Cesar se je odpravil iz palače na svoj vsakodnevni jutranji sprehod. Ob poti je srečal reveža in ga vprašal: »Kaj si želiš?«
Berač se je nasmehnil in rekel: »Sprašujete tako, kot da bi lahko ustregli moji želji!«
Kralj je bil užaljen. Odgovoril je: »Seveda lahko ustrežem tvoji želji. Kakšna pa je tvoja želja? Le povej mi.«
In revež je odvrnil: »Dvakrat premislite, preden kar koli obljubite.«
Berač ni bil navaden berač, temveč je bil cesarjev mojster iz njegovih prejšnjih življenj. Za to življenje mu je obljubil: »Prišel bom in te v naslednjem življenju poskušal prebuditi. To življenje si zgrešil, a prišel bom znova.« Toda kralj je to popolnoma pozabil – kdo pa se spominja preteklih življenj? In je vztrajal, »Izpolnil ti bom kar koli si boš zaželel. Zelo mogočen cesar sem, kaj pa si lahko takega želiš, da ti ne morem dati?«
Berač je dejal: »Zelo preprosta želja je. Ali vidite tole skledo? Jo lahko napolnite s čim?«
Cesar je odgovoril: »Seveda!« Poklical je enega od služabnikov in mu naročil: »Napolni možakovo skledo z denarjem.« Služabnik je odšel, prinesel denar in ga položil v skledo. Denar je izginil. Polnil je znova in znova, a beračeva skleda je na koncu vedno ostala prazna.
Cela palača se je zbrala skupaj. Cesarstvo je trošilo izginjajoči denar in bogastvo je naglo kopnelo. Cesar je dejal svojim služabnikom: »Pripravljen sem izgubiti vse moje cesarstvo. Ne bom si dopustil poraza proti temu beraču.«
Diamanti, biseri in smaragdi, grajski zakladi so se praznili, beračeva skleda pa je bila kot brez dna. Kar koli so položili vanjo – vse! – je nemudoma izginilo in se ni več prikazalo. Končno je prišel večer in ljudje so stali okrog, v popolni tišini. Kralj je padel pred berača na kolena in priznal svoj poraz. Dejal je: »Povej mi samo eno stvar. Zmagovalec si – toda preden odideš, prosim odgovori moji radovednosti. Iz česa je narejena tale skleda?
Berač se je nasmehnil in dejal: »Narejena je iz človekovega uma. Ni skrivnosti. Preprosto narejena je iz človekove želje.«
To razumevanje lahko preobrazi naše življenje. Želeti si nekaj – kaj je mehanizem tega? Najprej je veliko navdušenje, veliko vznemirjenje, pustolovščina. Začutimo tisto pravo. Nekaj se bo zgodilo, ko se nam stvar približuje. In potem imamo svoj avto, imamo svojo jahto, svojo hišo, in naenkrat je znova vse brez pomena.
Kaj se zgodi? Naš um je to stvar dematerializiral. Avto stoji na parkirišču, a nič več ni tistega navdušenja. Navdušenje je bilo samo v procesu dobivanja. Tako pijani postanemo od želje, da smo pozabili na svojo notranjo ničevost. Potem je želja znova izpolnjena, nov avto spet na parkirišču, denar na bančnem računu – in navdušenje znova izgine. Ponovno je tu praznina, pripravljena, da nas razjeda. In spet je potrebna nova želja, da nam pomaga zbežati pred tem široko odprtim breznom.
Po čem človek zares hrepeni? Ne po avtu, ne po denarju. Hrepeni po ustvarjanju. Hrepeni po doseganju. Hrepeni po poti in ne po končnih rezultatih. To je človekovo resnično hrepenenje.
Prispelo po E-pošti
|
Cesar in berač
Prispeval/a: konsuelo dne ponedeljek, 23. junij 2008 @ 11:07 CEST
Dokler bomo polnili le "skledo, ki je narejena iz UMA" bomo nenehno lačni, napolniti si moremo "srčno skledo", ko bo polna - nikamor nič ne bo izginilo in ne bo nobene praznine in tudi naš um bo dobil priložnost za počitek.
LP;)
Cesar in berač
Prispeval/a: Lario dne ponedeljek, 23. junij 2008 @ 11:58 CEST
Je tu potrebna razlaga? Ne.
Je tu potrebno kaj dodati? Ne.
LP
Cesar in berač, siromaka
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 23. junij 2008 @ 12:55 CEST
Videt siromaka in ga vprašat za njegove potrebe je res siromašno dejanje srca.
Al si slep?
Pomagaj siromaku, da si obogatiš siromašno srce in ga potem vprašaj, še še mu karkoli manjka.
Človek si misli, da je vse njegovo, celo dejanje, da pomaga sočloveku smatra za svojo odliko.
Človek razumi, da si prejel ljubezen, da podeljuješ soljudem iz usmiljenja usmiljenje kakor si bil usmiljen, da živiš.
Srce prosi in prejme kar prosi.
Prejme na tak al takšen način, podarjeno bo na tak al takšen način.
Človek ni lutka, je pa lahko lutka v razmišljanju.
Egoizem v razmišljanju vodi do egoizma samega sebe.
Nič ni tvojega, še življenje si prejel.
Razmišljanje ni tvoje, še misel ti je bila podarjena.
Vprašanje je od koga misli mislim, komu se prikljanjam,
kdo je men čif v razmišljanju?
Na koncu življenjske poti si srce kakor um spočije od naporov za preživetja.
Življenje je lepo dokler si lep al lepa v srcu.
Srce ljubi lepoto srca iz srca v srcu.
Lep pozdrav
Cesar in berač
Prispeval/a: Minna dne četrtek, 26. junij 2008 @ 21:27 CEST
Odgovor pa je pravzaprav preprost: nehaj si želeti!
Lahko reči, ne?
Pa vendar, tako je z vsemi navezanostmi: dajejo ti občutek varnosti, ker se poistovetiš (v tem primeru) z željo, sebe takorekoč iščeš zunaj sebe, v trgovini, ker je to lažje kot soočiti se s svojo notranjostjo. Ker mislim, da ga ni človeka (razsvetljeni najbrž izvzeti:)), ki bi sebe v štartu brezpogojno sprejemal.
In zato iščemo svojo ubogo identiteto v materialnem.