Za odgovorne (ministrom, poslancem in lobistom konvencionalnega kmetijstva) o njihovem zmotnem prepričanju o ekološkem kmetijstvu!

V spodnjem prispevku bi rada odgovorila vsem tistim dvomljivcem, ki ekološkega kmetijstva še niso prepoznali kot enega izmed vodilnih načinov kmetovanja v Sloveniji. Pri dosedanjem spremljanju aktualne problematike na področju ekološkega kmetovanja in beleženju glavnih protiargumentov, ki zavirajo razcvet sonaravnega načina pridelovanja hrane, sem prišla do zaključka, da sta glavna zavirajoča dejavnika dva: zakonodaja s predpisi, ki je prevečkrat pisana v prid konvencionalnim načinom kmetovanja in premalo poučena stroka, vključno s kmetijskimi svetovalci.

Slab ugled ekološkemu kmetijstvu pa naredijo tudi arogantne izjave poslancev češ, da so tudi oni »zrastli« na kmetih in da vedo, da je edini pravi način, ki kaj v kmetijstvu šteje, konvencionalni in da je ekološko kmetijstvo obrobnega pomena. Pa si poglejmo, zakaj takšne izjave ne vzdržijo resne strokovne debate.

1. Hrane je na svetu preveč, a problem lakote ostaja.
Svetovno gledano je hrane bilo do nedavnega preveč, kljub temu, da smo včasih od profesorjev in vodilnih slišali drugačno stališče. Ocenjuje se, da pridelamo za 10 % odstotkov preveč hrane, kljub temu jih več kot četrtino prebivalstva strada. Prid tej tezi govorijo obvezne prahe, ki so bile do letošnjega leta obvezne. Bistvo uvedb obveznih prah je, da na nacionalni ravni kontrolirajo morebitne presežke pridelkov iz njivskih površin, saj bi sicer zaradi prevelike ponudbe na tržišču cene preveč padle. Stvar se sicer v letošnjem letu spreminja, saj so obvezne prahe ukinjene na račun gojenja energijskih rastlin. Ker začenjamo kuriti hrano, se zna res zgoditi, da bo naenkrat hrane premalo, a žal si ne moremo privoščiti, da bi še izdatneje krčili amazonske gozdove za širjenje njivskih površin. Treba je imeti pred očmi, da Evropa in zahodna civilizacija v veliki meri živi na račun izkoriščanja vzhoda in »manj razvitih« predelov zemeljske oble. Če v Evropi še imamo dovolj gozda, pa tega ne moremo več trditi za Južno Ameriko, na primer. Preko oceana je slika približno taka; tisoči hektarji posekanih gozdov, širjenje puščobne monokulturne krajine, drastični primanjkljaj humusa in problemi zakisane zemlje, vse to le za udobje nenasitnega zahodnega duha. Zato je tudi možno, da smo del nje začeli uporabljati za energijske namene, kljub temu, da je razmerje v vložku energije med inputom in outputom nizko.

Obljube in predvidevanja biotehniških podjetij, da lahko z zniževanjem cen hrane odpravimo lakoto po svetu, so se izkazale za napačne, saj se ta povečuje in ne zmanjšuje!

2. Ekološko kmetijstvo je sposobno nahraniti Slovence!
Hektarski donosi pri žitih so na primer pri ekološki pridelavi pol manjši, a ker je cena eko izdelkov zaradi svoje prehrambene polnosti približno še za enkrat višja, je izkupiček enak, oziroma večji, saj nam ni potrebno trošiti denarja za draga sintetična gnojila, ki so tudi iz energetskega stališča zelo potratna. Ekološko ne pomeni tudi nujno izvajanje kmetijske dejavnosti samo na »vrtičkarskih« površinah, eko se lahko izvaja tudi na več hektarskih njivah. Ekološko kmetijstvo je po tej plati popolnoma primerljivo s konvencionalnim načinom kmetovanja in ga v marsičem celo prekaša. Nujno je, da Slovenija ponovno preide vsaj na 75 % lokalno samooskrbo s prehrambenimi izdelki, saj je svetovno tržišče preveč nestabilno. Do sedaj še nisem slišala utemeljenega znanstvenega argumenta, ki bi izpodbijal argumente, da ekološko kmetijstvo ne bi bilo sposobno nahraniti Slovence. Poleg tega prihaja čedalje več dognanj iz znanstvenih poročil o boljši ekonomičnosti relativno manjših kmetij, ki temeljijo na poznavanju krajevnih razmer in domačem izročilu. Po mednarodnem poročilu o ocenitvi kmetijskih ved in tehnologij za razvoj ekološkega kmetijstva prepozna kot edinole, ki je sposobno nahraniti svet!

3. Ekološki izdelki so kakovostnejši in bolj zdravi!
Ekološki pridelki so dokazano kakovostnejši tako po vsebnosti vitaminov, mineralov in drugih snoveh in praviloma ne vsebujejo ostankov pesticidov (razen v redkih primerih, ko je prišlo do kontaminacije pri transportu, sortiranju ali predelavi z konvencionalnimi živili). Na primer, prednost uživanja ekološkega mleka so po raziskavah naslednje: več antioksidantov in vitaminov (E vitamina za več kot 30%), nad 30 % več omega 3-maščob, 60 % višja koncentracija linolne kisline. Tako tudi strokovnjaki vse bolj ugotavljajo, da ima način krmljenja govedi zelo velik vpliv na kvaliteto mleka, prav tako pa tudi prosta reja živali na pašnikih. Raziskave tudi dokazujejo, da ekološki izdelki na splošno vsebujejo več vitamina C, kalcija, magnezija, železa, kroma kot tudi več antioksidantov, ki veljajo ta odlično preventivno sredstvo proti modernim boleznim.

Glede na neko raziskavo na Švedskem ekološko pridelana hrana povzroča manj alergij. Pri prehranjevanju z ekološko pridelanimi živili se v veliki meri tudi izognemo zdravstveno dvomljivih dodatkov v prehrani, saj je na primer uporaba hidrogeniziranih maščob in natrijevega glutaminata prepovedan. Temno senco na ekološko meso pa meče še žal vedno dovoljena uporaba nitratov, ki so sporni, saj se ti v naših telesih pretvorijo v nitrozamine, ki so lahko kancerogeni.

Neka raziskava s suhimi slivami je tudi pokazala, da so pridelki po sušenju konvencionalnih in ekoloških sliv po teži izenačeni. Konvencionalni pridelki prehitro pridobivajo na teži, predvsem na vsebnosti vode zaradi prekomernega gnojenjem z dušikom. Skrajšana rastna doba v praksi pomeni, da imajo rastline premalo časa, da bi lahko iz zemlje posrkale več makro in mikro-elementov, ki so sicer navadno zaznani v sledeh.

4. Ekološko kmetijstvo je bolj primerno za območja NATURE 2000.
Ves čas me tudi moti politični in zakonodajni pristop do ekološkega kmetijstva v zavarovanih območjih. Natura 2000 se v Sloveniji razprostira na okoli 36 odstotkih površin in na teh območjih ni zahtevano ali vsaj prednostno obravnavano ekološko kmetijstvo. Naše ministrstvo in njeni predstavniki so še vedno mnenja, da imata obe obliki kmetovanja enak ekološki odtis (footprint) in oba načina kmetovanja prepoznajo za sonaraven in trajnostni način varovanja teh habitatov.
Kompleksne simulacije o obremenjujočem vplivu konvencionalnega kmetovanja na okolje in različne ocenjevalne študije pa pokažejo bistveno drugačno sliko. Tudi določeni »zeleni« elementi v konvencionalnem kmetijstvu ne morejo rešiti problema pesticidov v podtalnici. Po drugi strani pa teh problemov v ekološkem kmetijstvu ni, prav tako študije nakazujejo, da ekološko kmetovanje prispeva k pestrejšim habitatom, številčnejšemu in pestrejšemu življenju okoli kmetijskih ekosistemov, povzroča manj nevarnih odpadkov in prispeva k zmanjšanju koncentracije CO2. Tudi številčnost ptic se na ekoloških območjih močno poveča.

5. Ekološko kmetijstvo je bolj trajnostno naravnano.
Vpliv ekološkega kmetijstva na klimatske spremembe je skorajda ničeln. Poleg tega pravilno gospodarjenje s prstjo in skrb za humus celo zmanjšuje koncentracijo CO2 v zraku, saj je znano, da je humus odlično skladišče ogljika in s tem blaži simptome pregretosti ozračja(okoli 500 do 700 kg CO2 na hektar v letu dni). Ekološko kmetijstvo je tudi varčnejši z energijo za okoli 26 % (pri isti količinski proizvodnji pridelka). Po podatkih FIBL-a (raziskovalni inštitut za ekološko kmetijstvo) z živalskimi gnojili in z zelenim gnojenjem privarčujemo od 50 do 150 kg sintetičnih gnojil na hektar, ki so pridelana s pomočjo fosilnih goriv.

Po drugi strani pa je trenutno prevladujoče konvencionalno kmetijstvo potratno in negospodarno.
ISIS (Institut for science in society) nam postreže s podatkom, da ima konvencionalno kmetijstvo okoli 20 % delež pri izpustih toplogrednih vplivov v ozračje.

6. Ekološko kmetijstvo na nacionalni ravni ni enakovredno zastopano.
Vseskozi me tudi moti vztrajno prepričevanje stroke in medijev, ki pokrivajo kmetijsko problematiko, saj me želijo prepričati, da so vse tri kmetijske oblike enako zastopane (konvencionalno, integrirano, ekološko). A na Kmetijskem inštitutu Slovenije ne izvajajo raziskav o vplivu ekološkega kmetijstva na ekosisteme, prav tako selekcijske službe ne selekcionirajo rastlin za ekološke pridelovalce, slovenski laboratoriji pa ne izvajajo raziskav o vsebnosti snovi v rastlinah, ki so predelane na ekološki in konvencionalni način. Tudi ni raziskav o možnem negativnem vplivu tretiranih semen na mikrofavno v tleh in tako naprej. Tudi mediji ekološko kmetijstvo smatrajo kot alternativo in mu le tu in tam namenijo kakšno stran, da je nekako zadoščeno nam entuziastom, nikakor pa se ne lotijo resnih obravnav. Tehtne premisleke pogrešam tudi na nivoju ministrstva.

7. Z širjenjem ekološkega kmetijstva na nacionalni ravni, bo Slovenija (p)ostala gensko čista.
Če bi ekološko kmetijstvo Slovenija res prepoznala kot trajnostno obliko varovanja okolja in jo postavila na prioritetno listo za urejanje svoje krajine skupaj z Ministrstvom za kmetijstvom in ministrstvom za okolje, potem bi se Slovenija na zelo eleganten način izognila pritiskom namernemu sproščanju gensko spremenjenih organizmov (GSO) na naša tla. Vemo, da GSO-ji niso dovoljeni v ekološkem kmetijstvu, prav tako so osovraženi tudi v kmetijskem okoljskem programu. Imamo dokument o razvoju ekološkega kmetijstva do leta 2015, imamo Alpsko konvencijo, podpisali smo tudi konvencijo o biološki raznovrstnosti (Rio de Janeiru, 1992) in potemtakem res ni prostora za industrijsko kmetijstvo z sajenjem načrtnih gensko spremenjenih semen.

Torej, dragi ministri in prenašalci njihovih idej, ne drži, da:
• je svetovno gledano hrane premalo,
• ekološko kmetijstvo ne more nahraniti Slovenije,
• da so konvencionalni in ekološki pridelki primerljivi in enako kakovostni,
• da imata konvencionalno in ekološko kmetijstvo enak vpliv na območjih NATURE 2000,
• da sta obe obliki kmetovanja trajnostno naravnana in
• da sta oba načina kmetovanja enakovredno zastopana.

Martina Gajšek