Do danes so nam naše prednice izborile nekaj temeljnih pravic, ki se nam zdijo povsem samoumevne − pravica do izobraževanja, ločitve, splava, dela, dedovanja… V Ustavi Republike Slovenije jasno piše, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na spol. Zdi se, da smo dosegle vse, pa vendar se emancipacija žensk v družbi ne konča le na papirju.

Je torej današnja slovenska družba naklonjena ženskam, so nam odprte vse možnosti? Milica Antić Gaber, izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer predava sociologijo spolov, je odgovorila: »Zagotovo je slovenska družba bolj naklonjena vstopanju žensk v javno življenje, kot je bila pred petdesetimi ali stotimi leti. Težko pa enoznačno rečem, da so nam odprte vse možnosti ali da smo ženske enakopravne in da smo dosegle vse, kar se da na ravni enakosti spolov.

Na ravni formalne enakopravnosti je precej postorjenega, na ravni realizacije te enakopravnosti v vsakdanjem življenju, pri delu, zaposlovanju, napredovanju, v politiki, v zasebnem življenju in drugod, pa še ni prišlo do stopnje, da bi lahko bili povsem zadovoljni. Res ne moremo več govoriti o odkritih mehanizmih diskriminacije, ampak o subtilnih vsakdanjih praksah, ki se rezultirajo v tem, da so ženske v slabšem izhodiščnem položaju glede na moške ali da dosegajo slabše položaje v družbi.« 

Primere diskriminacije je treba prijaviti
Ničkoliko je primerov, ki niso zajeti v statistične raziskave, ko ženske na razgovorih za delovno mesto sprašujejo, kdaj bodo imele otroke, ali so poročene, imajo partnerja… In ničkoliko je primerov, ko ženska ne dobi zaposlitve, saj spada zaradi svojega spola v rizično skupino tistih, ki so potencialni kandidati za začasno zamenjavo.

»Na takšne prakse je treba opozarjati. V Uradu za enake možnosti je bil najprej odprt telefon, zdaj pa je tam zagovornica, kateri se lahko dekleta in ženske, ki so jim kršene pravice enakega obravnavanja, pritožijo in prijavijo svoj primer. Kajti dokler takšni primeri ne bodo prijavljeni, se z njimi ne bodo ukvarjali ne zagovornica ne drugi organi pregona, stvari ne bodo prišle v javnost in prakse se bodo ponavljale, takšen način diskriminiranja žensk pa nadaljeval. O tem je treba spregovoriti, kot smo na primer spregovorili o nasilju nad ženskami, otroki in sploh šibkejšimi. Dokler nismo, se je prav tako dogajalo, a je bilo nevidno, skrito, o njem nismo vedeli toliko, kot vemo zdaj, morda je bil tudi prag tolerance večji. Zdaj pa se je začel klobčič odvijati,« je povedala Antić-Gabrova.

Za ženske, kot tudi za druge državljane, je zelo pomembno zavedanje pravic, ki izhajajo iz zakonodaje. Antić-Gabrova je razložila, da gre za legalno pismenost. Pomembno je, da vemo, kakšne so naše pravice, na koga se obrniti, ko se zgodi krivica. Organizacija žensk v podporne mreže na različnih področjih, pri delu, v vsakdanjem življenju, v politiki je zelo pomemben dejavnik. »Koliko bolj je posameznik vpet v te mreže, toliko več različne podpore lahko pričakuje. Ko ostane človek enkrat sam, mu je težje, čeprav morda lahko pozna zakone in ve, kam se obrniti po pomoč.«

Zakoreninjeni stereotipi – izziv za mlade?
Eno izmed področij, kjer se ženske še vedno čutimo neenakopravne, je delitev gospodinjskega dela. Kdo si je pravzaprav izmislil, da je mesto ženske za štedilnikom? Posledice tega se kažejo v tem, da ženske danes še vedno bolj kot moški skrbimo za gospodinjstvo. Se pa miselnost pri mlajših generacijah spreminja. Antić-Gabrova je povedala, da mlajši pari gradijo bolj enakopravne odnose kot starejše generacije. »Ni več tako stereotipnih vlog, da moški ne more opravljati gospodinjskega dela. Mladi drugače razumejo ljubezen, spolnost in enakopravnost v razmerju, v katero vsakdo nekaj vlaga in nekaj dobi, in traja toliko časa, dokler sta oba zadovoljna.«
Seveda pa tudi tu ni vse idealno. Ko se na primer par odloča, kdo bo tisti, ki se lahko več ukvarja s stvarmi v javni sferi in manj v zasebni, je velikokrat na delu družbeno pričakovanje, ki je kulturno skonstruirano, da je ženska tista, ki zna bolje skrbeti za družino in otroke. Gre za zelo zakoreninjene stereotipe, ki jih je težko spreminjati.

Pogovor z Milico Antić Gaber, izredno profesorico na Filozofski fakulteti, ki je doktorirala z doktorsko disertacijo Ženske v parlamentu: dejavniki, ki vplivajo na njihovo zastopanost in lani s še petimi avtoricami izdala knjigo Pozabljena polovica, ki vsebuje portrete 129 žensk, ki so pisale slovensko zgodovino.

Po raznih forumih lahko preberemo mnenja, da se ženske pravzaprav ne znamo emancipirati in gremo raje v smer, ko želimo biti čim bolj podobne moškim, neke vrste možače, obenem pa izgubljamo svojo ženskost.
Pri tem gre za enega temeljnih problemov razumevanja neenakosti spolov. Ko govorimo o enakosti spolov, ne govorimo o istosti spolov, ne govorimo o tem, kako moramo biti enaki po videzu, fizični moči in načinu funkcioniranja. Seveda smo ženske in moški različni. Tisto, za kar se feminizem zavzema, je za enako obravnavanje, enak položaj, enake kriterije pri napredovanju. Drugi pogled v feminizmu pa pravi, da je treba dati prednosti tistemu spolu, ki je v slabšem položaju. Enakost ni dojeta tako, da se moramo približati moškemu idealu, ampak da lahko dosegamo enake rezultate, položaje, pravice in priložnosti kljub različnosti.

Se vam zdi, da smo Slovenke na boljšem kot druge Evropejke?
Na splošno gledano smo v Sloveniji ohranili neko stopnjo socialnih pravic, ki je bila dosežena v obdobju socializma, hkrati pa smo ženske dosegle nekatere nove pravice in svoboščine, ki jih je treba ceniti. Nikakor pa ne moremo biti tako zadovoljni in reči, da se ne da nič več narediti. Na mnogih področjih so še stvari, ki jih je treba v zakonodaji in/ali vsakdanjih praksah spremeniti. Izpostavila bi socialne pravice, kjer smo na boljšem kot mnoge Evropejke, in politične pravice, kjer se ponekod zaradi uvedbe določenih mehanizmov stvar počasi spreminja.

Včasih se zdi, da morda poskušamo umetno doseči kvote žensk v politiki. Da morda ni prevelikega zanimanja žensk za politiko…
Ne gre za to, da se ženske ne bi zanimale za politiko, le prostora ni zanje, saj se jih na določena mesta sploh ne predlaga. Kjer so dosegle ženske visok položaj v politiki, to je v skandinavskih državah, Nemčiji, Avstriji, so bili povsod na delu neki mehanizmi, ki so pomagali lažjemu vstopanju žensk v politiko. Kvote ne silijo žensk v politiko, pomagajo pa tistim, ki to želijo, da jih stranke sploh kandidirajo in mi izvolimo.

Se vam zdi, da je eden izmed vzrokov, da ni toliko žensk na visokih položajih, ker se moški bojijo žensk?
Seveda se jih bojijo. Če ženska prevzame nek vodilni položaj, to pomeni, da skoraj praviloma zamenja moškega, se pravi, da se mora ta umakniti. Tega je v politiki veliko. Samo poglejte, v naši vladi imajo skoraj vsa vodilna mesta moški. Zdaj bodo državnozborske volitve in v zakonu imamo napisano, da morajo dati stranke vsaj 25 odstotkov žensk na kandidatne liste. Obstaja iniciativa, da se bodo te liste pregledale in se bo videlo, kam jih bodo stranke uvrstile na kandidatne liste. Če jih bodo postavile samo v neizvoljive okraje, to pomeni, da so le zadovoljile zakonu in jim ne mislijo resno odpirati pot v politiko. Če bodo stranke mislile resno, pa bodo postavile ženske v izvoljive okraje. In stranke vedo, kateri so zanje izvoljivi okraji.

Katja Petrovec
Nika
www.dnevnik.si