Skoraj vsakemu od nas je že kdo kdaj solil pamet. Prav izraz mi je prišel na misel, ko opišejo neko osebo kot: on se še ni našel, tava po svetu in čaka, da mu bo vse padlo v naročje.

Sodeč po knjigi Dragulj je v tebi, lahko rečem, da to sploh ni taka neresnica. Ko se prepustiš stvarstvu oz. se predaš energiji, ki naj bi nas ustvarila. Kdo bo vedel kaj je najbolje zate, kot tisti, ki te je ustvaril. Ne govorim o starših. Govorim o stvaritelju. Lahko tudi nekateri rečejo, da je to Bog. Jaz bom rekla, da je to nekaj, kar nam riše pot, najlažje bi rekla, da je to neka nevidna energija, ki se vidi v tem, kar počnemo. Predvsem takrat, ko se nam nekaj zgodi oz., ko se zgodi tisto, kar ni bilo pričakovano. Naključij ni! Torej energija, ki poskrbi, da se nam v življenju nekaj zgodi. Žal, tudi slabega.

To že vemo, da se slabe stvari zgodijo z namenom, da nas nekaj naučijo in včasih se ponavljajo toliko časa, dokler ne vidimo bistva. Če ga ne vidimo, se bo zopet zgodil kasneje v obliki neke druge preizkušnje. Lahko celo življenje ne rešimo neke uganke ali razumemo nekega dogodka. Zato po smrti živimo naprej. Krog se ne zaključi. Vse preveč je situacij in vse preveč za naučiti, da bi vse premagali v enem življenju.

Cilji. Pojdimo k ciljem. V bistvu mi kar malo dvigne pritisk, ko me nekdo opomne, da vse kar bi morala storiti za uspeh je, postaviti si cilj. In koliko jih je potem nesrečnih, ko cilji niso doseženi!? Če pa so, jim pa noče biti konca. So res cilji tisti, ki nam pomagajo naprej? Bi bilo res veliko stvari brez smisla, če nekdo ne bi imel nekega cilja. Jaz se ne strinjam. Najlepše stvari pridejo, ko jih najmanj pričakujemo. Torej, te stvari niso cilji. Hm, kaj to pomeni.....Teza, da naj se samo prepustimo in bo stvarstvo poskrbelo za nas, je slišati skoraj prelepo...Rada bi rekla, da je najbolje najti neko sredino. Se malo prepustiti, pa tudi nekaj narediti. Kaj pride prej, mi še ni čisto jasno, mogoče bom našla odgovor skozi razpredanje o tem...

Najlepše bi verjetno bilo, če bi človek lahko hitro ugotovil, kaj mu je stopilo na pot. Ko bi hitro lahko razbrali, kaj nam je bilo s to situacijo podano. Kaj se moramo naučiti. In če bi nam uspelo to hitro sprevideti, bi ukrepali oz. nekaj naredili. Za hitrejše sprevidenje bi morali biti odprti. Jaz pravim, da pomaga že sama pozitivna naravnanost.

Opusti kletvice, opusti slabo voljo, dvakrat globoko vdihni, postavi se v položaj priče in poglej situacijo z drugega kota. Vem, ne se jeziti, ker sem to tako lahkotno napisala. Ljudem se zgodijo hude stvari in pride lahko do groznih situacij. Ampak skoraj upala bi staviti, da ne obstaja situacija, ki ne bi bila za nekaj dobra. Včasih, na žalost, lahko samo za opazovalca. Ne sliši se verjetno, sem pa skoraj prepričana, da je nekomu prinesla nekaj dobrega, pa četudi morda samo neko spoznanje, ki ga do zdaj ni sprevidel ali pa samo toliko, da je lažje sprejel neko odločitev.

Odgovori so vedno, samo poiskati jih je potrebno. Vedno bolj pogosto slišimo, da je vse v nas. Vsi odgovori so v nas. To bi lahko pomenilo to. Nihče ti ne more tako pokazati drugačen aspekt situacije, kot si jo lahko nanizaš sam. Še toliko ljudi ti bo reklo, da se je zgodilo z namenom in da je tako bolje...

Ti boš dojel, ko boš pripravljen. Pot se bo odprla, ko boš pripravljen. In včasih je potrebno tako malo. Zato je meni osebno všeč primer, ko se opazuješ s strani priče. Ti si sam sebi priča. Ko se jeziš, se za trenutek ustavi, poglej stran in si predstavljaj, da se opazuješ. Sebe opazuješ, ko si jezen. Ti si priča. Jaz si jo največkrat predstavljam kako sedi v sončnem vremenu pod drevesom in pije ledeni čaj. V njenem svetu je vse dobro. Mirna je, zdrava in srečna. To je vaša osnova. In vas opazuje kako se vam na vratu napenjajo žile, kako vas boli glava in vaše hitro dihanje...Opazuje vas.

Zdaj pride na vrsto razumevanje in pripravljenost. Razumite kaj tisti trenutek jeze počnete svojemu telesu in bodite pripravljeni poslušati svojo pričo, ki vam pravi, da je v njenem svetu vse dobro. Ona je vaš pravi jaz, ona je vi. Ona je tisto, kar bi morali biti, in kar ste. Ko jo vidite tako spokojno, jo vprašajte kaj vidi in naj vam poda razlago zakaj se vam ne splača. Naj vas pomiri, ko jo opazujete.

To ste vi, brez gubic, brez napetih žil, brez utrujenega izgleda. To ste vi. Vsakič v stresnih situacijah se obrnite nase, kot na svojo pričo in se spomnite, da je v vašem svetu dejansko vse dobro. Razumevanje je odprtost. Odprtost do drugega in do sveta. Še to je potrebno, da bo vaša priča še bolj srečna.

Malo sem se oddaljila od cilja svoje zgodbe. To pa zato, ker ga nisem imela. Pa četudi ga nisem imela, je zgodba še vedno napisana. Prepustila sem se razmišljanju in razumem, da je tako prav!

Karmen Kolar