Bolečina, ki je v osnovi skrajno neprijetna izkušnja, je velikokrat koristna, saj opozarja na nevarnost poškodbe ali prisotnost bolezni. Če roko približamo sveči, nas pekoča bolečina opozori na tveganje za opeklino in spodbudi, da se hitro umaknemo. Bolečina v grlu signalizira, da se nas morda loteva angina, ki jo bomo morali zdraviti.

Kako zelo je bolečina pomembna za preživetje, pričajo posamezniki, ki zaradi prirojenih sprememb niso sposobni zaznati bolečinskih dražljajev. Mnogi med njimi ne dočakajo odrasle dobe. Bolečina pa ni vedno tako zelo koristna. Kronična bolečina, na primer, ni simptom bolezni, temveč bolezen sama, s katero se zelo težko spopadamo.

Prim. mag. Nevenka Krčevski Škvarč, specialistka anesteziologinja in reanimatologinja, vodja Ambulante za zdravljenje bolečin na Univerzitetnem kliničnem centru Maribor, je pojasnila, da so bolečine običajno simptom bolezni, ki morajo z ozdravitvijo izzveneti. Če se to ne zgodi, tiči razlog v hudih spremembah ali poškodbi v sistemu za zaznavanje bolečine, ki se odraža s kronično bolečino. »Kronične bolečine, ki so najpogostejše v hrbtenici, udih in sklepih, trpi ogromno ljudi,« je povedala prim. Škvarčeva. »Evropske raziskave so pokazale, da pestijo od 11 do 30 odstotkov ljudi. Slovenija sodi v evropsko povprečje. Bolečine, ki so lahko zelo močne in hromijo človeka v fizični aktivnosti, razmišljanju in odnosih z drugimi ljudmi ter poslabšajo kakovost življenja, trpi kar 23 odstotkov Slovencev. Kronična bolečina lahko napreduje iz akutne, zato je zelo pomembno, da slednjo dobro in pravilno zdravimo.«

Samopomoč ali obisk pri zdravniku?
Po besedah prim. Škvarčeve lahko blaga stanja akutne bolečine uspešno zdravimo sami, sploh če poznamo njihov vzrok. Pomagamo si lahko z navadnim sredstvom za zdravljenje bolečine (paracetamol, ibuprofen, naprosin), z obkladki, masažo in podobnim. Huda bolečina pa nas že sama po sebi nažene k zdravniku, ker jo težko prenašamo in povzroča nesmiselno trpljenje. »Takojšnjo pomoč moramo v vsakem primeru poiskati, če so bolečine povezane z ohromelostjo delov telesa, visoko telesno temperaturo, motnjami zavesti, vida, hoje in ravnovesja,« je poudarila prim. Škvarčeva, prva predsednica Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine Splošne bolnišnice Maribor, danes članica odbora v Evropski federaciji bolečinskih združenj.

Veliko jih svojo bolečino opisuje kot najhujšo
Bolečina je osebnostna zaznava, zato jo moramo za spremljanje njenega poteka in zdravljenja narediti vidno. Bolečino in uspešnost njenega lajšanja lahko vsak posameznik prikaže z eno od lestvic za ocenjevanje bolečine. Prim. Škvarčeva je pojasnila, da najenostavnejše kategorične lestvice prikažejo jakost bolečine s številko, besedo ali črto na premici, ki ima na enem koncu označbo nič bolečine in na drugem koncu neznosna bolečina (VAS-lestvica). Poleg teh enostavnih lestvic je mogoče uporabiti še številne druge, ki so bolj zapletene. Majhni otroci, ki še ne znajo pisati in brati, lahko za izražanje stopnje bolečine izberejo enega od obrazov na lestvici obrazov ali barvo na bolečinskem termometru. Prilagojene vprašalnike za ocenjevanje bolečine imajo poleg otrok tudi starostniki z motnjami izražanja.

»Na doživljanje bolečine vplivajo številni dejavniki s strani bolnika in dejavniki okolja. Tudi potek bolezni in pričakovanje izida bolezni vplivata na čutenje jakosti bolečine. Ko vemo, da je bolezen prehodna in ozdravljiva, bolečino laže prenašamo kot takrat, ko vemo, da iz bolezni ni izhoda,« je povedala prim. Švarčeva. In katere so tiste najhujše bolečine? »Zelo hude so lahko neprijetne oblike nevropatske bolečine, kot so bolečina na dotik, gibanje, zbadajoča bolečina, električni sunki in bliskovito prebadanje. Le bolnik sam lahko pove, kako huda je njegova bolečina, in bolniki pogosto opisujejo svojo bolečino kot najhujšo.«

Ženske bolj čutijo bolečino kot moški
V odzivu na enak bolečinski dražljaj se med ljudmi pojavljajo razlike. »V preteklosti so menili, da je to delno povezano z razvitostjo živčnega sistema, in so domnevali, da novorojenčki ne čutijo bolečine. Dokazano je bilo, da to ni res. Živčni sistem za zaznavanje bolečine je razvit že pri zarodku, starem 20 tednov. Obstajajo pa razlike v zaznavanju bolečine med spoloma. Ženske bolj čutijo bolečino kot moški in trpijo tudi več kroničnih bolečin. Tudi starostniki so bolj dovzetni za zaznavanje hude bolečine zaradi propadanja živčnih struktur in pešanja zaviralnih telesnih sistemov za prevajanje bolečinskega dražljaja, poleg tega pa starostniki pogosto ne sporočajo svoje bolečine, kar lahko pripelje do hudih zdravstvenih zapletov,« je pojasnila prim. Škvarčeva.

Tri skupine zdravil
Bolečino je treba vedno natančno opredeliti in uporabiti sredstva, ki so za določeno stanje dokazano učinkovita. »Problem pri uporabi zdravil je, da najpogosteje niso zadosti specifična in usmerjena na določeni mehanizem, ki povzroča bolečino. Zato ob želenih povzročajo tudi neželene učinke,« je povedala sogovornica in dodala, da lahko v grobem zdravila za lajšanje bolečine razdelimo v tri skupine: neopioidni analgetiki, opioidni analgetiki in dodatna zdravila, ki jih poznamo pod imenom adjuvantni analgetiki. Neopioidni analgetiki preprečujejo tvorbo dražljivih učinkovin predvsem v vnetnem okolju. Opioidni analgetiki delujejo v zaviranju bolečinskega prenosa v osrednjem živčnem sistemu, le izjemoma tudi v perifernem. Dodatna zdravila za lajšanje bolečine pa so učinkovine, ki se uporabljajo za zdravljenje različnih drugih bolezni, imajo pa tudi vpliv na prevajanje bolečine.

Ko tableta in počitek ne zadostujeta
Prim. Škvarčeva je povedala, da so zdravila, ki jih sicer uporabljamo najpogosteje, le ena od možnosti lajšanja bolečin. Drugi načini obravnave obsegajo fizikalne in psihološke metode zdravljenja, redko tudi kirurške. »Fizikalne metode so različne, od uporabe temperature, vaj, laserja do elektroterapije. Psihološke metode so zelo potrebne, ker kronična bolečina vpliva na celo telo in mu povzroča telesno in duševno škodo. Žal dobrih strokovnjakov, ki bi se s takšno terapijo ukvarjali, v Sloveniji skoraj ni. Alternativne metode, še ena od možnosti zdravljenja, so smiselne le za nekatera bolečinska stanja, le redko pa so uspešne kot edini način zdravljenja.

Osnovni stav posameznika do bolečine mora biti sprejemanje in poznavanje bolečine, posameznik mora vedeti, kaj njegovo bolečino blaži in kaj poslabša. Bolnik in zdravnik morata pri obravnavi dobro sodelovati, čim več pa si mora bolnik pomagati sam. Hude bolečine ohromijo in včasih jih ne moremo obvladati z običajnimi načini zdravljenja. Takrat pridejo v poštev invazivne metode. Te pomenijo posebne načine dovajanja zdravil (primer je dovajanje zdravil v spinalni prostor v hrbtenici) ali posebne načine uporabe fizikalnih metod zdravljenja (na primer vstavitev elektrod v bližino hrbtenjače),« je pojasnila prim. Škvarčeva, članica svetovnih, evropskih in slovenskih bolečinskih in anestezioloških združenj, ki je obenem tudi višja predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru in raziskovalna asistentka na Medicinski fakulteti v Mariboru.

Smernic za zdravljenje bolečine je po besedah naše sogovornice ogromno. Obstajajo že skoraj za vsako vrsto bolečine. Smernice so lahko splošne in se lahko uporabijo po vsem svetu, pripravljajo pa tudi takšne, ki imajo realno možnost izvajanja v določenih okoljih. »V Sloveniji imamo več takšnih smernic. Strokovnjaki iz Slovenskega združenja za zdravljenje bolečine, ki sodelujejo v mednarodnih organizacijah za preučevanje bolečine in dosežke s področja bolečinske medicine uvajajo v slovenski prostor, so pripravili smernice za zdravljenje bolečine pri bolnikih z rakom in smernice za zdravljenje kronične bolečine, ki ni posledica raka.«

In kako smo uspešni pri njihovem izvajanju? »Smernice so v pomoč za splošno obravnavo bolečine. Zaenkrat imamo v Sloveniji le osnovne enote za obravnavo bolj zapletene bolečine, t. j. protibolečinske ambulante različnih nivojev. Če pa bomo še naprej želeli stopati v korak z razvitimi državami, bomo morali zdravljenje bolečine v Sloveniji bolje organizirati,« je opozorila prim. Škvarčeva.

Bolečina velikokrat opozarja na prežečo nevarnost ali bolezen, vendar pri določenih bolezenskih stanjih bolečinskega opozorila žal ni, bolezen pride zahrbtno in šele v svoji razsežnosti povzroči tudi bolečino. Primer so številne rakave bolezni. Zato je nujno svojemu telesu prisluhniti in morebitne nenavadne spremembe jemati skrajno resno. Prav tako ne smemo dovoliti, da akutna bolečina preide v kronično in postane bolezen, ki je pogosto težje obvladljiva.

Tamara Melanšek
Nika
www.dnevnik.si