Faza trenj ali kot ji mnogi pravijo – kriza, nastopi po fazi zavedanja.
Za zasvojenega je to najtežja in najbolj občutljiva faza s katero se sooča. Sproži jo premočna realnost (zavedanje). Prav tako jo izzovejo velika pričakovanja, ki se ne realizirajo v času, ki si ga je bolna oseba zastavila kot zadnji možni rok za njihovo uresničitev. Nenazadnje jo lahko vzpodbudijo tudi osebe, s katerimi preživlja večji del dneva - ponavadi so to starši, negativne misli, negativna prepričanja o sebi, zaužita hrana izven njegovega urnika…itd.

V tej fazi se vojskuje s sabo. »Mi bo uspelo, mi ne bo uspelo?« Takrat zelo hitro, veliko govori, ponavlja stavke, je izjemno nervozen in nič mu ni prav. Iz njega prej ko slej bruhnejo: jeza, sovraštvo, bes, histerija.

»Z izbruhom jeze, na primer, želijo ljudje kar najhitreje premagati težave. Zdi se jim, da je najboljši način, če prizadenejo, obtožujejo, ali napadajo drugo osebo. Toda jeza vpliva tudi na organe. Mobilizira jih za dejanje, jih napne ali stisne. Zato začne nekatere boleti želodec, kadar so jezni, ali pa zardijo. Krvni obtok se tako spremeni, da jih začne boleti glava. Na splošno lahko pričakujemo, da bodo v ozadju napadov migrene ali ponavljajočih se glavobolov našli zatrt bes in ponižanje; pri nekaterih ljudeh ima jeza za posledico nevralgijo trigeminusa ali pa epileptične napade,« razlaga Alfred Adler v svoji knjigi »Smisel življenja«.

Najenostavnejša in najhitrejša rešitev, ki jo bulimična oseba uporablja za prekinitev faze trenj je prenajedanje, bruhanje, samopoškodovanje. Če pa se denimo med to fazo prisilno ne prenaje, ne bruha, se ne reže, temu ponavadi pravimo, da je uspešno prebrodil krizo. Vendar ni nič nenavadnega, da večkrat preboli fazo trenj, le ob tem ne sme misliti, da mu gre zaradi tega na bolje. Žal ne gre tako hitro. Ne ozdravi samo s tem, da jo premaga, oziroma priduši, da zanjo najde nadomestila kot so: športna aktivnost, obiski kulturnih prireditev, zabava, alkohol, seks, kajenje, potovanja, izbruhi čustev, izpovedi…itd. Potrebno jih je prevzgojiti tako, da do faze trenj sploh ne pride ali vsaj, da začne izgubljati na intenzivnosti.  

Če pri bolniku dosežemo izliv čustev ali izpoved, si ne smemo delati utvare, da smo dosegli kakšen rezultat. Tudi njemu je to potrebno razložiti, ker bo mislil, da napreduje. In ko bo kaj kmalu ugotovil, da počne iste stvari, kot jih je tudi pred izpovedjo, bo še bolj razočaran, negotov vase in »negativna« čustva se bodo okrepila.

Izlitje čustev in izpoved vsekakor delujeta pozitivno na stres, ki ga doživlja, toda nista pogoj, da bo odslej, ko se bo nevrotik pričel redno izpovedovati z njim bolje. Z njim bo isto. S tem dosežemo, da nevroza ne napreduje, da se v njem ne kopičijo še dodatna čustva. Nastopi zgolj kratkotrajno olajšanje, ki pa ni povezano z globino, se pravi z njegovo potlačeno resnico. Izpoved tudi ne pomeni, da se kaj bolje zaveda sebe. Kar oseba spravi iz sebe je pogostokrat povezano s sedanjostjo, s trenutnimi čustvi in ne s preteklostjo. Ne smemo pozabiti, da se po čustvenem izlivu lahko še bolj prileže prenajedanje, tako kot se nekaterim po seksu še bolj prileže cigareta. Takrat jo pokadijo z veliko večjim užitkom, mar ne? Vendar je prenajedanje po tem drugačno, kot tisto med fazo trenj. V čem? Ker ne vsebuje nemira, živčnosti, tesnobe, jeze… Prenajedel se bo popolnoma pomirjen, celo rahlo srečen, ker se je olajšal, ali drugače povedano, ker se je otresel napetosti. Dovolil si bo nagrado za namišljeni uspeh. Nagradil pa se bo s hrano. V tem primeru bo jedel bolj počasi, žvečil bo hrano, užival v okusu. Miren bo. Ne bo si očital. Verjel bo, da se zdaj lahko nadzoruje, da se lahko ustavi kadarkoli hoče. Naj še poudarim, ker se po izlitju ali po izpovedi počuti praznega, se bo želel napolniti – spet s hrano. In njegovo nezavedno vnovič ostaja zanemarjeno.

Če v fazi trenj silimo vanj, s tem samo spodbujamo njegove nevrotične reakcije. Treba je vedeti, da bo vse besede in vsa dejanja obračal tako, kot tisti trenutek odgovarja njemu. Tudi najboljše nasvete bo razumel narobe. Razumel jih bo kot napad. In to bo pravšnji povod, da se preneha truditi, da se izogne odgovornostim, problemom in se preda svoji odvisnosti. Potem bo krivil druge (da so ga spravili k prenajedanju) in sebe (ker se mu ni uspelo zadržati).

V fazi trenj se težko koncentrira, težko sledi dogodkom, težko se prilagaja, težko sledi pogovoru. Vselej razmišlja o hrani: kaj in kdaj bo jedel. Hrana se mu izrisuje pred očmi, vonja jo, čeprav je ni v njegovi bližini. Že čuti, kako odpira vrečko čipsa, čuti njegov okus, čuti ga v ustih. Zanimivost pri tem je, da zaradi vseh teh napornih in provokativnih misli, ne deluje odsotno. S tem želi skriti, da se z njim nekaj dogaja. Velikokrat laže in se izgovarja. Je izjemno občutljiv, ranljiv. Postane hitro vzkipljiv, živčen, agresiven, nesramen, žaljiv. »Zmerjamo vedno le takrat, kadar ničesar ne razumemo. Kar seveda pomeni, da si nalogo olajšamo,« pravi Sigmund Freud.

Pa vendarle to več ni on. Ni si podoben. Zato mu je nesmiselno in nemogoče kaj dopovedati, se z njim zmeniti.Ne razmišlja trezno, ne reagira trezno, ne komunicira trezno. Zato so starševski najboljši nameni, oziroma starševska prizadevanja za pomoč v večini zanj zlo in ne koristna. Bolniku izzovejo afekte, njegovo stanje se zaradi njih poslabša in privedejo ga do večjega prenajedanja ali do pogostejšega. To kar starši mislijo, ali so celo prepričani, da bi moralo biti dobro za otroka ni nujno res dobro. Največjo uslugo mu bodo naredili, najbolj mu bodo pomagali tako, da ga, ko nastopi faza trenj, pustijo pri miru. Ker to dejansko potrebuje. Počitek od sebe namreč. Vedeti moramo, kdaj in na kakšen način mu pristopiti.Ne takrat, ko imajo starši čas, ali kdorkoli drug, ki s to osebo živi ampak, ko bo za to razpoložen odvisnik. Treba ga je opazovati in se šele nato odločiti kaj, kako, na kakšen način. Svetujem staršem, da se pred morebitnim prvim pogovorom z zasvojenim mladostnikom, najprej posvetujejo z osebo, ki se dobro spozna na tovrstno nevrozo. Posvetovanje je nujno potrebno tudi, če starš in otrok nikakor ne moreta vzpostaviti komunikacijo ali če jo že, da se ta konča slabo.  

Kako vemo, kdaj nastopi faza trenj? Preprosto. Iz njegovega pogleda, ali iz pretirane molčečnosti in obratno, ali iz nekontroliranih, hitrih gibov, ali iz ponavljajočih se stavkov brez smisla, ali iz kompulzivnih kretenj, ali iz njegovih zbadljivih besed, žalitev brez potrebe…itd.

Naj še enkrat ponovim – v fazi trenj bulimični osebi nič ni v redu, z ničemer se ne strinja in z ničemer ni zadovoljna. Ko nastopi trdovratna faza, tudi zdravnik takrat ne more z njo napraviti ničesar, oziroma ji je nesmiselno karkoli svetovati, ker takrat ni sposobna sodelovati. Potrebno je strpno, razumno čakati, da faza mine.