Piše: Nara Petrovič v avgustovski Auri

Že davno so minili časi, ko so se pustolovci odpravljali v neraziskana področja in v potočkih izpirali grudice zlata. Ko se jih je v usnjeni vrečki nabralo dovolj, so odjahali do mesta in obogateli. Danes se še najde kak tovrstni rekreativni zbiralec zlata v krajih, kjer ga je veliko, toda obogatijo le redki srečneži. V industrijski dobi so zadeve postale rutinirano »poenostavljene«, dosegajo gromozanske razsežnosti in so zato strašansko uničujoče za okolje.


Zlato nekoč …

V vseh davnih civilizacijah so zlato uporabljali za nakit in druge okraske. Ker je grudice precej čistega zlata možno najti v površinskih plasteh in ga zaradi mehkobe ni težko oblikovati, povrhu tega pa vsakogar očara z visokim sijajem in značilno težo, ni nič čudnega, da je bilo tako priljubljeno. Ker je po drugi strani zelo redko, je imelo vedno zelo visoko ceno.

Glavni vir zlata v Evropi sta bili od 16. do 19. stoletja obe Ameriki. Morda se še spomnite, kaj so nas učili v šoli: Krištof Kolumb se je odpravil na Zahod iskat nove trgovske poti do južne Azije. To v bistvu ni res, saj namen ni bil trgovanje, ampak zaseganje. Kolumb je po svojem prvem potovanju zapisal, »da je v Ameriki na voljo obilo zlata, začimb, bombaža, aloje, sužnjev, rabarbare, cimeta in tisoč drugih stvari, razpoložljivih za izkoriščanje za dobrobit Evrope.« Ko je 12. 10. 1492 pristal na Karibskem otoku Guanahani, so ga domačini dočakali kot gosta. Toda Kolumb je pristal z oboroženimi možmi in vsem prisotnim prebral razglas (seveda brez prevoda), po katerem »najdena« zemlja pripada španskemu kralju in po katerem so vsi dolžni zapriseči zvestobo papežu in kroni. So ga razumeli? Saj ni pomembno, Kolumbov namen se je potrdil v naslednjih stoletjih zarot, morjenja in ropanja.

Samo med leti 1503 in 1660 je Španija iz »Novega sveta« uradno prejela okrog 200 ton zlata in 18.600 ton srebra. Ocenjujejo, da je pred tem časom v vsej Evropi krožila le petina do tretjina te količine nanovo »uvoženih« dragocenih kovin. Toda to so le uradni podatki. Še veliko večje količine so bile pretihotapljene, saj so bili uvozni davki visoki. Zaradi velikega priliva zlata je prišlo do visoke inflacije, ki je spremenila gospodarsko ravnotežje in, denimo, razpolovila moč otomanskega cesarstva.

Med leti 1848 in 1855 je v ZDA prišlo do mnogim znane zlate mrzlice, ko je tristo tisoč bogastva željnih odbrzelo v Kalifornijo na velika najdišča zlata. Iskalci zlata so v povprečju zaslužili deset- do petnajstkrat več, kot bi zaslužili z drugimi deli na Vzhodni obali ZDA, mnogi so čez noč obogateli. Zato je samo v dveh letih število stalnih prebivalcev San Francisca naraslo s 1.000 na 25.000. Enaka mrzlica je v teh letih sledila tudi v Avstraliji in povzročila podobno drastičen porast prebivalstva. Pika na i je bila zlata mrzlica v Južnoafriški republiki, ki se je začela leta 1886 v hribovju Wi*censored*ersrand. Majhna rudarska vasica je le v desetih letih postala največje mesto v Južni Afriki, Johannesburg.


… in danes

Južnoafriške zaloge zlata so se izkazale za gromozanske. Njihovo zlato je celo stoletje predstavljalo veliko večino svetovne proizvodnje, do velikega upada v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu je Južno Afriko leta 2007 (prvič po letu 1905) prehitela Kitajska. Po proizvodnji zlata jima sledijo še Avstralija, Brazilija, Rusija in ZDA.

V uvodnih stavkih tega prispevka sem namignil, da je sodobna proizvodnja zlata ekološko zelo uničujoča in gospodarsko potratna. Tukaj je nekaj glavnih vzrokov:

Uničevanje zemljske površine in potratnost
Večino današnjega zlata izkopljejo v odprtih jamah, ne več v rudniških jaških, kar pušča velike brazgotine na zemeljskem površju. Ves preostali material preprosto zavržejo kot odpadek. Samo rudnik Ok Tedi v Papua Novi Gvineji ustvari dvesto tisoč ton odpadkov dnevno, več kot vsa mesta v Kanadi, Avstraliji in Japonski skupaj.

Za vsak kilogram zlata, pridobljen po sodobnih metodah, morajo rudarji izkopati tristo ton rude. Zlata prstana, ki si ju izmenjata mladoporočenca, pustita za seboj v zemlji deset kubičnih metrov veliko luknjo (2 x 2 x 2,5 m) oz. več kot 35 ton odpadne rude. Svetovna letna pridelava zlata je trenutno 2,500 ton, za kar je treba izkopati skoraj 750 milijonov ton (za manjši hrib) rude. Potratnost pridobivanja zlata naravnost bode v oči, saj je razmerje med pridobljenim zlatom in rudo 1:300.000.

V Južnoafriški republiki za vsako tono zlata umre en delavec, dvanajst pa jih utrpi resne poškodbe. Skoraj pol vsega zlata, kar ga je bilo izkopanega na svetu (145.000 ton po ocenah iz leta 2001), je prišlo iz te države. Tam je tudi najgloblji rudnik na svetu, ki sega skoraj do 4.000 m globine. Logistika kopanja rude na taki globini, kjer temperatura kamnine presega 50°C, je nekaj posebnega. V rudniku Harmony, na primer, samo za hlajenje rudnika dnevno prečrpajo po ceveh 20.000 ton zdrobljenega ledu v globino in tople vode nazaj na površino.

Pri takem rudarjenju in vse slabši kakovosti rude, stroški proizvodnje hitro rastejo, posledica so ekstremno visoke cene zlata na svetovnem trgu. Proizvodna cena ene unče zlata že marsikje presega 250 dolarjev – pa v to ceno sploh ni vštet davek na uničevanje okolja, ki ga bodo z visokimi obrestmi plačevali zanamci.


Zastrupljanje okolja s cianidom

V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je prišlo do razmaha predelovanja zlate rude s cianidnim luženjem, posebej primernega za najdišča z manj bogato rudo. Raztopina cianida med pronicanjem skozi kup razdrobljene rude zbere drobce zlata, saj je cianid ena redkih tekočin, ki raztaplja zlato. Kasneje raztopljeno zlato izločijo iz raztopine z drugimi kemikalijami, cianid pa spravijo v velike bazene, da bi ga kasneje ponovno uporabili. S tem postopkom se zmanjša strošek dela, po drugi strani pa se močno poveča onesnaževalni odtis z izjemno strupeno kemikalijo, saj ostane odpadna ruda prežeta z ostanki cianida, bazene pa je težko 100% zavarovati pred izlivi.

Januarja leta 2000 je prišlo v Romuniji do izliva 130 milijonov litrov raztopine cianida v reko Tiso, od koder je preko Madžarske in Srbije stekla do Donave in se čez Bolgarijo izlila v Črno morje. Samo v Madžarskem delu reke so našli približno milijon kilogramov pomrlih rib. Mnogi pasovi reke so po izlitju ostali povsem mrtvi; po nekateirh je to bila druga največja ekološka katastrofa v Evropi po Černobilu. To je jasen pokazatelj, da onesnaževanje okolja ne pozna državnih meja.

Podobna katastrofa se je zgodila v Gvajani leta 1995, ko je tri milijarde litrov odpadne tekočine s cianidom odteklo v bližnjo reko. Vse življenje na celotnem toku 51 km dolge reke je bilo povsem uničeno. V Kirgistanu je leta 1998 tovornjak s 1762 kg natrijevega cianida padel v reko in prav tako povzročil veliko ekološko katastrofo.

Ena žlička 2% raztopine cianida povzroči smrt v manj kot minuti.


Zastrupljanje okolja z živim srebrom Manjši in revnejši pridelovalci zlata navadno izločajo zlato iz rude s starimi metodami: rudo drobno zmeljejo in jo zmešajo z živim srebrom. V rudi nastane zlitina živega srebra in zlata, gostejša od ostalih drobcev. Rudo zatem presejejo skozi več sit in tako izločijo zlitino. Preostalo živo srebro ostane pomešano z odpadnimi delci in ga zavržejo tja, od koder so sprva izkopali rudo – v rudniško jamo ali reko.

Iz nastale zlitine zlato izločijo s segrevanjem. Vrelišče živega srebra je pri 356°C – po izparevanju te kovine dobijo čisto zlato. Živosrebrni hlapi povzročajo hude poškodbe pljuč, ledvic in živčnega sistema ter vodijo do defektov na zarodkih.

Na vsak gram pridelanega zlata se tako sprostita v okolje dva grama živega srebra.

Samo v Amazoniji rudarji spustijo v okolje sto ton živega srebra letno. Količine živega srebra v amazonskih ribah pogosto daleč presegajo ravni za varno uporabo, toda tamkajšnji prebivalci jih še naprej uživajo, saj so pomemben vir beljakovin, na katerega so navajeni.

Poleg tega so zaradi zlata ogrožena mnoga amazonska plemena. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je, na primer, število indijancev Yanomani padlo z 20.000 na 8.000. V istem času se je na isto področje zgrnilo 40.000 rudarjev, ki so onesnažili reke in razširili malarijo.

Ena žlička živega srebra v jezeru s površino 10 hektarjev zadošča, da ribe iz tega jezera niso več primerne za človeško prehrano. Nevarnosti živega srebra se pokažejo šele čez desetletje ali več kot možganske okvare in defekti pri novorojenčkih.


Zlato in denarni sistem

Od začetka devetnajstega stoletja so banke uporabljale zlato kot garancijo za vrednost papirnatih denarnih valut. Posledično je bila večina svetovnega zlata shranjena v nacionalnih bankah. To so bili časi transportov zlatih palic v oklepnikih in drznih ropov, o katerih ste gotovo že videli kak film. Ampak ko so ZDA v začetku tridesetih let začele odstopati od standarda zlatih rezerv kot garancije vrednosti denarja in ga leta 1971 povsem ukinile, so ji druge države hitro sledile. Mnoge banke po svetu so v tem času prodale precejšnji del zalog zlata iz svojih trezorjev, denimo nacionalne banke Anglije, Avstralije, Nizozemske in celo Švicarska nacionalna banka.

Danes morajo uporabniki denarja preprosto zaupati bankam, da bo vrednost valute ostala stabilna, saj ta nima več stvarne materialne podlage, edina »podlaga« so sistemska varovala. Če se sedanji finančni sistem sesuje, bo gotovo močno zagrmelo …

Mnoge banke sicer še hranijo zlate zaloge, vendar te po vrednosti ne zadoščajo za kritje denarne vrednosti, s katero upravljajo. Največja količina zlatih zalog je shranjena v Zvezni rezervni banki ZDA v New Yorku in sicer približno 3% vsega svetovnega zlata.

Cene zlata so v 20. stoletju močno nihale, v zadnjih treh desetletjih je bila najvišja cena dosežena 21. 1. 1980 – 850 ameriških dolarjev za unčo (27.300 dolarjev za kg), najnižja pa 21. 6. 1999 – 250 dolarjev za unčo. Pri tem ni upoštevana inflacija. Če bi jo upoštevali, bi bila po današnjih merilih cena unče zlata v osemdesetih letih dobrih 2000 dolarjev. Te vrednosti verjetno ne bo dosegla. Šele 3.1.2008 je cena zlata presegla zgodovinsko najvišjo znamko doslej iz leta 1980, 17. 3. 2008 pa je celo presegla mejo 1000 $/unčo.

Trenutno se cena giblje okrog 900 dolarjev za unčo, toda opazen je trend dolgoročnega porasta cene, kar ni nenavadno, saj naj bi pri sedanji stopnji porabe zaloge zlata zadoščale le še za slabega pol stoletja. Pri trenutni količini denarja na svetu (ca. 100 trilijonov dolarjev) in trenutni količini zlata (5 milijard unč) bi morala biti cena ene unče 20.000 dolarjev, če bi bilo zlato še vedno garancija vrednosti denarja. Vprašati se je vredno: ali imamo preveč denarja ali premalo zlata?


Upor proti zlatu

Marsikje po svetu se okoljevarstveniki borijo proti brezobzirnemu uničevanju narave s sodobnimi metodami pridobivanja zlata. Prej omenjene katastrofe so povzročile resno zaskrbljenost tudi v širši javnosti, zato rudniki zlata iščejo čistejše metode obdelovanja rude.

Eden temeljnih argumentov proti potratnemu pridobivanju zlata iz nizkokakovostne rude je ta, da zlata dejansko ne potrebujemo za svoje preživetje. 85% vsega svetovnega zlata konča v nakitu, ostalo uporabijo v zobozdravstvu in za namene elektronike. Zlato je še vedno, kakor je bilo vselej prej, večinoma statusni simbol.

Toda v nekaterih kulturah je skupaj s tradicijo ustvarilo nenavadno navezo. V Indiji, denimo, je v zadnjih desetletjih izredno naraslo sicer tradicionalno dajanje zlata za doto. Ženske so vedno nosile zlat nakit kot svojevrstno finančno zavarovanje, katerega se niti tatovi niso dotikali. Toda danes je obsedenost z zlatom preseglo vse razumne meje in Indija je postala največja potrošnica zlata (leta 2001 so Indijci pokupili 26,2% vse svetovne proizvodnje zlata). Indija, čeprav je med revnejšimi državami na svetu, naj bi posedovala 11.000 ton zlata. 65-70% vseh nakupov zlata se zgodi v revnih, ruralnih območjih, saj kmetje bolj zaupajo vlaganju v zlato kot v banke.

Da to niti ni tako neumno, je sicer menil tudi George Bernard Shaw: »Če morate (kot volilec) izbirati med tem, ali boste zaupali naravni stabilnosti zlata in naravni stabilnosti in inteligenci predstavnikov oblasti, vam z vsem spoštovanjem do teh gospodov – dokler obstaja kapitalizem – svetujem, da glasujete za zlato.«

Morda je res tako, da je zlato dragoceno in da bo v prihodnjih letih še bolj dragoceno, saj bo proizvodnja začela upadati, povpraševanje pa bo še naprej naraščalo. Zaradi visoke cene se bo še okrepil črni trg, kajti tihotapljenje zlata je že zdaj donosen posel. Zlato je kovina z eno najvišjih specifičnih mas med vsemi elementi, zato lahko kilogram čistega zlata spravite v 0,5 dcl kozarček; le nekaj neopaznih zlatih kovancev v denarnici lahko tehta sto, dvesto gramov; sami izračunajte, koliko so vredni …

Senca žlahtne kovine se torej še vedno daljša. Zaradi nje je bilo pomorjenih in zlorabljenih preveč ljudi, ogroženih ali uničenih preveč naravnih ekosistemov, zrelo bi bilo počasi nehati s tem in stabilnost gospodarskega sistema začeti graditi na naravnih temeljih, ne pa na abstrakciji, pravilno poimenovani fiat (tako se imenuje prej omenjeni denarni sistem, ki nima zlate podlage).

Današnji potrošnik ne vidi surovin in procesa pridelave zlata (kot ga ne vidi niti pri ničemer drugem). Dokler je pred njim le sijoč končni izdelek, se bo težko odgovorno odločil med zlatim, srebrnim, bakrenim ali lesenim prstanom. Ne odgovorno samo do svoje denarnice, odgovorno do okolja. Koliko ekološko osveščenih mladoporočencev bi kupilo zlat poročni prstan, če bi vedeli, kako velikanski je socialni in ekološki odtis izkopavanja te kovine?

Potratno, nespametno tradicijo lahko spremenimo, če se le odločimo. Sorodniki morda ne bodo hoteli razumeti, zakaj si nočete na poroki izmenjati razkošnih zlatih prstanov, ampak boste prinesli s seboj bezgovega in oljkinega, toda poskusite jim pojasniti, morda bodo le razumeli. Čeprav navade ne prenašajo najbolje drugačnosti, le-ta po drugi strani postaja moderna in zato vse bolj sprejemljiva. Lahko se torej presenetite, lahko ste izvirni, inovativni. Ko boste poslej pogledali na svoje roke, boste vedeli: če postanete odgovoren gospodar prstanov, boste s tem vplivali na usodo vsega sveta, ne le na svojo.