Prav neverjetno s kakšno lahkotnostjo ljudje razglašajo »pravo resnico«. Nekdo prebere v »neki« tuji reviji članek o »pravilni« prehrani, kakor je to učil Jezus Kristus, potem ta članek fotokopira (zakaj ne bi kar kupil revije, v kateri je zasledil tako senzacionalno skrivnost???) in ga prevede, nato pa ta svoj neavtorizirani prevod razglasi za »pravo resnico«. V tem članku iz »neke« revije lahko celo preberete, da se napotki, o katerih piše članek, nahajajo samo v Vatikanu in v Kraljevi knjižnici Habsburžanov na Dunaju. Če odmislimo, da sta lokaciji že na prvi pogled izbrani na tako čarobnih krajih, kot bi jih lahko izbral Dan Brown za morebitno fantazijsko nadaljevanje Davinčijeve šifre, je popolnoma jasno, da takšnih referenc sploh ni mogoče preveriti. »Nek« članek iz »neke« revije podprt z »nekimi« viri podaja »neko« zgodbo, ki potem nenadoma postane prava resnica. K'r »neki«! In seveda, da je zadeva videti še bolj imenitna, so besede položene v usta kar samemu Jezusu, v katerega menda verjamejo celo ateisti – čeprav boste, razen evangelijskih pravljic, težko našli verodostojno zgodovinsko referenco, da je Jezus iz Nazareta sploh živel, kaj šele, kaj je jedel ali učil o kulinariki. No, ampak če smatrate evangelije (vključno z apokrifi) za avtentičen zgodovinski vir, potem bi lahko verjeli tudi to, da je Julij Cesar prekoračil Ren brez pontonskega mostu (podobno kot Mojzes Rdeče morje) ali da je Hanibal prekoračil Alpe na letečih slonih.

No, in sedaj predpostavimo, da je ta Jezus iz »nekega« članka oziroma ena izmed njegovih različic, ki ji bi lahko rekli tudi »neki« Jezus, verodostojen. V bistvu promovira eno izmed oblik higienizma, ki temelji skoraj izključno na uživanju presne hrane, ki je skoraj veganska (med in mleko sta bolj za zraven in se niti najmanj ne cedita v potokih) - v bistvu bi temu lahko rekli lakto-vegetarijansko presnojedstvo na osnovi živil, ki jih je mogoče pridelati v lokalnem okolju. Če vprašate mene (sam sem presnojedec že skoraj pet let) je to, še posebej ob upoštevanju vseh ostalih priporočil v zvezi z mešanjem hrane, številom obrokov, načinom zaužitja hrane, itd. z zdravstvenega, etičnega in ekološkega vidika najbrž najbolj optimalen način prehranjevanja, seveda zgolj v nekih optimalnih pogojih, ki pa jih življenje v današnji civilizaciji na žalost ne zagotavlja (visoki stroški zaradi napačnega ekonomskega modela pridelave hrane, slaba kvaliteta hrane zaradi uničene, zastrupljene in mineralno izropane prsti, moderen način življenja, premalo sonca oziroma življenja brez svetlobe, sedeči življenjski slog…) Vseeno pa bi temu lahko rekel dober približek, mogoče ne ravno ideal, a vsaj neka orientacija, smer v katero bi moral strmeti moderni človek, ko gre za odnos do hrane, narave in okolja. Skratka, mirno lahko rečemo - bravo Jezus!

Edina težava, ki jo vidim pri tem je, da je ta meni sicer zelo simpatični presnojedi Jezus ravno tako pravljičen, kot tisti Jezus, ki pomaga loviti ribe in se v času pashe nažira s pečeno jagnjetino ali se skupaj svojimi učenci veseli ob kupici »rujnega Jeruzalemčana«. Črpati navdih ali celo iskati natančna navodila za prehrano iz Svetega pisma ali iz evangelijev je vsaj tako bedasto, kot če bi Sveto pismo uporabili za razlago geoloških dob ali za pojasnitev (menda samo 6000 let stare) zgodovine človeštva, ali pojasnilo za nastanek in razvoj živalskih vrst (prosto po Noetu) ali kot priročnik za temeljito izpeljavo osvajalne vojne s posebnim poudarkom na končni rešitvi (Endloesung – prosto po Jozuetu), kakršna je bil izpeljana na primer po bitki pri Jerihi.

In potem skoraj vedno pridemo do tega, da se verujoči vegetarijanci in verujoči vsejedci prepirajo o tem, ali je bil bogu-všečni Abel mesojedec, zato ker je bil pastir drobnice, in ali je bil jebeni Kajn vegetarijanec, samo zato ker je bil poljedelec (primer teološke logike za bedake), in seveda iz tega izhajajoča argumentacija, zakaj je kdo koga s krepelcem do smrti po glavi in ali ni morda izvirna verzija Svetega pisma (katera že?) pisala o tem drugače, tako da je Abel Kajn in Kajn Abel. Jaz bi temu rekel prepiranje za oslovo ali če hočete Kajnovo senco ali če hočete za Kajnove ubijalske gene, ki smo jih menda podedovali vsi pripadniki vrste homo. Vključno z neandertalci, avstralopiteki in še nekaterimi drugimi nižjimi homo vrstami, ki so se skrivaj švercale v podpalubju Arke številka II, ki pa je (na srečo) med vesoljnim potopom potonila nekje med Rtom dobre Nade in spodnjimi obronki Sahare. No, meni se zdi bolno že to, da sta nesrečna brata (če za trenutek predpostavimo resničnost njihovega obstoja) sploh karkoli darovala Bogu, ki je zaradi enega ušivega jabolka pošteno zajebal že njune starše, še bolj neumno in bizarno pa se mi zdi, da se pošteni Bog sploh ni ozrl na Kajnovo daritev, čeprav se je revež veliko bolj potil in mučil na svoji njivici od svojega brata »čobana«, ki je medtem, ko je on oral s težkim plugom, verjetno samo poležaval v senci kake cedre in z enim očesom pazil na ovčke, ki so se pasle same. Videti je, da je imel Jahve že od vsega začetka neverjeten občutek za povzročanje krivic s posebnim poudarkom na sadističnem izživljanju nad malim človekom, še posebej, če je bil ta kmečko-proletarskega stanu. Ni se maščeval samo nad prvima grešnikoma, marveč se je sistematično izživljal tudi nad vsemi njihovimi potomci. Res si je težko zamisliti bolj ostudnega Boga. Tako smo, zaradi božje muhavosti, hote ali ne, prav vsi zemljani podedovali genetski material morilca in si nakopali še enega izmed množice izvirnih grehov. (Seveda lahko zgodbo o Kajnu in Ablu razumemo tudi »znanstveno«, recimo kot primer, ki potrjuje, da darvinizem deluje v praksi tudi na osnovi biblije. V boju za obstanek je močnejši, bolj lokav in z moralnimi predsodki manj obremenjeni brat premagal onega drugega, ki je imel očitno slabši genetski potencial za preživetje in svoje »ubijalske« gene prenesel na potomce.)

Porinimo šalo in svetopisemske štorije na stran in se raje vprašajmo, ali mora res vsa naša morala, naše racionaliziranje navad, odločitev in naše življenjske prakse temeljiti na pravljičarstvu iz svetih knjig, ki so postale svete samo zato, ker jih je po svetosti (in ljubem miru) hrepeneči človek razglasil za takšne?! Ali res potrebujemo neke »od boga dane« moralne nauke, da bi šele z njihovo pomočjo začutili usmiljenje do ljudi in do živali, da bi si znali predstavljati trpljenje bitij, ki trpijo in se mučijo izključno zaradi naše perverzne požrešnosti, da bi razumeli, da je to, kar se danes dogaja v klavnicah in v vseh industrijskih obratih za »pridelavo mesa« v resnici globoko sprevrženo in brezčutno dejanje. Ali res potrebujemo nekega sladko pridigajočega Jezusa ali še kakega drugega reinkarniranega ali samo kariranega mesijo samo za to, da bi dojeli, da smo po svojem psihofizičnem ustroju v resnici vegetarijanci oziroma primarni rastlinojedci, ki jih je samo splet kulturnih okoliščin ali v določenih obdobjih tudi preživetvena nujnost prisilila v občasno uživanje živalskih trupel. Da se po svojem genomu komajda kaj razlikujemo od humanoidnih opic, ki se prehranjujejo skoraj 95-100% vegetarijansko in to izključno na osnovi svojega naravnega instinkta.

Pavlove besede, da je vsa njihova (krščanska) vera mrtva, če Kristus ni vstal od mrtvih, v resnici razgrinja vso bedo krščanske morale, ki za svoje verjetje in za svojo etiko nujno potrebuje čudeže. Enako bedno in moralno mizerno bi se slišalo, če bi verni vegetarijanci svoje vegetarijanstvo utemeljevali na vegetarijanstvu svojega preroka, ali kot bi hoteli reči – naše vegetarijanstvo nima smisla, če tudi Jezus ni bil vegetarijanec.

Poplava Jezusov in novih odrešenikov, ki govorijo drugače ali dopolnjujejo »original« in prinašajo nova sporočila, kažejo na to, da so stari etični vzorci in kalupi postali pretesni. Da počasi prihaja čas za novo etiko, etiko, ki ne more več temeljiti na starih – že stokrat kompromitiranih (mrtvih) bogovih, in tudi ne na prerokih, ki jim manjše ali večje sekte polagajo svoje besede v usta (jih ustvarjajo in poustvarjajo po svoji podobi in po svojih potrebah). Mogoče prihaja čas za etiko, ki bo temeljila na pristnem sočutju ali vsaj na zdravem razumu (osebno verjamem, da nas uporaba razuma prej ali slej nujno pripelje do sočutja ali vsaj do tega, da sočutje lahko razumemo kot nekaj, kar izhaja iz naše filogeneze – to je iz lastnosti naše vrste, torej sočutje, kot oblika preživetvene strategije), manj pa na kakem shizofrenem srcu (ki je nenazadnje samo organ, ki potiska kri v možgane), niti ne na osebnem razodetju, ne na brezpogojni veri, ne na strahu ali še najmanj na nekih čudežih.


p.s.:

V prispevku je omenjena tudi tako imenovana makrobiotika, ki se, resnici na ljubo, s prehranskim konceptom, ki naj bi ga učil presnojedi Jezus, ujema samo v asketskem načinu prežvekovanja hrane. Mimogrede – ko smo že pri žitih – homo sapiens ni po biološkem ustroju niti ruminant z večprekatnim želodcem, niti granivor s kljunom in mlincem. Drugače pa je makrobiotika diametralno nasproten koncept presni prehrani, saj temelji na prekuhavanju, praženju, presoljevanju, prezačinjevanju (ubijanju žive hrane na sto in en način), pa tudi z vegetarijanstvom nima praktično nobene zveze, saj za dobro »jangiziranje« in celo za zdravljenje bolezni priporoča vse mogoče oblike živalskih trupel (ne samo pujseke ali kravice, ampak skoraj vsako živalco, ki se je rešila z Noetovo barko.) In za nameček propagira živila, ki absolutno ne rastejo v našem domačem okolju.

Poljedelstvo in udomačevanje živali se je pojavilo šele pred približno 10.000 leti. Ves čas do nastopa množičnega kmetijstva je človek v okviru nabiralniško-lovskih skupnosti užival skoraj pretežno rastlinsko hrano, ki jo je, odvisno od klimatskih in geografskih razmer, po sili razmer dopolnjeval z manjšo ali večjo količino ulovljenega mesa. V času od 85 milijonov let do pičlih deset tisoč let (kar predstavlja malo več kot stotinko procenta) v prehrani primatov ne zasledimo niti žitaric, niti stročnic, niti kake soje, mleka živali tuje živalske, pa tudi mesa udomačenih živali ne. Sodobna prehrambena piramida, ki vsebuje več kot dve tretjini takih živil, predstavlja popolno zanikanje 85 milijonov let dolgega evolucijskega razvoja in prehrambenih prilagoditev in kot taka predstavlja zločin proti naravi. Breme tega zločina pa v največji meri nosijo žitarice, ki predstavljajo osnovo prehrambene piramide.

Človek preprosto ni biološko prilagojen na uživanje žit. Nenazadnje nam to razkriva, ne samo pregled prehranjevalnih navad naših evolucijskih prednikov, marveč tudi prehrana človeku najbližjih živalskih vrst – antropoidnih opic, kakršne so bonobi , šimpanzi, orangutani, ki se prehranjujejo povečini s sadjem in gorile, ki uživajo predvsem listje, tiste iz v nižinskih predelov pa tudi veliko sadja. Bonobi in šimpanzi imajo kar 97-99 % enakih genov kot ljudje. Vseeno pa se niti šimpanzi, niti bonobi in sploh nobena izmed v naravi prostoživečih antropoidnih opic ne prehranjuje z žiti, niti ne z divjimi travami, ki bi jih lahko smatrali kot divje predhodnice žit. Žita so pač nek izhod v sili - priznam da nujen - in brez katerega civilizacija že vsaj nekaj tisočletij ne moremo več. Od nekdaj so bila žita (in riž) primaren vir, s katerim je bilo mogoče nahraniti vojake in sužnje delavce v nagnetenih civilizacijah – v značilnih družbah, kjer vlada teokracija.

[ Odgovori na to | # ]