Zavedam se kako tvegano je lahko kritiziranje delovanja humanitarnih organizacij v okolju in času v katerem se pospešeno izgubljajo vrednote, še posebno pa zaupanje v solidarnost in osebno odgovornost. Na noben način nočem zmanjšati pretoka sredstev pomoči ljudem v manj priviligiranih koncih planeta, ki jih darujejo najbolj sočutna srca bolj razvitega in bogatega sveta.

Spoštujem prizadevno zbiranje in posredovanja pomoči zahodnih humanitarnih organizacij, tudi največjih med njimi, kot so agencije OZN. UNICEF (United nations chidren found) mi je najbližji od kar vem zato, ker ima v svojem statutu zapriseženo »zavzemanje za pomoč najbolj do pomoči upravičenim otrokom«

S slovenskim UNICEFOM kot tudi neposredno s štabom UNICEFA v NewYorku in njihovimi izpostavami na terenu sodelujem že od konca sedemdesetih let. Osnovno idejo UNICEFA podpiram z nastopi in predavanji, reportažami, knjigami in dokumentarnimi filmi. Zgodi pa se, da kot samostojni in neodvisni publicist zatavam tudi tja kamor nisem vabljen in voden in sem tako mimogrede priča kritikam domačinov na račun zgrešenih in celo škodljivih investicij s kritičnimi posledicami. Še posebno kadar me za to prosijo žrtve in daleč naokoli ni nikogar, ki bi bil pripravljen načeti nehvaležno temo, se čutim odgovornega in dolžnega poročati. Kaj je treba pri priči spremeniti sem do sedaj v vseh primerih najprej obvestil uradnike v naslonjačih. Šele če to ni delovalo. sem začel iskati podporo v javnosti in pri darovalcih, od katerih je aroganca birokratov odvisna. 

Ko smo aktivisti koncu devetdesetih let v Nubskih gorah sredi Sudana odkrili, da največja humanitarna akcija vseh časov, ki se je na jugu Sudana dogajala pod dežnikom UNICEFA in so v njej za takratni odbor prispevali tudi Slovenci, ne dosega največjih žrtev genocida, ampak zbrano pomoč v Nubskih gorah sudanska vlada spretno manupulira v tako imenovana »taborišča miru« pod nadzorom mudžahidov s tesnimi zvezami z Bin Ladnom, ki Unicefove krmišča, šole in bolnice ne uporabljajo samo v korist svojih družin, ampak ta koncentracijska taborišča za povrh uporabljajo za vabo in past v katero lovijo nedolžne nage poganske družine z obleganih in od sveta odrezanih gora, v katerih z arabizacijo in islamizacijo preproste dečke spreobračajo v janičarje, deklice pa v priležnice višjih oficirjev … sem slovenskemu UNICEFU na uporniški strani napisal dolgo zaupno pismo. Naivno sem popisal koga vse slutim za iztrebljanjem in prosil naj pomoč usmerijo tudi onkraj, na drugo stran, kamor sudanska vlada zaradi etničnega čiščenja ne dovoli dostopa, k od lakote umirajočim družinam. Ko me je doma novembra 1998 slovenski UNICEF vprašal za sodelovanje na gala koncertu sem navdušeno pristal. V Cankarjevem domu sem vpričo javnosti ambasadorjema UNICEFA izročil dva naslova Nubskih organizacij za samopomoč in razvoj v Londonu in Nairobiju, s sodelovanjem katerih so entuziasti nemške organizacije German Emergency doctors kot prvi v Nubskih gorah uspevali oskrbovati skromno bolnico in šolo.

Zaman! Iz štaba UNICEFA v New Yorku je prišel odgovor, da agencije OZN sodelujejo le z vladami ustanovami in da si ne morejo privoščiti tveganja z nekakšnimi uporniškimi skupinami. Zato smo vsa naslednja leta prijatelji podpirali žrtve vojne na strani upornikov v izoliranih in zapečatenih gorah na svojo pest. Poročali smo o razmerah in na različne načine pritiskali na mastodonte. Unicef je kot član posebne misije OZN, ki se je spustila z neba v gore da bi preverila kaj je res in kaj ni, popustil in se naselil v gorah šele leta 2001, v času, ko so se metastaze istega raka že razširile na zahod, v Darfur in čez mejo v Čad in Centralnoafriško republiko. 

Julija 2006 sem kot odposlanec slovenskega predsednika v gorah Džebel Mara med staroselskimi Furi po katerih se imenuje najbolj zahodna sudanska provinca Dar Fur (arabsko: domovina Furov) naletel na praktično isto in nespremenjeno situacijo kot osem let prej v Nubskih gorah. Furi so izolirani, oblegani od sudanske vojske in vseh sosednjih arabskih in celo upornih afriških plemen, ki so v navzkrižju interesov velikih sil po vodi in nafti, sprejeli ameriški predlog miru s sudansko vlado. Podobno kot nekoč med Nubami tudi med Furi nisem srečal nobenega opazovalca in poročevalca, od humanitarnih organizacij pa samo francosko Medicins sans frontiers, in naravnost značilno nobene od organizacij OZN. Hrano, obleke, zdravila, šolske potrebščine humanitarne organizacije mednarodna skupnost dobavljajo le v zbirna taborišča pod tri tisoč metrov visokimi erodiranimi ostanki pradavnega vulkana, ki drži v svojih nedrjih najlepša jezera, reke, gozdove in polja v vsem področju Sahela med Atlantikom in Etiopijo. Voda je tisto zaradi česar so se začeli konflikti med domačini, nafta je tisto zaradi česar te konflikte izkoriščajo v svojo korist sile, v katerih kot po naključju domujejo največji donatorji zahodnih humanitarnih organizacij.

Podobno kot pri Nubah osem let prej in dve leti po tistem, ko so prijatelji v palači OZN od v varnostnem svetu izsilili resolucijo štev. 2660 ki si jemlje pravico dostopa na žrtvenik - če gre za masovno ubijanje in trpljenje – tudi brez privolitve dotične vlade, se UNICEF ponovno brani, zagovarja in celo postavlja da dela točno to kar jih obtožujemo.

Otroke v gorah Dar Furja še naprej posiljujejo in ubijajo, med tem ko birokrati še naprej mirno in lepo živijo. To je vzrok zaradi katerega sva z Majo Weiss v produkcji Bela filma in koprodukcji TVSLO in z podporo Filmskega sklada RS naredila nov dokumentarni film DAR FUR – vojna za vodo, v katerem Darfurci podobno kot nekoč Nube obtožujejo agencije OZN, ki dobavljajo pomoč samo v taborišča na vladni strani, s sudansko vlado še naprej sodelujejo v genocidu. »Naše ljudi vzdržujejo v taboriščih namesto, da bi jim pomagali vrniti se domov« izjavlja nekdanji šolski upravitelj Abdala Jahija, sedaj komandant upornikov . Naš film sovpada z obtožbo Mie Farrow, najbolj aktivne od vseh ambasadorjev UNICEFA, ki je prejšni mesec obtožila Varnostni svet OZN, da je kriv za smrt tristo tisoč Darfurcev, kot tudi za obup pet milijonov žena in otrok v taboriščih Sudana in Čada, ki nimajo nobenih izgledov, da bi se kdaj vrnili domov.

Predstavniki in sodelavci slovenskega društva UNICEF, prosim vas, pridružite se nam. 

Tomo Križnar