|  Majhen deček je bil na smrt žalosten, ko je našel svojo ljubljeno želvo ležečo na hrbtu, brez znakov življenja in negibno poleg ribnika.
Oče se je prizadeval, da bi ga potolažil. “Ne jokaj, sin. Priredili bomo lep pogreb za gospo želvo. Naredili ji bomo majhno krsto, vso obloženo s svilo in ji naročili nagrobnik z vklesanim njenim imenom. Potem bomo vsak dan položili cvetlice na grob in postavili majhno ograjo okrog.”
Deček si je obrisal solze in se navdušil nad tem načrtom. Ko je bilo vse gotovo, se je začel pogrebni sprevod – oče, mati, služkinja in otrok kot glavni žalujoči – in se slovesno pomikal proti ribniku, da bi pobrali truplo. Toda truplo je izginilo.
Nenadoma so zagledali gospo želvo, ki se je pojavila iz globine ribnika in veselo plavala okrog. Mali deček je bridko razočaran strmel v prijateljico in rekel: “Dajmo jo ubiti.”
V resnici mi nisi mar ti, ampak vznemirjenje, ki ga občutim, ko te ljubim.
Anthony de Mello
|
NE ZAMUDITE
Rekviem za gospo želvo
Prispeval/a: Violeta dne sreda, 2. julij 2008 @ 11:24 CEST
V resnici mi nisi mar ti, ampak vznemirjenje, ki ga občutim, ko te ljubim...
Z vsem spoštovanje do g. de Mello, ampak zame je ta definicija "ljubezni" malo (mehko rečeno) napačna...
Želim vsem lep dan in manj "vznemirjenja" na tak "poseben" način.
Ljubezen občutimo ni le takrat, ko vidimo nekoga trpeti, treba človeka imeti rad tudi tedaj, ko je srečen ;)
Rekviem za gospo želvo
Prispeval/a: Lario dne sreda, 2. julij 2008 @ 13:50 CEST
Tudi parola;
>> V resnici mi nisi mar ti, ampak vznemirjenje, ki ga občutim, ko te ljubim
Okus želvje juhe
Prispeval/a: MC dne sreda, 2. julij 2008 @ 14:50 CEST
Genialno v svoji resničnosti.
Bravo, gospod de Mello!
Okus želvje juhe
Prispeval/a: Violeta dne četrtek, 3. julij 2008 @ 01:26 CEST
MC, ni to resnica za vsakega, pa tudi nič genialnega v tej »resnici« nisem našla.
Če bi bil objavljen samo zadnji stavek - bi šla mimo. Gledam pa celo zgodbo in meni ta ni všeč.
Če drugim je ta zgodba všeč: ok, super, vsak ima svojo smer in način razmišljanja.
Vznemirjenje, ker nekoga ljubimo, in pri tem uživamo lahko občutimo tudi ob pogledu na živo in srečno bitje in ne le ob »mrtvem«. Seveda, če bitje ljubiš.
(Boga želva… Nič, bo pa "juhca")
Aplavz za »ljubitelje živali« ;) Mogoče mesarji in mesojedci
niso tako napačni. Mesarji v klavnici naj bi na tak način se »izpopolnjevali«…?
- (besede »mi nisi mar ti« lahko nadomestimo z znanim in najbolj pogosto uporabnim domačim, priljubljenim slovenskim izrazom ali več. Primer: »boli me patak za te«; še bolj po domače rečeno: » … se mi zate« bom te ubil samo, da doživim ta občutek; lahko še: »crkni ….. bom šele tedaj srečen«, »dober Indijanec – je mrtvi Indijanec« itd. itp. (bistvo ostane isto).
Če bi to bila resnična zgodba… je zrela… Saj razumem bistvo, ampak to zveni tako: »ubijmo MC-ja ali Lario ali mene, ker »otrok« želi »vznemirjenja«. To je že pravi sadizem.
Samo sadisti uživajo v občutku vznemirjenosti, ki ga občutijo, ko ljubijo, ob pogledu na trpeče (v primeru te zgodbe - mrtvo) živo bitje.
Recimo na tak način, preko te zgodbe lahko razumemo serijskih morilcev takih kot »Džek razparač«, Čokotilo in dr. Je verjetno, da to jih gnalo in zadovoljevalo: »…mi nisi mar ti, ampak vznemirjenje, ki ga občutim, ko te ljubim (ko vidim, kako trpiš)«. Z druge strani to je tudi » čustveni mazohizem«, uživanje ob lastnem trpljenju, ob pogledu na tuje muke…
"Ljubim te šele, ko si mrtev/a…, če si živ/a sem razočaran..."- absurd.
Vse najboljše.
Rekviem za gospo želvo
Prispeval/a: Minna dne četrtek, 3. julij 2008 @ 20:27 CEST