Ameriško podjetje Nortstroms, ki prodaja ženska, moška in otroška oblačila, ima k stranki usmerjeno politiko. Zagotavljajo, da če stranka ne bo zadovoljna z njihovimi artikli, bodo vzeli nazaj katerikoli kos oblačila, kadarkoli, zaradi kateregakoli vzroka in tudi brez računa. Do stranke se vedejo odgovorno, ji zaupajo in bi radi ustregli njeni želji.

Nekega popoldneva sta v njihovo trgovino v Južni Kaliforniji prišla starejši gospod in gospa z oblačili in od prodajalca zahtevala, da jima jih zamenjajo. Uslužbenec za reklamacije je po skrbnem pregledu ugotovil, da tega artikla ni v njihovem prodajnem programu in to povedal stranki. Stranki sta se sklicevali na njihovo prodajno politiko in zahtevala vračilo denarja.

Po krajšem premisleku jima je prodajalec kljub vsemu denar vrnil. Takšnega poslovnega odnosa do strank se ne poslužujejo le ameriška podjetja, pač pa tudi evropska. Prijatelj je po deset dnevni uporabi digitalnega diktafona le–tega zamenjal v trgovini v Avstriji, ker izdelek ni izpolnil njegovih pričakovanj. Bi si takšnega odnosa prodajalcev želeli tudi vi? Prepričan sem tako. Na takšen način s svojimi strankami ravnajo le tista podjetja, ki so zares dobra in kvalitetna. Nekaj takšnih se v zadnjem obdobju pojavlja tudi pri nas.

Odgovornost je ključ uspeha na vseh področjih dela in življenja. Ni se še zgodilo, da bi neodgovorni ljudje uspeli, še manj, da bi osebnostno rasli. Neodgovorni se sprašujejo: »Zakaj?« in nikoli, »Kaj je potrebno narediti?« Odgovorni delajo to, kar si neodgovorni ne drznejo. Dobro namreč vedo, da s prevzemom odgovornosti dobijo zorni kot rešitve. Posveti se jim, kaj morajo narediti in to tudi storijo.

Vsi si želimo živeti polno življenje, a to ni možno brez osebnostne rasti. Za osebnostno rast potrebujemo izkušnje. Da bi imeli izkušnjo moramo prevzeti odgovornost, kajti če je vse natančno sprogramirano, brez zapletov, potem ne moremo imeti izkušnje in se ne moremo preseči. Dobri učitelji nas postavijo v situacije, za katere smo sposobni prevzeti odgovornost in osebnostno rasti. Nekaj zadnjih let smo priča novodobnim gurujem, ki razvpito priporočajo, vabijo v njihov sistem duhovnega in osebnostnega razvoja in jih tolažijo, da bodo oni prevzeli odgovornost za ljudi. Vsak ki razmišlja nekoliko bolj široko, bo takšno ponudbo odklonil, ker dobro ve, da brez prevzema odgovornosti ter trdega dela ni rasti. Pa vendar se mnogi, ki v resnici ne želijo odrasti, veselo pridružijo takšnemu »guruju«. Potem pa čez nekaj let ugotovijo, da so ves ta čas namesto rastli, nazadovali. Še posebej boleče je, ko se prične manipulirati z našimi otroki, ki so polni pričakovanj in željni izzivov. V takšnih skupinah je bistvo to, da se imajo »fajn«, na pa da bi osebnostno dozorevali. Za dosego tega cilja so pripravljeni uporabiti tudi droge.

Šele, ko v celoti prevzamemo odgovornost za svoje življenje, se začne resnična osebnostna rast in tako vzamemo usodo in krmilo v svoje roke. Sami se odločamo, kaj je za nas dobro. Le poslušati se moramo, da dejansko slišimo tisti notranji glas in ozavestimo naše želje in cilje. Če ne uresničujemo svojih želja in ciljev, nas bodo drugi peljali k uresničevanju njihovih ciljev.

Ljudje, ki v življenju ne želijo uspeti, običajno prevalijo vso odgovornost na druge. Naj bodo drugi krivi - profesorji, starši, šefi v službi, mož, žena, pač vsi, s katerimi so v nekem odnosu. S prevzemom odgovornosti pa lahko hitreje poiščete rešitev in najbolje veste, kaj morate storiti v dani situaciji. Neuspešneži nikakor ne želijo prevzeti odgovornosti. Tudi svobodo si mnogi želijo brez odgovornosti, kar pa seveda ni mogoče. Šele polna odgovornost pomeni svobodo. Le svobodni lahko mislimo s svojo glavo, se podamo v življenjske izzive in rastemo. Otrokom večkrat želimo prihraniti bolečino, skozi katero smo morali sami, da smo prišli do določene življenjske izkušnje, s tem pa jim ne damo možnosti osebnega razvoja. Če jim vzamemo odgovornost, jim vzamemo izkušnjo. Tako nimajo možnosti izraziti svojih sposobnosti in talentov.

In zakaj ne prevzememo več odgovornosti? Vzrokov je več, odvisno od tipa osebnosti, od vzgoje, izobraževalnega sistema in družinskih vzorcev, okolja v katerem živimo, zastavljenih življenjskih ciljev ter želje da nekaj res naredimo zase. Bodimo odgovorni do sebe in svojega čustvenega stanja, odgovorni za misli, besede in dejanja. Začnimo se zavedati, o čem razmišjamo in osredotočenje na misli preusmerimo z vprašanji. Namesto, da se vprašamo: »Zakaj se to vedno dogaja samo meni,« se raje vprašajmo: »Kaj se moram iz tega naučiti?« ali pa: »Kaj moram storiti v dani situaciji?«

Ni daleč dan, ko bo bolezen pomenila bolj sramoto kot nesrečo. Takrat vas bodo vprašali »Kaj ne znate poskrbeti zase in biti odgovorni za svoje duševno in fizično zdravje?« Zdravniki bodo gotovo imeli manj dela in tudi stroški zdravljenja se bodo zmanjšali.

Franjo Trojnar