Tu in tam se srečam z nekdanjim prijateljem Alanom. Ko spregovoriva uvodne stavke prijaznosti, se nenadoma začne poplava besed. Alan govori, govori in govori, brez pike in vejice. Ni ga mogoče ustaviti in ni je teme, na katero ne bi imel svojega komentarja. Poslušam ga in razmišljam, zakaj to počne? Saj sploh ne zna poslušati in tudi moje mnenje ga ne zanima, če pa že uspem kaj dodati, me nemudoma preglasi s svojim komentarjem.

Sprašujem se, zakaj imajo nekateri tako močno potrebo po govorjenju? Najbrž jih nekaj tišči, nekaj vre v njih in pritisk je tako velik, da to enostavno morajo dati iz sebe, morajo si olajšati dušo, pri tem pa ni pomembno, na kakšen način. Za to potrebujejo le še poslušalce. Splošno je znano, da je v Italiji najmanj duševnih bolezni, ker si Italijani pač vse povedo na ustrezen način. Nasprotno pa je v skandinavskih državah največ depresij, ker so ljudje bolj zaprti in preveč stvari nosijo v sebi.

In zakaj ne poslušamo? Največkrat zato, ker nam to povzroča slabo voljo in bolečino. Ko nekaj slišimo, se moramo soočiti z dejanskim stanjem in s svojo reakcijo na to, kar smo slišali. Prej, ko se soočimo, boljše bo. Večkrat lahko slišimo: »Česar ne vem, me ne boli!« Ali pa: »O tem mi ne govori!«.

Obstaja še en možen vzrok, zaradi česar bi se branili poslušanja. Obvladovanje in nadzorovanje situacije! Nekateri se počutimo varne le v situacijah, v katerih lahko nadzorujemo tako sebe kot druge. Ste že opazili povezavo med kreativnostjo in nadzorovanjem? Manj se boste nadzorovali, bolj si boste drznili izraziti svojo ustvarjalnost. Dovolite si različnosti in to začnite ceniti tudi pri drugih! Za spremembo enkrat pristopite k poslušanju drugače. Pokažite zanimanje za njihov način razmišljanja, začnite jih spraševati in jih spodbujajte k ustvarjalnosti. Z veseljem boste ugotovili, da prihaja na dan nekaj najlepšega.

Vajeni smo že, da nas ljudje ponavadi poiščejo, ko kaj potrebujejo od nas. Prisluhnimo jim in se zavedajmo, da nas hočejo prepričati v njihovo korist. Pritrdimo jim, da razumemo, kar so nam povedali in si hkrati pridržimo pravico, da sami odločimo tako, da je za nas najboljše.

In kdo pravzaprav najbolje ve kaj je za nas dobro? Mi sami! Samo prisluhniti si moramo. Bistvo je vendar očem skrito. Morda ste že slišali za izrek gospe Madam de Staël: »Glas vesti je tako tih, da ga je mogoče zlahka zadušiti, vendar je obenem tako jasen, da ga je nemogoče napačno razumeti«.

Začnite se poslušati že zjutraj, ko ste še v postelji, ko je vse okrog vas še tiho. Prisluhnite, kako misli prihajajo, kot nežni oblaki na nebu. Pridejo in gredo. Postanite nevtralni poslušalec in opazovalec. Bodite odprti za vse vsebine, tako dobre, kot tiste manj dobre. Bodite vendar radovedni, kaj se dogaja. Za zaključek vse to tudi zapišite – odložite na list papirja in s tem izpraznite glavo. Naj vam to pride v navado. »Bolj kot boste poslušali sebe, manj boste imeli potreb, da bi vas morali poslušati drugi!«

Šele, ko se boste slišali, boste našli sebe in svojo pravo pot, na kateri boste lahko popolnoma zaživeli in delovali iz sebe ter se izrazili skozi svoje delo. Vsak dan boste lahko opazili, da se vam dogaja manj nepredvidenih in nezaželenih dogodkov. Prav gotovo se vam je že zgodilo, da ste za kakšen neprijeten pretekli dogodek ugotovili, da če bi si pred tem prisluhnili, se vam to prav gotovo ne bi zgodilo.

Enaindvajseto stoletje je doba razvoja lastne ustvarjalnosti. Razvili jo bomo lahko le tako, da si bomo prisluhnili in s tem odkrili zaklade, ki so v nas ter zaživeli svoje ustvarjalno življenje. Uspešni vedno najdejo čas, da si prisluhnejo in delujejo iz sebe.

Franjo Trojnar