|  Živimo v burnem tempu borbe za materialne dobrine. Naši pogovori so strogo usmerjeni v posel, in tudi če bi hoteli povedati kakšno besedo več, že zaslišimo nezaželjena opozorila, »povej bistvo«, »skrajšaj«, »ne dolgovezi«, kot da smo pozabili resnično najprej živeti in šele potem delati. Prepričani smo, da ko bomo imeli še to, takrat bomo pa zares uživali.
A ko dobimo novo »igračko«, bodisi nov avto, pohištvo ali kaj drugega, smo že v mislih pri novi dobrini. Ali nas je res tako strah ustaviti se, pogledati ljudi okrog sebe, se jim nasmehniti in jih prijazno pozdraviti? Ta neprestana naglica nam je običajno puhel izgovor, kajti največkrat se bojimo bližine in zavrnitve. Bližina in pogled v oči nam odkrivata resnico. To dobro vedo mamice ko rečejo svojim otrokom: »Poglej me v oči, da vidim če je res.« Nebesedna komunikacija nas pogosto izda.
Odločimo se živeti več življenja, izkusiti več, se več smejati, živeti bolj iz srca in manj iz razuma. Ali smo pripravljeni sami kaj narediti v tej smeri? Človek, ki nič ne tvega, tvega največ. Začnite skromno, a bodite vztrajni ter vsako novo izkušnjo jemljite kot zanimivo dogodivščino. Začnete lahko že zjutraj, v kopalnici. Ko negujete obraz se poglejte v ogledalo, se nasmehnite in recite: »Rad(a) se imam!« Opazujte reakcije. Če tega ne morete narediti, potem je to še en vzrok več, da naredite prav to. Šele ko imate zares radi sami sebe, lahko radost delite z drugimi.
Odločite se, da boste v novem tednu vsaj eni novi osebi namenili Pogled, Nasmeh in Dotik. Najboljše, da začnete s PoNeDeljkom. Imejte dober namen in se osredotočite na tisto, kar želite, da bi se zgodilo. Izkušnjo jemljite kot še eno novo dogodivščino. Presenečeni boste, koliko ljudi vam bo vrnilo prijazen in prijeten pogled. Temu kmalu dodajte nasmeh in končajte z dotikom, pozdravom.
Vprašajmo se, kdaj smo nazadnje komu namenili prisrčen nasmeh? Pa tako dober občutek je, ko smo opaženi, še posebej od nekoga, ki nam je všeč. Ali smo takšnega komuniciranja sploh vajeni? Kako bi sprejeli pogled, nasmeh ali dotik nekoga, ki ga le bežno ali sploh ne poznamo? Pri pogledu in nasmehu bi morda še šlo, kaj pa pri dotiku?
Nekoč so raziskovalci opazovali razgovor med Švedinjami in Italijankami. Zanimivo je, da so se Švedinje dotaknile v eni uri le trikrat medtem ko so se Italijanke kar petinštiridesetkrat. Bolj kot bomo pratkicirali pogled, nasmeh, dotik, več življenja bo v našem vsakdanu. Smejali se bomo tudi brez alkohola ali drugih drog. S takšnim početjem bomo manj odtujeni od samih sebe in drugih ter bistveno bolj srečni.
Uspešni vedno gledajo v oči, so dobro razpoloženi, se smehljajo in prijazno sežejo v roko. Zakaj ne bi tudi vi postali takšni?
Franjo Trojnar
|
NE ZAMUDITE
Prijazen pogled, prisrčen nasmeh in prijateljski dotik
Prispeval/a: Lario dne četrtek, 26. junij 2008 @ 16:37 CEST
Nekaterim se taki ljudje gabijo in niso pripravljeni tudi ne spregovoriti z njimi niti besede. Najraje bi jih kamenjali in privezali h kolu nato pa še polivali z gnojnico, jih pljuvali in na vse načine poniževali.
Kadar taki karakterji srečajo (po svojem prepričanju) ljudi, za katere mislijo da so manj vredni od njih, jih zaničujejo do skrajnosti. O takih ljudeh razmišljajo da so grešniki in da jih je obsedel sam zlodej.
Taki kot so, niso sposobni tudi potihoma sebi priznati, da se motijo. Na vsak način hočejo ljudi prepričati, da so istospolno usmerjene osebe zlo v naši družbi.
Taki osebki s takim razmišljanjem, si niti v sanjah ne upajo dotakniti istosponousmerjenih ljudi ali ljudi z AIDS-em, kajti ta bolezen je bolezen homoseksualcev, na tak način razmišljajo.
Še dobro, da je takih ljudi manj in manj.
Najdejo se le še vaški posebneži oziroma nestrpneži, ki javno nasprotujejo in hočejo živeti v svojem ljubljenem od ljubezni prepojenem svetu.
Na vsak način hočejo vesoljni svet prepričat da so istospolni ljudje izmečki in potemtakem ne smejo živeti med nami: Potrebno jih je izolirati. Nekaterim se taki ljudje gnusijo, ne gnusi pa se jim meso pujceka, katerega so zaklali in preden so ga zvlekli iz svinjaka je milo jokal in .....
Biti prijazen do vsega živega; nekateri o teh stvareh le govorijo. Živeti prijazno in biti prijazen je pa naslednja stopnja, ki zahteva veliko samokontrole, če nisi že od rojstva oziroma od staršev vzgojen v duhu spoštovanja sebe in okolice, da je vsako živo bitje spoštovanja vredeno, pa čeprav je bilo drugače vzgojeno.
Kako priti do naslednje stopnje na primer;
-Spoštovati istospolno usmerjene
-Truditi se razumeti sočloveka
-Biti strpen do okolice itd., itd., itd., itd., da se ne ponavlajm.
LP