Nikakor se ne strinjam s tistimi, ki nesrečno smrt trinajstih soljudi na Savi pripisujejo povratnemu udarcu reke, češ da je »tiste, ki so reko Savo sklenili ukrotiti, in vse, ki podcenjujejo njeno moč, narava (še enkrat več) ostro in hkrati kruto opomnila« - kot pravi novinar Rasto Božič v novogoriškem lokalnem časopisu.

Hkrati menim, da ni pravično niti do žrtev nesreče, niti do narave, če se živi ne pogovorimo o vzrokih nesreče in se vsaj ne poskušamo približati odgovorom na očitne neznanke, lahko bi rekel, celo skrivnosti ovijajoče nesrečni dogodek. Ne strinjam se s tem, da bi šli sklonjenih glav mimo tragedije, ki se je konec koncev zgodila vsem nam. Menim, da je med tem preteklo dovolj časa, da tak pogovor lahko s potrebno distanco in previdnostjo načnemo.

Trdim, da življenje ni splet slučajnih okoliščin. Poglobljene študije vseh mogočih vidikov življenja narave, katerim smo priča zadnja desetletja, so potrdile, da je življenje neverjetno natančno organizirano. Posledično lahko zaupamo govorici življenja, da se iz trenutka v trenutek odvija kot logičen jezik in nikakor ne kot splet slepih slučajnosti.

Uvodoma moram tudi pojasniti, da reko na osnovi svojih izkušenj na področju globinske ekologije, imenovane »geomantija«, dojemam kot inteligenten organizem. Tako kot človek ima tudi reka svoje ime, svoj individualen življenjski tok in svojo identiteto. Ne samo, ko ge za Savo, tudi v primeru drugih slovenskih rek, moram ugotoviti, da se Slovenci kaj malo zavedamo svoje odgovornosti do rek in drugih vodnih pojavov kot samostojnih bitij s katerimi sobivamo v prostoru naše dežele. Sava, denimo, izvira v Sloveniji, a se potem kot silna reka razliva čez Balkan tja do Beograda. Na območju med Triglavskim pogorjem in Krškim se Sava formira kot samostojno bitje. Kar Sava postane pred Krškim, se potem razlije v Panonijo pa naprej v Črno morje in tako rekoč vpliva na življenjsko kvaliteto tega širnega prostora.

V kanjonu med Sevnico in Krškim, praktično tam, kjer se je nesreča zgodila, se Sava preobraža iz svoje otroške faze v odraslo reko – če uporabim primerjavo s človeškim življenjem. To je za Savo izjemno občutljivo območje opremljeno z ustreznimi vitalno-energijskimi in elementarnimi centri, ki reki omogočajo, da se opremi z informacijami, ki jih bo ponesla po Balkanu in naprej v oceane. Veriga elektrarn na spodnji Savi grobo posega v to občutljivo območje brez da bi reki ponudila alternativne možnosti, kako mimo jezov uresničiti svojo vlogo pri vzdrževanju življenja.

Še več, Sava je identitetna reka Slovenije. Izvira v okvirih triglavskega prostora, ki smo ga na osnovi državnega grba z ustavo prepoznali kot označevalca slovenske identitete. Teče diagonalno skozi slovenski prostor kot njegova osrednja vodna os. Ne moremo ostati ravnodušni ob celi verigi zajezitev na Savi prav tam, kjer bi slovenski prostor moral doživeti impulz odraščanja. Ali želimo za vedno ostati nedorasli adolescenti? Ampak prav to se je zgodilo v zadnjih letih: ostali smo ravnodušni do bistvenega in do celote. Namesto tega smo se vestno posvečali tisočim posameznim problemom gradnje in njenih ekoloških posledic.

V tem kontekstu vidim tragedijo na Blanci kot krik na pomoč. Reka je dokazala, da ljudem ne želi nič žalega s tem, da je pravočasno zlomila enega od štirih čolnov. Na ta način je – pač v jeziku narave - ljudem ponudila možnost svobodne odločitve, ali hočejo pomagati pri ozaveščanju nevarnosti, ki na osnovi zapisanega preti slovenskemu prostoru, ali pa se raje odločijo za svoja življenja in iz procesa izstopijo. Odločili so se za pogumno dejanje, ki je žal postalo pogubno. Nadaljevali so pot. Niso se odzvali niti na opomine tovarišev z obale. Iz spoštovanja do umrlih in do njihovega poguma ne smemo pozabiti na Blanco in dogodek potisniti na stranski tir bledih spominov.

Umrli niso bili andrenalina željni avanturisti! Na obeh čolnih so se vozile najbolj odgovorne osebnosti povezane z gradnjo verige elektrarn na Savi od državne do lokalno-upravne in gospodarske ravni. Z njimi so bile tudi žene in matere (če se ne motim) tridesetih otrok; nekatere med njimi z gradnjo elektrarn domnevno niso imele opravka! Očitno ne gre le za linearen odnos med reko in graditelji elektrarn, temveč za trikotnik katerega tretje oglišče simbolizira življenje, točneje pretakanje življenja iz roda v rod. Mar ni ogrožena kvaliteta življenja, vitalna sposobnost prostora, če se v reki ubije njena življenjska moč?

Če začnemo na tak način brati sporočilo tragedije na Blanci, potem smo lahko umrlim neskončno hvaležni za njihovo žrtev. Pretrgali so zaroto ravnodušja ob velikih rušilnih posegih v prostor narave in omogočili da se krik narave (še enkrat) razprši po svetovnih medijih in potrka na zavest človeštva.

Nočem reči, da ne bi smeli graditi elektrarn, če nam sodobni razvoj tehnologije ne omogoča manj razdiralnega pridobivanja električne energije, vsaj v potrebnih količinah ne. Nedopustno pa je, če pri gradnji ne upoštevamo potreb reke in ne predvidimo načina, kako sistematično zajezena reka lahko ohrani svojo identiteto in svojo življenjsko moč. Gre vendar za isto življenjsko moč, ki omogoča življenje tebi in meni in vsem drugim ljudem, živečim na območju savskega razvodja.

Kaj lahko spremenimo? Prvič lahko določimo ritem zajezitev, ki bi reki omogočil regeneracijo med dvema zajezitvama. Drugič bi bilo potrebno prepoznati in določiti točke vzdolž reke, ki so reki nujno potrebne za izpolnitev njenega namena znotraj organizma narave in prostora. Če takih točk, oziroma vitalnih centrov reke, ne moremo rešiti pred zajezitvijo, je potrebno ob bregovih poskrbeti za nadomestne točke in jih oblikovati na tak način, da jih reka lahko sprejme kot pomožne centre njenega relativno nemotenega pretoka.

Menim, da bi se bilo potrebno tudi javno odreči posegov, ki bi lahko ogrozili integriteto in življenjsko moč krajev, odločilnih za blagostanje slovenskega ali evropskega prostora kot celote. Primer je predlagana zajezitev Save Dolinke pod Bledom. Po mojih raziskavah bi akumulacijsko jezero na tem kraju zadušilo dihanje celotnega blejskega prostora. Bled pa ni le kraj intimno povezan z identiteto in bistvom Slovenije, ampak po mojem občutku skupaj s Hodiškim jezerom na Koroškem sodeluje pri zagotavljanju ravnotežja v Evropi.

Glede na moje dojemanje slovenskega prostora deluje kanjon med Zidanim mostom in Krškim kot organ, ki uravnava zdravje vodnega elementa v prostoru med Karavankami, Julijci, Istro in robom Panonske nižine. Zajezitev bo verjetno onemogočila ali vsaj bistveno okrnila delovanje tega »organa«. Tragedija na Blanci se lahko razume kot krik opozorila, da je potrebno zaščititi to funkcijo prostora preden bo dokončno zatrta, prostor pa izročen nepredvidljivim posledicam. Potrebno bi bilo raziskati, na katerih mestih med Zidanim mostom in Krškim je funkcija uravnavanja vodnega organizma zasidrana in kako se te točke da nadomestiti v primeru, da jih bo zajezitev onemogočila.

Čas je, da nehamo ravnati z rekami, gorovji in prostorom nasploh kot da imamo opravka s tako imenovano »mrtvo naravo«. Zemlja je pred vsem inteligenčni organizem z neverjetno sposobnostjo ohranjanja in razvijanja življenja. Čas je dozorel, da začnemo s tem fantastičnim »trans-računalnikom«, zakladnico univerzalnega spomina, sodelovati ali vsaj prisluhniti njegovim nameram in potrebam. Reke in sploh vodni organizmi so posebej občutljivi prevodniki informacij. Preko njihovega vezja se pretaka najpomembnejši tok spomina na tem enkratnem planetu, namreč pretok življenjske informacije, kateri po domače rečemo življenjska sila. Kaj nam vsa pridobljena elektrika, če hkrati z njenim pridobivanjem uničujemo vir iz katerega se napaja naše lastno življenje?

Marko Pogačnik, predsednik Društva za sožitje človeka, narave in prostora VITAAA iz Ljubljane