V fazi zavedanja se dvignejo meglice. Temo nadomesti kričeča svetloba in v odvisnika bolšči jasnina resnic in laži. Zaveda se vsega in vsakogar. Zmožen je trezno razmišljati, se pogovarjati, sodelovati, se iskreno razveseliti, celo nasmejati; zmožen se je učiti, opravljati naloge, iskati primerne rešitve, se postaviti zase, biti samozavesten, ne verjeti vsem in vsakomur, ne verjeti lažem o sebi; zmožen je tudi sebe nagraditi s kakšno pozitivno, spodbudno mislijo in vanjo verjeti; zmožen je razveseliti druge, se družiti z ljudmi…itd.

V tej fazi je njegova družabnost na višku. Ne hrepeni po izolaciji in funkcionira pretežno kot zdrav človek. Zelo dobro se zaveda, kaj je zaradi odvisnosti izpustil, kaj je šlo mimo njega in obratno, kaj mu je spodletelo, česa bi se lahko udeležil, lotil, pa se ni, čemu se je spretno izognil, kaj vse bi lahko dosegel, koliko prijateljev je izgubil, koliko je sposoben; zaveda se tudi, da vsak njegov dan postaja vse bolj ožji, da postaja identičen prejšnjemu in da se strah pred življenjem vse bolj krepi.

Ravno zaradi tega se v nevrotičnih ljudeh sproži močna želja, da bi čimprej nadoknadili zamujeno; čimprej bi uresničili fantazije, želje, sanje, plane, popravili bi napake; čimprej bi prišli do postavljenega cilja; čimprej bi rešili vse probleme a na način, da se jih ti ne bi dotaknili. Skratka vse bi uredili, popravili, uspeli do jutri. Mudi se jim, kot bi jim bili dnevi šteti. Najraje pa bi cilje dosegli tako, da bi preskočili vse ovire. Nato se v njih sproži nemir, ki prej ko slej privede do faze trenj. Do te faze jih lahko privedejo tudi druge stvari in ljudje, s katerimi preživijo največ časa.

V fazi zavedanja pridejo do izraza njihove nevrotične reakcije kot so: pretirana nestrpnost, neučakanost, zaletavost, živčnost. »Pogosto preskakujem stopnice, če se vzpenjam – tega mi ne odpusti nobena stopnica,« je lepo zapisal Friedrich Nietzsche in z njim se popolnoma strinjam.

Počasna pot jih dela nervozne in utrujene. Če bi jim to rekli, bi se razjezili, ali užalili. Pogosti njihov stavek je: »Ko bi se lahko še enkrat rodil, ko bi vsaj imel še eno priložnost. Zdaj je tako ali tako vse zamujeno.« V stavku je lepo razviden predčasen obup in strah pred tem, da bi jim znova spodletelo. In če bi jih vprašali: »Kaj bi naredili drugače?« bi bil verjetno odgovor: »Vse bi naredili drugače.« Radi bi dosegli nedosegljivo. Te želje se oklepajo, ker vedo, da ni mogoča in jim bo vedno in povsod lahko povod za omamljanje.

Najraje se oklepajo preteklosti, ki pa je zanje zagotovo slaba veja. Žalujejo za vsem, kar so izpustil. Potem se kaznujejo, ponavadi tako, da še bolj zapadejo v odvisnost. Ti ljudje večkrat kot ne sami sebi nezavedno upravljamo razpoloženje, si prikličejo občutke krivde zaradi stvari, ki so minule. Ne morejo si jih odpustiti in to je zadosten razlog, da tudi sami sebe silijo v nevrozo.

»Toliko let se že trudim, pa nič,« so tudi pogoste besede. Res je, da se trudijo, vendar pretežno v mislih. Ko ugotovijo, da bo za doseg cilja potrebno napraviti veliko kilometrine, vložiti še več truda, volje in discipline obupajo. Že v naprej se vidijo kot poraženci. Pravijo: »Ne bo mi uspelo,« ali »ni mi usojeno,« ali »rojen sem pod nesrečno zvezdo.«

Najraje bi kar izpuhteli in to zaradi strahu pred še enim padcem ali pred še eno klofuto realnosti. Potem raje ne začenjajo nič kot, da bi bili spet in spet razočarani in nepotrjeni. Ne zavedajo se, da razočaranje in nepotrjenost prihajata iz njih samih. Sicer vedo, da so sami krivi za vse, kar se jim je zgodilo ali se dogaja, a tega javno ne priznavajo. Najraje druge obsojajo za njihov neuspeh. Največkrat pa obsojanje bruhne v fazi trenj, ki bi jo lahko poimenovali tudi faza nezavedanja. 

V fazi zavedanja se počutijo osamljeno, izgubljeno. Počutijo se kot bi jih vsi zapustili in tako zelo zapuščeni morajo preživeti. V resnici so zapustili sami sebe, odtujili so se od jaza, začeli so slepo verjeti v lastne laži in od tu izhaja takšno počutje, ki naredi tišino in samoto neznosno. Iz njiju pa se rodi smrtonosna tesnoba, ki jo je treba zadušiti, seveda s hrano.

Odvisniki od hrane so podvrženi tudi strahu pred odgovornostjo, pred odraščanjem, pred samostojno eksistenco -  natančneje pred življenjskimi odločitvami in nalogami. Zanje je značilno, da vsega česar se lotijo, na polovici odnehajo ali še pred polovico. Čeprav pred drugimi (samo v fazi zavedanja) večkrat delujejo odločno, zrelo, samozavestno, odgovorno, tudi njihov način komunikacije to potrjuje, pa vendarle dejanja kažejo drugače. Oziroma bi se jim lahko reklo bolj ne dejanja.   

Takšne osebe nevedneži kaj hitro označijo za lenobe. O lenobi pa je Alfred Adler napisal: »Lenoba je znamenje ambicioznosti, povezane s pomanjkanjem poguma: ambicija je tako velika, da posameznik ne upa misliti na uresničitev. Najmlajši včasih nočejo priznati velikih pričakovanj, toda le zato, ker se želijo v vsem odlikovati, biti neprimerljivi. Zato jih velikokrat mučijo občutki manjvrednosti; vsi okoli njih so starejši, močnejši in bolj izkušeni.« Zaradi tega se prepustijo fantazijam in v njih vedno več časa vztrajajo, ker edino tam dosežejo nedosegljivo – stopnjo popolnosti.

Perfekcionizem se pri njih kaže na različne načine: natančnost pri delu, časovna natančnost, natančnost pri učenju, natančnost pri pospravljanju stanovanja, pri čiščenju, urejenost zunanjega izgleda, natančnost pri zlaganju stvari – denimo oblek, brisač (po barvah, velikostih), natančnost pri pospravljanju predalov, težnja po minimalizmu…itd.

Občutek imajo, če bodo nekaj naredili perfektno, da šele takrat nekaj veljajo. Pri življenjskih nalogah ni nič drugače. Če na primer ne bodo uspešno opravili vseh nalog, ki so si jih zastavili bodo razočarani in nesrečni. Če jim samo pri eni spodleti, bodo vse uspešno opravljene ostale zanje popolnoma brez vrednosti. Počutili se bodo nesposobni, kot da niso opravili nobene naloge. Do sebe so vedno prestrogi. Zato se sproščajo z omamljanjem in počivajo v drugi skrajnosti – v neurejenosti. Potrebno je vedeti, da perfektnost kot so si jo zamislili, dosežejo le redko kdaj, ponavadi v ne tako obširnih, ali težkih projektih.

Strah jih je, da ne bi dosegli uspeh in hkrati, da bi ga dosegli. Zaradi konstantnih dvomov, fobij, tesnob, razočaranj v neznane smeri neradi tipajo. Raje se oprijemljejo znanega. Ko morajo izpeljati kakšno stvar, jo njihovo nezavedno izpelje narobe, površno – sebi v škodo in si s tem pridobijo novi razlog za omamljanje. Kaj bi v resnici radi, ne vedo natanko ali pa vedo predobro.