Sporočilo za javnost, 25. april '08; Inštitut za znanost v družbi (Institute for science in society, ISIS)

Za umiranje čebel je krivo dopolnjevanje pesticidov in čebeljih zajedavcev
(http://www.i-sis.org.uk/honeyBeeOrganicFarming.php)

Leta 2007 je množično odmiranje medonosnih čebel po vsem svetu pritegnilo pozornost svetovne javnosti. Raziskava britanskega Inštituta za znanost v družbi je ugotovila, da so za množično odmiranje čebel krivi novi pesticidi, ki so bili pred kratkim dani v široko uporabo (s strupom BT za GS poljščine vred), in okužba čebel z glivicami(1, 2) (Parasitic Fungus and Honeybee Decline , Parasitic Fungi and Pesticides Act Synergistically to Kill Honeybees?; 35. št.revije Science in society).

Nesmrtonosna (subletalna) količina neonikotinoidnega pesticida v kombinaciji z zajedavskimi glivicami postane smrtonosna za žuželčje rastlinske škodljivce. Kadar se glivični trosi, ki se najpogosteje uporabljajo kot naravno sredstvo v razpršilih in vabah, zmešajo z nesmrtonosno količino pesticida, se poveča uničevalna učinkovitost take raztopine, ki postane smrtonosna za žuželke. Enako velja za naravni BT-pesticid, ki tudi sinergično poveča smrtonosnost zajedavcev za žuželke.
(To pojasnilo je bilo poslano Evropskemu parlamentu(3) kot odgovor na pisno vprašanje.)

Odmiranje se pripisuje propadanju čebeljih družin, ki ga zelo verjetno povzoča več dejavnikov. V krog glavnih krivcev so prišli pesticidi, zajedavci, sevanje telefonskih predajnikov (7-9) (Mystery of Disappearing Honeybees, Requiem for the Honeybee, Mobile Phones and Vanishing Bees, 34. št. revije SiS) in celo temperatura v satovju(10). Nesmrtonosna (subletalna) količina zadevnih pesticidov zmanjša odpornost čebel, zato jih lahko napadejo zajedavci. Poleg tega je motena zlasti njihova sposobnost orientacije v okolju, kjer nabirajo hrano, zato se veliko čebel ne vrne v svoje panje.

Ekološki pridelovalci se ogibajo uporabi kemičnih pesticidov in ekološka pridelava ohranja več naravnega okolja, ki je naravni življenjski prostor za mnoge živali, zato površine v ekološki pridelavi nudijo čebelam zavetje pred pogubnostjo propadanja čebeljih družin. Znanstvene raziskave kažejo, da so poljedelske površine z ekološkimi poljščinami daleč najprimernejše okolje za čebele in tudi čmrlje.(11, 12) Pametno bi bilo ustvariti čim več ekoloških zavetij za čebele in sicer čim prej tem bolje.

Kar zadeva čebelje zajedavce, se je pred kratkim ugotovilo, da zelo znani zajedavec nosema ceranea v ZDA povzroča močno razširjeno in dolgotrajno okužbo medonosnih čebel.(13) Nosema c. se je pojavil tudi v Kanadi.(14) Za trose podobnega zajedavca, nosema apis, pa se je ugotovilo, da zvišana raven ogljikovega dioksida v ozračju pospešuje njihovo razmnoževanje, zato je v takem ozračju tudi smrtnost okuženih čebel večja.(15) Ali bo čebela zaradi vsezemeljskega segrevanja ozračja izgubila bitko z zajedavci?

Nesmrtonosni insekticidi pa niso pogubni za čebele le zato, ker zmanjšujejo njihovo odpornost, pač pa verjetno zmanjšujejo tudi njihovo vonjalno in nabirateljsko sposobnost. Nedavna francoska raziskava je pokazala, da so se čebele, krmljene z beljakovino cry1Ab, ki je vsebovala nesmrtonosno količino bacila thuringiensis (strup, ki ga tvori koruza vrste MON810), slabše hranile ali (in) vonjale ter ustvarile tudi manj čebeljih pridelkov.(16) Na podoben način čebelam škodijo tudi neonokotinoidni pesticidi, ki se na veliko uporabljajo kot osnovni inskticid, saj je z njim neredko obdelano že seme(2). En tak insekticid, imidacloprid, je bil temeljito preskušen, zato je prepovedan. Za podoben neonikotinoidni insekticid, acetamiprid, se je ugotovilo, da slabi vonjalno sposobnost čebel, medtem ko kaže, da pesticid thiamethoxam ne vpliva na vedenje čebel.(17) Pogoj za pridobitev uporabnega dovoljenja za  pesticid bi obvezno moral vključevati tudi podatke o njegovem vplivu na vedenje čebel, sporne pesticide pa bi bilo treba takoj prepovedati. V Franciji se je vpeljalo ocenjevanje tveganosti nepršljivih osnovnih kemikalij (za obdelavo semen)(18), čeprav so predstavniki industrije, pričakovano, temu nasprotovali z utemeljitvijo, da bi morali imeti poskusi na prostem večjo težo kot pa preverjanje nesmrtonosnosti.(19) Zato je industrija v navezi z visokošolskimi profesorji izbrala 25 laboratorijskih raziskav, ki so pokazale, da niti strup BT niti beljakovina vrste cry1Ab ne škodujeta čebelam,(20) vendar se je njuna škodljivost ugotavljala le z umrljivostjo čebel zaradi njihove neposredne izpostavljenosti pesticidu, nič pa kako škodujeta fiziološkim sposobnostim čebel, kar lahko povzroči njihovo odmrtje.
Na žalost vse kaže, da se tudi pristojni organi odzivajo podobno slabo in nestrokovno, ko je treba upoštevati dokaze o smrtonosnosti (subletalnosti) insekticidov ali pesticidov za čebele.

Zaključek: nesmrtonosna količina pesticidov — z BT-biološkim pesticidom vred, namenjenim za gensko spremenjene poljščine, ki se gojijo na približno 30 odstotkih vseh obdelovalnih površin na svetu — moti orientacijsko sposobnost čebel, ki se zato vedejo neobičajno, zaradi zmanjšane odpornosti pa podlegajo okužbam. Pristojni organi se pri izdaji dovoljenj za široko uporabo neonikotinoidnih pesticidov za osnovno škropljenje omejujejo le na predpisovanje dovoljenih količin pesticidov, ki čebel ne ubijejo, pri tem pa se povsem zanemarjajo očitni dokazi, da nesmrtonosne količine pesticidov povečujejo pogubnost zajedavcev za žuželke. Prav lahko se zgodi, da bo sinergičnost pesticidov in okužb usodna za medonosne čebele. Povsem razumna bi bila prepoved uporabe vseh pesticidov, ki s svojim delovanjem povečujejo pogubnost okužb za čebele, iz istih ralogov pa bi bilo treba ukiniti tudi vse gensko spremenjene BT-poljščine. Jasno je, da bodo tovrstne težave izginile le s splošno usvojitvijo ekološkega, gensko neoporečnega kmetovanja.

(22. aprila 2007 predstavljeno britanskemu parlamentu na zagonski konferenci Food futures now: organic, sustainable & fossil fuel free /Nastopil čas ekološke pridelave hrane in trajnostnega razvoja brez naftnih goriv/)

Viri:

• Cummins J. Parasitic fungus and honeybee decline  Science in Society 35, 37, 2007.
• Cummins J. Parasitic fungi and pesticides act synergistically to kill honeybees?  Science in Society 35, 38, 2007.
• Hiltrud B. Collapse of honeybee colonies worldwide. Written Question to the European Commission Science in Society 35, 39, 2007.
• Walsh B. Beepocalypse now? Time CNN, 13 September, 2007 http://www.time.com/time/magazine/article/0,9171,1661683,00.html
• Hackett K  Bee Benefits to Agriculture 2004 http://www.ars.usda.gov/is/AR/archive/mar04/form0304.pdf
• Moulton How L. Honey Collapse now worse on West Coast, April 2008 http://www.earthfiles.com/
• Ho MW and Cummins J. Mystery of disappearing honeybees. Science in Society 34, 35-36, 2007.
• Cummins J. Requiem for the honeybee. Science in Society 34, 37-38, 2007.
• Ho MW. Mobile phones and vanishing bees. Science in Society 34, 34, 2007.
• Oldroyd BP. What's killing American honey bees? PLoS Biol. 2007, 6, 1195-99.
• Holzschuh A., Steffan-Dewenter I. Tscharntke T. Agricultural landscapes with organic crops support higher pollinator diversity.  Oikos  2008117, 3, 354-361.
• Rundlöf M,.Nilsson H,.Smith H. Interacting effects of farming practice and landscape context on bumble bees  Biological Conservation 2008, 141, 417-26.
• Chen Y, Evans JD, Smith IB, Pettis JS. Nosema ceranae is a long-present and wide-spread microsporidian infection of the European honey bee (Apis mellifera) in the United States. J Invertebr Pathol. 2008 97(2), 186-8.
• Williams GR, Shafer AB, Rogers RE, Shutler D, Stewart DT. First detection of Nosema ceranae, a microsporidian parasite of European honey bees (Apis mellifera), in Canada and central USA. J. Invertebr Pathol. 2008, 97(2), 189-92.
• Czekońska K. Influence of carbon dioxide on Nosema apis infection of honeybees (Apis mellifera). J Invertebr Pathol. 2007, 95(2), 84-6.
• Ramirez-Romero R, Desneux N, Decourtye A, Chaffiol A, Pham-Delègue MH. Does Cry1Ab protein affect learning performances of the honey bee Apis mellifera L. (Hymenoptera, Apidae)? Ecotoxicol Environ Saf. 2008 Jan 16;  [Epub ahead of print]
• El Hassani AK, Dacher M, Gary V, Lambin M, Gauthier M, Armengaud C. Effects of sublethal doses of acetamiprid and thiamethoxam on the behavior of the honeybee (Apis mellifera).Arch Environ Contam Toxicol. 2008, 54(4), 653-61.
• Alix A, Vergnet C. Risk assessment to honey bees: a scheme developed in France for non-sprayed systemic compounds. Pest Manag Sci. 2007, 63(11), 1069-80.
• Thompson HM, Maus C. The relevance of sublethal effects in honey bee testing for pesticide risk assessment. Pest Manag Sci. 2007, 63(11):1058-61.
• Duan JJ, Marvier M, Huesing J, Dively G, Huang ZY. A meta-analysis of effects of bt crops on honey bees (Hymenoptera: apidae). PLoS ONE. 2008, 3(1):e1415-