Meščani so se veseli pogovarjali in se obiskovali. Istega dne so se dopoldan odšli otroci iz središča mesta igrat na morsko obalo. Ko so tekali sem ter tja so v vodi videli v morje obrnjeno človeško telo, ki so ga valovi premetavali sem ter tja. Med otroci je najmlajša deklica hitro stekla v mesto k očetu, ki je bil mestni zdravnik.

Zaskrbljena je vstopila v hišo, kjer so bili zbrani oče in prijatelji. Hitela je pripovedovati, da je morje naplavilo človeka, ki ga ne pozna. Oče in prijatelji so odhiteli proti morju. Meščani so iz želje pomagati odšli za zdravnikom na obalo. Na obalo so hitro prispeli.

Otroci na obali so odstopili in dali prostor zdravniku. Zdravnik je stopil v vodo in potegnil otopljenca na toplo mivko. S posebnim prijemom je v otopljencu obudil dih. Ta je zakašljal in bled ter napol oslepljen od sonca prosil vode za svoje bledo in izsušeno telo.

Zdravnik mu je dal piti najslajše vino v mestu, tako da se je v utopljenčevih učeh kmalu zbistril vid. Ko je zatem uzrl obraz svojega odrešitelja se je oprijel zdravnikovih nog in močno zajokal. Vetrič z morja je prenehal pihati, nikjer ni bilo nobenega oblaka, morska gladina se je popolnoma umirila in postala gledka kot zrcalo.

Hkrati z jokom obujenca so iz sočutja zajokali tudi vsi meščani. Tako je okrog poldneva obujeni človek hlipajoč in s solzami v očeh ponižno dvignil pogled. Odrešenik pa je milostno položil levo roko na njegovo ramo, z desno pa je obrisal solze z njegovih lic, ga dvignil in popeljal nazaj v mesto.

KONEC