reko in tako naprej. Eden vodilni kitajskih glaciologov je dejal, da se tibetanski ledeniki talijo zelo hitro. To so ledeniki, ki napajajo Jangtze in Rumeno reko v času suše. Potem je tukaj ledenik Gangotri, ki napaja Ganges. To je ogromen ledenik, vendar znanstveniki menijo, da bi se lahko stalil do sredine stoletja. Če bi prišlo do tega, bi Ganges postala sezonska reka, tekla bo v deževnem času, v sušnem pa presahnila. To je zelo resen problem, saj gre za reke, ki napajajo kmetijske površine Azije. To je grožnja pridelovanju hrane, kot je prej nismo nikoli poznali, pri čemer moramo vedeti, da v Aziji živijo kar štiri milijarde ljudi.

D. in J. H.: Al Gore je ob sprejetju Nobelove nagrade dejal: »Imamo možnosti, da rešimo to krizo in se izognemo najhujšemu, sicer ne povsem, če bomo delovali odločno in hitro.« Kako naj se teh problemov lotimo, da bo dovolj hitro?
L. B.: Najosnovnejša zadeva je, da od tržišča zahtevamo, da navaja temeljne resnice. Denimo, ko sedaj pokurimo liter goriva, plačamo za črpanje, rafinerijo in distribucijo do lokalnih črpalk. Ne plačamo pa stroškov onesnaženja ali povečanja ravni ogljikovega dioksida v ozračju ali spremembe klime – vse to je posledica izgorevanja goriva. To pomeni, da moramo prestrukturirati davčni sistem, določen vstopni del davkov moramo znižati in dvigniti tisti del, ki je vezan na izpuste ogljika. Dvigniti je treba davke na aktivnosti, ki škodujejo okolju, med temi prevladujejo izpusti ogljika.

D. in J. H.: Kako bi to vplivalo na cene goriv?
L. B.: Namesto, da bi v ZDA za galono goriva plačali 4 dolarje, bi plačali blizu 12. Vendar moramo hkrati znižati vstopne davke, da se poraba denarja ne bi dvignila v primerjavi s sedanjo. To je cena za prihodnost civilizacije. Koliko je to vredno za nas? Tako bi tržišče pripovedovalo resnico, saj bi z 12 dolarji za galono plačali resnično ceno goriva. Če bi tako prakso razširili tudi na fosilna goriva bi to pomenilo zmanjšanje porabe teh okolju škodljivih goriv ter povečane investicije v ekološke vire energije (vetrno solarno, geotermalno, bibavično, valovno itd.).

D. in J. H.: Ali se vam to zdi pomembnejše od zmanjšanja rasti populacije?
L. B.: Da, in to lahko razširite tudi na razmišljanje o izsekavanju dreves. Naj ilustriram. Poleti 1998 je Jangtze veliko poplavljala. To je trajalo tedne in tedne. Na koncu je bilo škode za 30 milijard dolarjev. To je resnično vplivalo na žetev riža na Kitajskem. Ključni razlog za poplavljanje je bilo izsekavanje dreves ob gornji strugi reke. Vendar so Kitajci ponavljali: »To je dejanje narave, nič kaj dosti ne moremo storiti v zvezi s tem.« Sredi avgusta so na tiskovni konferenci končno priznali, da je poplavljanje povezano tudi s človeškimi aktivnostmi, zlasti z izsekom dreves. Dejali so tudi, da je vrednost dreves, ki rasejo trikrat višja od vrednosti posekanih. S tem so povedali, da je nadzor in saniranje poplavljenih področij trikrat dražji od vrednosti lesa v gozdovih. Tako so prenehali z izsekavanjem in začeli s sajenjem novih drevesnih sadik, da bi tako naravno področja zaščitili pred poplavami. Kar želim poudariti je, da je tržišče pred tem dogodkom vrednost dreves določalo na podlagi vrednosti lesa, po tem dogodku pa je vlada dejala: »Počakajte vendar, vrednost teh dreves je veliko višja, če so del zaščite proti poplavam.« To je eden od spoznavnih »aha« trenutkov. Podobne situacije so tudi na ostalih področjih našega konzumiranja. Izziv je v tem, da mora tržišče spregovoriti resnico, potem pa bodo zadeve zavzele svoje pravo mesto.

D. in J. H.: Kakšno je vaše mnenje o gibanju, ki si prizadeva za pogozdovanje? Wangari Maathai je leta 2004 prejela Nobelovo nagrado za mobilizacijo tisočev žensk, ki so v Keniji zasadile 30 milijonov dreves.
L. B.: To je izjemno pomembno delo. Ko posekamo drevesa, to prispeva k klimatskim spremembam, saj drevesa proizvajajo kisik, pri tem pa porabljajo ogljikov dioksid, metan in ostale toplogredne pline. Tako moramo usmerjati veliko naporov v pogozdovanje. V knjigi Plan B 3.0 pravzaprav pozivamo k prepovedi širšega poseka dreves v ZDA. Kitajska je to že storila. Tudi Tajska in Filipini. Na izsekavanje gozdov moramo gledati na širši ravni, ki presega lokalne učinke. To namreč vpliva na globalne klimatske spremembe.

D. in J. H.: Ali je električni avtomobil praktična rešitev za zmanjšanje izpustov in upočasnitev globalnega segrevanja?
L. B.: Tehnologija, ki bo po mojem mnenju prevladala, so hibridna vozila. Morda bi se lahko ozrli še k vozilom na etanol, vendar ne verjamem, da bodo ta vozila igrala pomembno vlogo. Če vzamete Toyoto Prius, ki je daleč najbolj razširjeno hibridno vozilo, in mu dodate drugo baterijo in možnost priklopa na polnilec, tako da ga lahko polnite ponoči, ko spite, lahko vse vožnje na kratke razdalje opravljate skoraj v celoti na električni pogon. Če bi istočasno z razvojem električnih hibridov po ZDA in svetu razvijali tudi tisoče vetrnih farm, bi lahko naša vozila poganjala pretežno cenena električna energija, pridobljena s pomočjo vetra. Stroškovno bi bila primerljiva s ceno enega dolarja za galono goriva. Mislim, da bomo šli v tej smeri, saj je v svetu toliko vetrne energije, še posebej v tej državi. Naša celotna ekonomija bi lahko delovala na podlagi vetrne energije.

D. in J. H.: Torej je vetrna energija zelo pomemben trend?
L. B.: Da! Gibljemo se v smeri nove ekonomije, v kateri bo veter zagotavljal približno 40 odstotkov vse električne energije. Etanol, ki ga pridobivamo iz zrnja, ne zagotavlja primerljive količine energije. Razmišljanje, da bi etanol lahko nadomestil gorivo je iluzija.

D. in J. H.: Kako lahko vplivamo na avtomobilsko industrijo, da bi do sprememb prišlo hitreje?
L. B.: Mislim, da bomo ob teh vprašanjih razvili občutek nujnosti. Samo poglejte, kaj se je zgodilo leta 1942, po napadu Japoncev na Pearl Harbor. Takrat smo se izvijali iz recesije, 6. januarja 1942 pa je predsednik Roosevelt predstavil produkcijske cilje za oborožitveno industrijo, saj smo bili v vojni. Tako smo morali proizvesti 45.000 tankov, 60.000 letal, 20.000 protiletalskih topov in šest milijonov ton plovil. Potrebovali smo tisoče ladij, saj smo se spopadli na frontah na obeh straneh oceana, logistične potrebe so bile izjemne. Roosevelt in njegovi kolegi so spoznali, da je največja koncentracija svetovne industrije v ameriški avtomobilski industriji, tudi med recesijo smo izdelovali dva do tri milijone vozil letno. Po zastavitvi strateških ciljev je predsednik poklical predsednike uprav avtomobilskih podjetij in jim dejal: »Fantje, ker predstavljate tako velik delež naše industrije, se bomo pri proizvodnji orožja morali zanesti na vas.« Odgovorili so: »Predsednik, storili bomo, kar je v naših močeh, vendar bo to resnično težko, istočasno proizvajati avtomobile in orožje.« Predsednik je odvrnil: »Niste me razumeli. Prepovedali bomo prodajo avtomobilov pri nas.« In natanko tako se je zgodilo. Presegli smo prav vsakega od zastavljenih ciljev pri proizvodnji orožja. Prepoznali smo grožnjo in storili, kar je bilo potrebno. To je bilo celovito prestrukturiranje ameriške industrijske ekonomije.

D. in J. H.: Vendar vlada okoljevarstvenih problemov še ne prepoznava kot grožnje.
L. B.: Ne še, vendar to vprašanje razume vse več posameznikov. Vse več znanstvenikov razume, da ima civilizacija probleme. Zastavlja se vprašanje, ali lahko obrnemo trende, ki ogrožajo našo prihodnost. To zahteva mobilizacijo podobne intenzivnosti kot v času vojne, če želimo prestrukturirati gospodarstvo, da bi lahko zmanjšali izpuste ogljika. Ocenjujemo, da je do leta 2020 potrebno zmanjšati izpuste za 80 odstotkov, če želimo obrniti klimatske trende, dokler je to še možno.

D. in J. H.: Ali kandidati za predsednika ZDA v svojih kampanjah sploh govorijo o teh problemih?
L. B.: Ne na tej ravni. Govorijo sicer o potrebi po zmanjšanju izpusta ogljika, vendar še ne razmišljajo v okvirih časovnic, ki jih potrebujemo. Pritisk bo začel naraščati, vse več ljudi bo spoznalo, za kako resne probleme gre. Mislim, da bo to prvič v zgodovini povzročilo tudi razslojevanje družbe po generacijskih razredih. Če denimo v petih letih ne bomo storili ničesar in bodo znanstveniki prišli do zaključka, da ne moremo rešiti grenlandskega ledu, bo gladina morja narasla za 8 metrov. Če ne bomo mogli ustaviti taljenja ledu na Antarktiki, se bo gladiva dvignila še za dodatnih 5 metrov. Skupaj torej za 13 metrov. To pomeni potopitev vseh obalnih mest na svetu in vseh porečij, v katerih v Aziji pridelujejo riž in drugo hrano. To bi povzročilo kaos, imeli bi stotine milijonov beguncev. Civilizacija bi se zlomila zaradi tega stresa, zavladal bi zakon džungle. Ko bi torej postalo jasno, kaj se dogaja, bi nas naslednja generacija vprašala: »Zakaj niste ukrepali?«

D. in J. H.: Zapisali ste, da je vetrna energija prvi nadomestni vir energije. Kaj pa solarna energija?
L. B.: Čas solarne energije prihaja. Med vetrno in solarno energijo je približno desetletje razvoja v smislu zniževanja stroškov. Vetrna energija je imela intenzivnejše razvojno dogajanje in danes postaja glavni vir energije v mnogih predelih sveta, tudi v Evropi je 60 milijonov prebivalcev vezanih na ta vir. Solarna pa se razvija in to v več kot le v eni obliki. Poznamo sončne celice, ki pretvarjajo sončno svetlobo neposredno v električno energijo, te lahko postavimo na streho in celotno gospodinjstvo se lahko napaja iz tega vira. Potem imamo strešne grelce vode, ki so tudi pomembni, saj je ogrevanje vode eden večjih porabnikov energije. Na Kitajskem se dogajajo vznemirljive stvari. Pred leti je mlad kitajski inženir delal za državno naftno podjetje. Strastno si je prizadeval za razvoj solarnih tehnologij in je pri sebi doma razvil strešni solarni grelec vode. Prijatelji in sorodniki so videli grelec in ga prosili, naj ga izdela tudi njim. Tako je ustanovil majhno tovarno in jih pričel izdelovati. To je danes velik obrat, s 5000 prodajalnami na Kitajskem, nekaj sto drugih družb pa sedaj te grelce izdeluje. Do konca letošnjega leta bo 40 milijonov kitajskih domov vodo ogrevalo s sončno energijo. To je ena od zamolčanih zgodb iz sveta energetike.

Podobno vznemirljiv razvoj na področju solarnih tehnologij se dogaja v Alžiriji, kjer v puščavi načrtujejo postavitev 6 gigavatne solarne elektrarne. Električno energijo bi izvažali v Evropo, po električnem kablu, ki bi tekel po dnu Sredozemskega morja. To je dovolj energije za potrebe države velike kot je Švica. Gradnja prvega obrata te solarne elektrarne je že v teku.

Tretji primer je v ZDA, v vladnem sektorju. Republikanec Rick Perry (guverner Teksasa) se je ukvarjal z razvojem prenosa energije. Vetrne elektrarne v zahodnem Teksasu želi povezati z glavnimi odjemalci energije v Dallasu, Houstonu itd. V načrtu je razvoj 23 gigavatov kapacitet. To je resnično veliko, primerljivo s 23 termoelektrarnami. V le nekaj letih bo polovica Teksašanov svoje domove napajala z elektriko iz vetrnih elektrarn. Če je to možno v Teksasu, je možno kjerkoli.

D. in J. H.: Gladina pitne vode globalno upada in zdi se, da temu ne posvečamo dovolj pozornosti. Kako velik problem je dostop do pitne vode, še zlasti v prihodnjih desetletjih?
L. B.: Temu ne posvečamo niti približno dovolj pozornosti. Ena od rešitev bo predelava vode v urbanih središčih. Morali bomo tudi povečati izkoristek namakalnih vod, saj kar 70 odstotkov vse vode porabimo za namakanje. Potem je tukaj tudi vprašanje dobave. Rast populacije postaja resna tema. Misliti moramo tudi na to, kako bomo čistili onesnaženo vodo. Obstajata dve možnosti – filtriranje ali prekuhavanje. Če obe možnosti združimo, običajno lahko zagotovimo neoporečno vodo za ljudi v razvijajočem svetu.

D. in J. H.: V vaši knjigi je odlična navedba »Reševanje naše civilizacije ni šport, ki bi bil namenjen gledalcem.« Mnogi ljudje pa se na individualni ravni počutijo nemočne. Kaj so vaša najpomembnejša priporočila?
L. B.: Ljudje mi pogosto zastavijo to vprašanje. Mislim, da pričakujejo, da bom odgovoril: »Reciklirajte časopis in zamenjajte žarnice.« To je sicer pomembno, vendar smo zdaj v situaciji, ko moramo povsem prestrukturirati svetovno ekonomijo. To pomeni, da se morajo ljudje politično aktivirati. To pomeni nasprotovanje gradnji novih termoelektrarn in pritisk za zaustavitev delujočih. To pomeni podporo prestrukturiranju davčnega sistema, da bi tržišče spregovorilo resnico. To pomeni prestrukturiranje transportnega sistema, vključno z izgradnjo cest, ki so namenjene tudi kolesarjem in pešcem. To pomeni razvoj kompleksnih programov predelave. Vsakdo se lahko vključi na lokalni ravni.

D. in J. H.: Kakšne ulice imate v mislih?
L. B.: Mnoge ameriške države sedaj sprejemajo zakonodajo, ki pri gradnji novih cest zahteva vklučevanje kolesarskih stez in pešpoti. Ceste, po katerih lahko vozijo le avtomobili, bo treba spremeniti. Veliko pomembnih skupin podpira to pobudo, vključno z upokojenci, ki so resnično velika skupina. Razlog za njihovo skrb je strah pred tem, da ko zaradi starosti ne moreš več voziti avtomobila, postaneš ujetnik, če ni pešpoti ali kolesarskih stez. Več informacij o tem gibanju najdete na: www.completestreets.org. Ta projekt lahko na lokalni ravni podpremo vsi.

D. in J. H.: Kako si predstavljate idealno skupnost?
L. B.: To bi bila družba, ki bi v glavnem uporabljala energijo iz obnovljivih virov. To je lahko veter, sonce ali geotermalna energija. V idealni družbi mora biti močno razvit občutek za skupnost. Proizvodnja hrane bi bila lokalna. V svetovni ekonomiji bi prišlo do preobrata. V zadnjem desetletju, ko se je povečevala naša odvisnost od nafte, se je ekonomija energetike bolj in bolj globalizirala. V tem stoletju, ko se vse bolj oziramo k lokalnim virom energije, bomo priča lokalizacije svetovne ekonomije energetike. Tudi naše prehranjevalne navade se bodo spremenile, jedli bomo lokalno pridelano hrano. Če greste danes v katerikoli supermarket, ne boste vedeli, kateri letni čas je. Produkti prihajajo iz vsega sveta, to pa zahteva ogromno porabo energije. Naša prehrana bo torej bolj sezonska in bolj usklajena z lokalno ponudbo. To je tudi bolj zdravo.
V idealni družbi bi zgradili ekonomski sistem, ki bo trajen, kot je trajen naš planet. Sedaj izčrpavamo naš planet in smo na poti do klimatskega zloma. To je izziv sedanje generacije – vendar le sedanje generacije, naslednja ne bo imela časa za potrebne spremembe. Vendar je to možno storiti. Če se ozrete po svetu, boste videli, da nekatere države počnejo vse, kar bi morali početi tudi mi. To mora postati globalni proces.

Objavljeno z dovoljenjem The Share Guide (www.shareguide.com).
Več informacij: www.earth-policy.org.

Dennis in Janice Hughes sta soizdajatelja publikacije The Share Guide, holistične revije, ki izhaja v Kaliforniji, ZDA.

www.share-international.net/slo