Dandanes nas obkroža vse preveč ljudi, ki si zaradi slabih izkušenj ne dovolijo ljubezni in ki se vsak dan znova prepričujejo, da nikoli več ne bodo čutili, da bodo odslej postali roboti. Verjamejo, da lahko. Kako zmedeno si želijo otopelosti.

Tako globoko so ranjeni in tako bolno so obsedeni s to nespametno mislijo, da ne opazijo, da se dejansko izgubljajo, da živijo v pomanjkanju, napetosti, da postajajo čedalje bolj osamljeni. A še kar mislijo, da je to edina pot, ki jih bo rešila. Iz česa le? Živeti in ne čutiti? Zakaj za vraga živimo, če ne zato, da čutimo, da ljubimo in da si konec koncev dovolimo biti ljubljeni?

Osebe, ki trpijo za bulimijo nevrozo imajo izjemno široko srce, ki pa je v preteklosti prevečkrat krvavelo, zato se zdi skrčeno in nedostopno. Zdi se tudi, da so se popolnoma odpovedali ljubezni, a temu le ni tako. Ljubezen doživljajo, si jo dovajajo na skrivaj - v fantazijskem svetu. Tam se radi zaljubijo, popolnoma se prepustijo »pozitivnim« čustvom. Se pravi čustvom, ki si jih vzpodbudijo sami. Ta čustva dobro poznajo, lahko nadzorujejo njihovo intenzivnost in čas trajanja. Čustev za katera pa je odgovoren nekdo drug, se ustrašijo, oziroma bolj tega, da jih bodo vnovič zmedla, ali celo pogubila. Zato se prej ali slej umaknejo. Raje ne drezajo v morebitno »nevarnost« - v ljubezen namreč.

Zaradi strahu si ne odpirajo vrata novih možnosti, tako na ljubezenskem področju kot tudi drugod. Že v naprej vidijo konec, ki jim ne bo všeč. Ampak, ko se zaljubijo, se zaljubijo močneje kot denimo »zdrav« človek. Njihova ljubezen je intenzivnejša. Ljubljeni osebi se v trenutku predajo z dušo in telesom. Vse bi delili, vse bi dajali. Podarijo lahko celega sebe, če je potrebno, le sprejemajo težje, ali sploh ne. Zaradi ljubezni se pred njimi prav tako lahko odprejo nove poti, cilji, želje. Ljubezen, če si jo dovolijo, jim vbrizga voljo za pogum. Povrne jim svetlejšo stran njih samih, dvigne jih, večkrat previsoko, zato je potem tudi padec močnejši in bolj boleč kot pri pazljivih, nezaupljivih ljudeh. 

Nemalokrat se zgodi, da ob nastajajoči novi ljubezni nezavedno naredijo kako neumnost, zaradi katere se zveza v najslabšem primeru konča. Nezavedno raje oni prizadenejo kot, da bi bilo spet obratno.

Potem se zaradi svojih nepremišljenih, nespametnih potez obtožujejo, zaničujejo, celo kaznujejo. Če se denimo pripeti, da obolelemu ljubljena oseba oprosti, se pravi, da mu ponudi še eno priložnost, je sicer zadovoljen a vseeno trpi. Še zmeraj je razklan. Zakaj? Nevrotik (kot sem že omenila) je preveč občutljiv in zahteven do sebe. Ne dopušča si napak. Če jo naredi, ne glede na reakcijo druge osebe, si napake še dolgo časa ne bo mogel oprostiti. Ko bo ta pozabil nanjo, bo nevrotik še vedno trpel. Ne bo pozabil. Žrla ga bo misel, da bi lahko ali, da je izgubil partnerja zaradi lastne neumnosti, vnovič se mu bo razlilo srce in zatekel se bo nazaj v nevrotično kolo.

Verjamem, enostavnejše se je jeziti na lastno telo, kot sprejeti dejstvo, da ne bomo nikoli ljubljeni iz strani osebe, v katero smo noro zaljubljeni ali, da nam ta ne bo oprostila. Ko se, na primer, dekle začne prisilno stradati zaradi nesrečne ljubezni, v njej ves čas tli upanje, da bo po tem, ko shujša, postala bolj všečna, da se bo morda takrat fant premislil. S to mislijo se zbuja in lega spat. Z mislijo nanj in s predstavo, kakšna mora postati, da bo ljubljena. Tako nekako se začne, potem, čez nekaj let dekle pozabi, zakaj se strada. Samo ve, da se mora stradati. Isto je s prenajedanjem, bruhanjem in avtoagresijo. S telesom se ukvarjajo, zamotijo, da se jim ne bi bilo treba ukvarjati z notranjim nemirom, z resnico in s premočnimi »negativnimi« čustvi, ki jih razjedajo. 

S potlačitvami dosežejo namišljeno stabilnost. Sami sebi na takšen način dokazujejo, da jim nič več oziroma nihče ne more priti do živega. Ta občutek, občutek umrtvičenosti ali drugače povedano, faza prisilne otopelosti jim je všeč. Z njo prej ali slej (kot sem v enem od prejšnjih člankov omenila) postanejo zasvojeni. Na takšen način, da zdrsnejo v otopelost začnejo z leti reševati probleme, kar pa seveda ni reševanje ampak umik. Mislijo, da jim bo otopelost pomagala prebroditi, preboleli. Mislijo, da bo nekega dne vse slabo izginilo kar samo od sebe. Stradanje je prav tako kot prenajedanje v svojem temačnem bistvu pravzaprav manipulacija, upor, stavka, ker niso dobili tistega, kar hočejo, kar jim po njihovem mnenju mora pripadati.

Da se izognejo morebitnemu trpljenju, se dogaja, predvsem pri dekletih, da si poiščejo osebo do katere ne čutijo skoraj nič. Fant ji pomeni le izhod iz osamljenosti, iz utesnjenosti. Ob njem si začasno preprečuje krize, po drugi strani pa jo razjeda občutek krivde, ker jo nezavedno vseskozi opominja, da je s fantom iz napačnih razlogov, da pravzaprav izkorišča njegovo ljubezen sebi v prid. In kaj s tem mislim?  Da seks (če seveda pride do njega) zlorablja za lažni občutek privlačnosti, za potrjevanje, za kurjenje kalorij. So tudi dekleta, ki se pretirano predajajo seksualnim podvigom, ne samo z enim ampak s številnimi, ponavadi grdimi moškimi. Zakaj? Na takšen način se maščujejo osovraženim ljudem in hkrati kaznujejo sebe.  

Značilno za bulimična dekleta je, da so prepričane, da je njihovo telo grdo, lahko bi tudi rekla, da se jim gnusi. Pred nikomur se ne želijo sleči, kaj šele, da bi se spustile v kakšen spolni odnos. Če se že zgodi, se ponavadi zgodi v popolni temi. Med dejanjem, če se lahko tako izrazim, ne uživajo. V krču so. Neprestano razmišljajo o svojem telesu, kako je poraščeno, debelo, pomarančasto, kako bi ga lahko pred fantom čim bolj zakrile, kako bi njegov pogled preusmerile drugam…itd. Tako zelo so obremenjene s zunanjim videzom, da se ne morejo sprostiti in komaj čakajo, da se spolni odnos konča, da se spet lahko oblečejo. Vseskozi hlinijo orgazem, ne dovolijo si biti zadovoljene.

Značilno zanje je tudi, da se dan ali dva pred spolnim odnosom stradajo, pretirano telovadijo, popijejo odvajala, bruhajo. To počno, ker želijo izgledati v očeh partnerja všečne in tudi same se po tem obredu počutijo privlačnejše. Občutek privlačnosti pa žal lahko dosežejo le z občutkom praznosti, s kilogramom, dva manj, z ravnim trebuhom. Za konec naj še povem, da se v spolne odnose spuščajo tudi samo zato, da zadovoljijo partnerja, da ga ne bi izgubile. Kajti strah jih je, če ga bodo zavrnile, da jih bo ta pustil.

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba