Živimo v burnem tempu borbe za materialne dobrine. Naši pogovori so strogo usmerjeni v posel, in tudi če bi hoteli povedati kakšno besedo več, že zaslišimo nezaželjena opozorila, »povej bistvo«, »skrajšaj«, »ne dolgovezi«, kot da smo pozabili resnično najprej živeti in šele potem delati. Prepričani smo, da ko bomo imeli še to, takrat bomo pa zares uživali.

A ko dobimo novo »igračko«, bodisi nov avto, pohištvo ali kaj drugega, smo že v mislih pri novi dobrini. Ali nas je res tako strah ustaviti se, pogledati ljudi okrog sebe, se jim nasmehniti in jih prijazno pozdraviti? Ta neprestana naglica nam je običajno puhel izgovor, kajti največkrat se bojimo bližine in zavrnitve. Bližina in pogled v oči nam odkrivata resnico. To dobro vedo mamice ko rečejo svojim otrokom: »Poglej me v oči, da vidim če je res.« Nebesedna komunikacija nas pogosto izda.

Odločimo se živeti več življenja, izkusiti več, se več smejati, živeti bolj iz srca in manj iz razuma. Ali smo pripravljeni sami kaj narediti v tej smeri? Človek, ki nič ne tvega, tvega največ. Začnite skromno, a bodite vztrajni ter vsako novo izkušnjo jemljite kot zanimivo dogodivščino. Začnete lahko že zjutraj, v kopalnici. Ko negujete obraz se poglejte v ogledalo, se nasmehnite in recite: »Rad(a) se imam!« Opazujte reakcije. Če tega ne morete narediti, potem je to še en vzrok več, da naredite prav to. Šele ko imate zares radi sami sebe, lahko radost delite z drugimi.

Odločite se, da boste v novem tednu vsaj eni novi osebi namenili Pogled, Nasmeh in Dotik. Najboljše, da začnete s PoNeDeljkom. Imejte dober namen in se osredotočite na tisto, kar želite, da bi se zgodilo. Izkušnjo jemljite kot še eno novo dogodivščino. Presenečeni boste, koliko ljudi vam bo vrnilo prijazen in prijeten pogled. Temu kmalu dodajte nasmeh in končajte z dotikom, pozdravom.

Vprašajmo se, kdaj smo nazadnje komu namenili prisrčen nasmeh? Pa tako dober občutek je, ko smo opaženi, še posebej od nekoga, ki nam je všeč. Ali smo takšnega komuniciranja sploh vajeni? Kako bi sprejeli pogled, nasmeh ali dotik nekoga, ki ga le bežno ali sploh ne poznamo? Pri pogledu in nasmehu bi morda še šlo, kaj pa pri dotiku?

Nekoč so raziskovalci opazovali razgovor med Švedinjami in Italijankami. Zanimivo je, da so se Švedinje dotaknile v eni uri le trikrat medtem ko so se Italijanke kar petinštiridesetkrat. Bolj kot bomo pratkicirali pogled, nasmeh, dotik, več življenja bo v našem vsakdanu. Smejali se bomo tudi brez alkohola ali drugih drog. S takšnim početjem bomo manj odtujeni od samih sebe in drugih ter bistveno bolj srečni.

Uspešni vedno gledajo v oči, so dobro razpoloženi, se smehljajo in prijazno sežejo v roko. Zakaj ne bi tudi vi postali takšni?

Franjo Trojnar