Na televiziji smo vsaki dan priča šokantnim vestem, ki kažejo kako je delovala politika in kakšne okoliščine so spremljale družbeno stvarnost, ki je dopustila, da je bilo znotraj političnega in gospodarskega prostora vse manj prostora, da bi etiko postavili v avtonomijo moralne bližine človeku.

Namesto etike so zmagovali ozki, sebični in preračunljivi interesi liberalizma, ki jih je pogojevala klima tolerance in lastnih koristi določenih skupin ljudi, ti odnosi pa so se razvijali preko lobijev, s prehajanjem družbenega premoženja v roke izbrancem, ki so se skoraj čez noč okoristili z informacijami in enormno obogateli na najrazličnejše načine vse do kapitalskega prevzema podjetji.

Cilj je bil točno preračunan. Politika je opuščala skrbnost dobrega gospodarja z družbenimi sredstvi s tem, da niso bili vzpostavljeni pravni režim in mehanizmi kontrole, kar bo nekega dne poplačano, saj takšna politika zahteva ekvivalentnost pri drugemu, bodisi posredno ali neposredno. Ni razdeljen le kapital, temveč tudi politična moč.

Zavestno opuščanje in neurejanje pravnega sistema in kontrolnih mehanizmov je bilo preračunljivo dejanje, ki je imelo pred seboj svoje cilje. Nemoralnost dobi v nekem smislu značaj 'pogodbe', za katero ne bi mogli trditi, da je bila legitimna. Tihi partnerji so bili individuumi, ki so obogateli in tisti, ki so pridobili na politični moči in veljavi pa ne brez njihovega finančnega napajanja. Tolerirale so se enormne hobotnice, kamor je nenadzorovano ponikal nagrabljeni kapital. Vstopanje v takšno 'pogodbeno' razmerje ima lahko samo zelo ekspliciten cilj. Rezultat tega je danes več kot očiten. Odveč bi bilo operirati z imeni in priimki.

Politika ni bila sposobna narediti koraka iz sebe in se je samozadostno gibala znotraj izhodišč, ki so bila uničujoča za vzpostavitev moralne politične klime in gospodarskega delovanja. Vse bolj je naraščala pragmatika liberalizma in vodila v razvrednotenje in negotovost velike množice ljudi, ki so prej imeli službe in socialno varnost. To pravno negotovost je politika sprejela kot navidezno normalno stanje in skušala iz nje živeti. Zanjo je bila značilna nedoločenost. Vodila je pot udobnosti, nejasnosti in negotovosti. Nikoli se ni poskušala postaviti na tla realnih temeljev in videti zgrešenega cilja, h kateremu je vodila celoten konglomerat tranzicije.

Dajala je samo videz varnega in gotovega sistema, ki naj bi bil garant za človekovo ravnanje, v resnici pa je bilo stanje drugačno. Da bi se pa postavilo osnovno etično izhodišče gospodarski in kazenski zakonodaji, ki tega ne bi dopuščalo, pa tedanja vladajoča politika ni bila sposobna speljati ali pa ni hotela. Bilo je veliko posebnih počivališč v slamnatih podjetjih, kjer so si posamezniki odpočili in si napolnili žepe. Danes je to jasno in očitno. Tega ne moremo zanikati. Politika, ki je zavestno sledila takim težnjam, ne more uživati več zaupanja.

Prizadeti so osnovni univerzalni principi, ki zagotavljajo posamezniku dobro. Ogrožena je država blaginje. Skupnost ne jamči več za posameznikovo varnost. Biti za druge, je temeljni kamen vsakršne moralnosti. Dominira nakopičeno bogastvo pri redkih izbrancih, ki so se znašli v pravem času na pravem mestu, ostali ostajajo revni in človeško ponižani, skoraj v suženjskem razmerju.

Vrednote ne morejo biti kalkulirane z denarjem. Danes je državljan aktualen le, če si je znal zgraditi svoj udobni prostor trenutnih zadovoljitev in položaj na lestvici bogatih, brez dela. Družba je takega odvezala sleherne moralne odgovornosti. V tem je največji problem.

Kakšna naj bi sploh bila formula življenja, ki bi pomagala moralnemu jazu razrešiti vprašanje, kaj je preračunljivo in nepošteno v odnosu do drugega. Naš moralni temelj je omajan in postavljen pod vprašaj. Nekateri etiki postavljajo tezo, da vsesplošna moralna gotovost, ki bi slonela na zakonodajni morali, ko človekovo moralno teženje ni več postavljeno pod avtoriteto etičnih zakonikov, da se tedaj človek znajde prepuščen sam sebi, soočen z vsemi moralnimi dilemami brez jasnih kriterijev. Vprašanje je, koliko je na tem svetu ali v tej naši ljubi domovini še ljudi, ki bi bili sposobni odkriti v sebi moralnost in se po njej ravnati. Le takšni so vredni zaupanja ljudstva. Žal, vrednote so se zrelativizirale. Zato je nujno in tudi sistem kliče po potrebi, da sta zakonodajna oblast in kaznovalna politika zaenkrat še edini učinkoviti sredstvi, ki zagotavljata, da se naredi red in prepreči nelegitimnost in havarije takega obsega., kot se nam kaže v medijih in kot jo občutijo skupine ljudi, ki trpijo revščino.

Novodobni bogataši kažejo zelo šibko zavest, egocentričnost, sebičnost in veliko preračunljivost. Ne vem kako se lahko pojavljajo pred očmi gledalcev na TV ekranih in jih gledajo v oči, ko pa vsi vemo, da so bili pred tranzicijo revni kot cerkvene miši. Za takšno bogatenje pa je samo en izraz pravilen in sicer »kraja«.

Moralna odgovornost pa je nekaj najbolj osebnega in neodtujljivega, pripada človeku in je ena najbolj jasnih temeljnih človekovih pravic. Ne le biti zase, temveč biti tudi za drugega. Ali smo za to kot družba sposobni?

www.tatjana-malec.si