Letošnji zmagovalec kolesarske dirke po Franciji, Carlos Sastre, se je na koncu kronometra, v katerem je ubranil vodstvo v skupnem seštevku, pokrižal. Takšni prizori v športu so zelo pogosti. Nekateri to gesto naredijo na začetku tekme, drugi v najbolj odločilnih trenutkih, tretji pa na koncu tekmovanja v primeru zmage.

Marsikdo se takrat v valu navdušenja celo zazre v nebo in se s tem zahvali Bogu, da mu je pomagal do zmagoslavja. Toda ali je res Bog tisti, ki stoji ob strani vrhunskim športnikom? Če je res tako, zakaj potem zmaga samo eno moštvo, saj se pokrižajo mnogi igralci iz obeh ekip? Ali torej Bog navija samo za eno moštvo, drugega pa pusti na cedilu, čeprav ga vsi prosijo za pomoč oziroma blagoslov?

Ali Bog daje prednost tistemu moštvu, v katerem je več katoliških kristjanov? Kaj pa če v dvoboju zmaga ekipa, ki v svojih vrstah nima katolikov? Kako je mogoče, da je Bog v tem primeru pozabil pomagati katoliškim igralcem?

Z nizom podobnih vprašanj bi lahko nadaljevali, toda eno vprašanje je najbolj bistveno: Ali Bog res zagovarja vrhunski šport? Si naš Stvarnik res želi, da se nekateri borijo kot gladiatorji proti svojemu nasprotniku in pri tem pogosto uporabljajo vsa možna sredstva, da se dokopljejo do zmage? Jezus nam ni prinesel kruha in iger, pač pa duhovni kruh. Množične spektakle je uporabljala že rimska država, če je bilo ljudstvo nezadovoljno. Tako so ljudje lahko pozabili na težave v državi. Z igro in kruhom države odrivajo probleme tega sveta. Je res to smisel življenja, da pokažemo vsemu svetu, da smo najboljši in da se lahko potem kopamo v soju žarometov? Si lahko predstavljamo Jezusa iz Nazareta, da bi podpiral takšen človeški ego? Vrhunski šport je namreč proizvod človeškega ega, ki mu je edini cilj želja po priznanju in borba proti bližnjemu v mislih, besedah in dejanjih. V nekaterih športih je to bolj izrazito, drugje manj. Ker enako privlači enako, vrhunski šport spremljajo tudi mnogi navijači, ki se na tekmah zmerjajo, si podeljujejo psovke, se pretepajo, po tekmi pa uničujejo vse, kar jim pride pod roke., tako v primeru zmage kot poraza. Na minulem evropskem prvenstvu v nogometu je nek avstrijski katoliški župnik primerjal Jezusovo smrt na križu z nogometnimi navijači, ki vzpodbujajo svoje igralce, naj križajo nasprotnega vratarja. Škandalozna izjava. Vse to nima ničesar opraviti z Jezusovim Govorom na Gori, v katerem lahko najdemo tudi zlato življenjsko pravilo: »Kar ne želiš, da tebi nekdo stori, tega tudi ti drugemu ne stori!«

Šport bi moral biti le lepa igra, v kateri bi vsi uživali, tako igralci kot navijači, brez velikega denarja in hrepenenja le po zmagi. Če je vrhunski šport nezdrav in tudi iz duhovnega vidika nezakonit, saj ne prispeva k enosti, pač pa k ločevanju, koga potem športniki s križanjem prosijo za blagoslov? Obračajo se sicer na Boga, toda On jim ne more pomagati, saj ne podpira te dejavnosti, ki je proti Božji volji. Vemo pa, da je vse, kar ni Božjega, delo nasprotnika Boga, torej demonov, bogov podzemlja, ki ne želijo, da bi na Zemlji nastal mir (več o tem piše v knjigi Demonska država, izdajatelj Univerzalno življenje). Se morda tukaj skriva odgovor? O tem presodite sami.

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi