Pred vrata obmorskega mesta je zvečer prišel Prišlek in vratarjem potožil, da bi v mestu rad samo prespal eno noč. Stražarji so mu prenočitev dovolili in ga spustili v mesto.
Prišlek se je nastanil v imenitnem hotelu, kjer je prespal. Drugo jutro se je sprehajal po mestu in opazoval domačine. Zdeli so se mu primerni za odprtje trgovine.

Ljudem je na trgu brezplačno dajal sladke bonbone in jih učil razne tekmovalne igre z raznimi figurami in kartami. Tako mesta ni zapustil, ampak je širil svoje poslovanje.
Bonboni so bili meščanom tako všeč, da so za njih bili pripravljeni veliko plačevati, kar je Prišlek dodobra izkoristil.
Ljudje so vneto jedli sladke bonbone, igrali igre za denar in poslušali Prišlekovo razlage o naravnih pojavih.

Sčasoma pa so se v mestu pojavile strupene kače, ki so na vsakem koraku grozile z smrtonosnim pikom. Tudi poletna suša je že trajala dve obdobji dlje kot prejšna leta.
Sosedje so se zaradi vsevečjega pritiska začeli kregati med seboj, na sodiščih so bile dolge vrste, zaradi nesreč so morali reševalci delati nadure in v mestnem vodnjaku je bilo vode samo še za en teden. Prebivalcem mesta se ni niti sanjalo kaj povzroča njihovo nesrečo.
Vsemu navkljub so ponižni meščani dolgo v noč prosili in molili k zastrti svetlobi v templju. Njihovo upanje je bilo neomajno. Njihova vera nezlomljiva in njihova ljubezen nepremagljiva.

Potem je nekega neznosno vročega poletnega popoldneva, ko je v vodnjaku zmanjkalo zadnje kaplice vode zagrmelo. Na ulicah mesta so se pojavili levi, kar je meščane tako prestrašilo, da so bežali na vse strani, se zapirali in zaklepali, plezali na drevesa in vpili na ves glas.
Vendar je bilo njihovo vpitje nepotrebno. Levi so hodili po ulicah in kačam skozi usta izsesavali drobovino, tako da so od njih ostale le gole kože. Ko so izsrkali drobovino vsem kačam, je v svoji trgovini zakričal tudi Prišlek. Prebledel je začel bežati iz mesta proti morski obali, kjer je padel čez previs v globino morja in utonil. Levi, ki so se ves čas podili za njim, pa so na previsu odskočili in kot blisk izginili na večernem nebu.

Tistih nekaj meščanov, ki so to videli je vriskalo in se veselilo v srcih. Ostali prestrašeni in oslabljeni meščani pa so šli pobirat kačje kože, ki so jih še isti večer zažgali na grmadi zunaj mesta. Dim pogorelih kačjih kož se je združil z vlažnim morskim zrakom in po predolgem sušnem obdobju je zapadel dež. Prebivalci mesta so hiteli na domove, kjer so se polni vtisov, srečni in utrujeni in ker je bilo videti, da je težav konec, odpravili spat.
Zjutraj pa jih je pričakalo najlepše jutro polno cvetnih vonjav in ptičjega petja, mir v srcih in nasmeški dobrih sosedov...
Od tistega dne meščani niso več zaklepali svojih stanovanj.