Ponos je greh, ki ni prepovedan. Je prefinjeni zločin nad človekom, ki je preponosen, da bi si priznal ta omamni občutek, s katerim se spretno zavaja in z njim prikriva ranljivost, šibkost, negotovost, strahopetnost. Ovija se vanj kot brezdomec v karton.

Ponos je zlata jama. Ne osvobaja, marveč zasužnji. In samo suženj si vse življenje prizadeva za to, da bo nekega dne ukazoval drugim, se dokazoval pred njimi in jih zasužnjil z lastnim smradom. Preponosni mož, svetujem ti, zažgi svoj ponos preden on ne zažge tebe. A kaj tebi to mar? Tebi, ki po svetu hodiš s povzdignjeno glavo in z duhom hlapca.

Praviš: »Jaz sem samemu sebi zadosten.« Seveda. Saj si vendar utrujen od popolnosti in nezmotljivosti, ki sta ogledalo tvoje notranje razmetanosti. Utrujen si od ponosa, ki si mu tvegal obraz. S tem obrazom se hvališ, ker si prepričan, da si pridobil…nič več kot izčrpanost. Preponosni mož, naj ti prišepnem, laž je zmeraj bila in bo lažje prebavljiva. Je bolj prefinjena, bolj prilagodljiva, prožnejša, vsekakor pa najbližja k temu, kaj in kdo si želiš biti. Laž je tvoja infuzija! Z njo lažje preživiš. Je tvoj ščit, ki te nagrajuje z lažnim občutkom moči in samozavesti. Z njo, ki jo izgovarjaš na glas, sebi večkrat polepšaš dan. Mar ni tako?

Z njo trmasto praskaš za neko drugo resnico, ker svojo sovražiš z isto močjo kot laži drugih ljudi. Resnica, če ti je všeč ali ne, bo vedno živela v tebi, tista, za katero upaš, da bo ob vladanju laži utonila, se v njeni intenzivnosti izgubila, da bo konec koncev umrla kot podložnica ponosa. Je vredno vse to, zaradi sramovanja? Da, laž je glas sramovanja, sramovanje pa ni zločin. Tudi resnica ni demon, ni smrtonosna. Vendar vem, prepričan si, če bi oživel resnico, če bi snel masko, da te nihče ne bi maral takšnega kot si.
Oh, si predstavljaš, kaj bi brez resnice? Ne bi si mogel več lagati. Ne, ne pravim, da si zloben, podel ali pokvarjen, pravim le, da si postal iluzija samega sebe. Ampak tega si nikdar ne boš priznal, ker si preponosen mož. Ker bi s priznanjem izneveril sebe, v meglo bi šel ves tvoj trud za ponos.

Praviš: »Imam najboljšega prijatelja – sebe, in zato v življenju ne potrebujem drugih.« A vedi, dragi moj, če prijatelju lažeš, se bo kmalu prelevil v lačno zver in te bo v trenutku požrl.

Praviš: »Ne zaupam nikomur razen sebi.« Ker si preponosen, da bi zaupal. Preponosen si, da bi se opravičil, da bi se zahvalil, da bi prosil, da bi delil, da bi dajal, da bi se sprostil, da bi se veselil, se smejal, se zabaval, da bi napravil kako norčijo, da bi jokal, da bi plesal, da bi obudil otroka v sebi; preponosen si, da bi čutil, da bi ljubil, da bi si dovolil biti ljubljen, da bi sprejemal odgovornosti, da bi sprejel sebe, da bi se prilagajal, da bi pohvalil, da bi verjel v boga; preponosen si za življenje in za smrt, preponosen za pekel in za nebesa…da, ti, ki želiš slepiti druge, a na koncu zmeraj zaslepiš sebe. Zmeraj ti spodleti. Zato se umikaš v samoto. 

Praviš: »Rad ždim v samoti, veliko časa.« Le zakaj, preponosni mož? Le zakaj? Res je, da s ponosom samote ne boš zadušil, boš pa z njim pridobil osamljenost. Vendar vem, v samoti ne potrebuješ idej in domišljije. Samoti ni treba lagati. Tam, med drevesi ali stenami snameš težko masko ponosa, ki ti je spraskala dušo. Tudi psi počno isto, ko so ranjeni. Iščejo samoto. Mir. Tišino. Nek prostor, kjer bodo lahko v miru trpeli. S človekom ni nič drugače. S teboj ni nič drugače, čeprav verjameš, da si nekaj posebnega, da si pomemben mož. Oh, takšnih kot si ti je danes vse preveč.

Takšnih, ki so preobremenjeni s sabo, da bi lahko prisluhnili drugim; takšnih, ki se iz dneva v dan prepričujejo, da so izjemno zaposleni in uspešni, a še raje to pripovedujejo drugim; takšnih, ki bi radi samo jemali; takšnih, ki bi se radi zmeraj imel lepo, ne da bi za to kaj prispevali; takšnih, ki vzgajajo ravnodušje, kot še edino smelo čustvo; takšnih, ki hodijo med ljudi, da bi pred njimi uveljavili svoj egoizem, da bi bili pohvaljeni; takšnih, ki trud drugega ne znajo spoštovati in ki imajo trudečega celo za neumnega; takšnih, ki želijo imeti vse postlano in ki se obnašajo, kot da jim udobje ter ugodje pripadata že z rojstvom. Preponosni mož, ob tebi lahko le ulice ostajajo neprizadete, vendar te to ne zanima, ker ni povezano s tabo.

Praviš: »Jaz sem previden človek.« A previdnost ni nič drugega kot krč za um. Kaj ne čutiš, kako te tišči v glavi? Česa te je strah? Naivnosti morda? Brez naivnosti bi človeška vrsta že zdavnaj izumrla. Naivnost je potrebna, ni pa potrebno, da si zaradi nje očitaš ali da jo očitaš komu drugemu. Naivnost ni slaba lastnost, ni nujno neizkušenost, je zgolj dopuščanje nepopolnosti. In vsak, ki si dopušča nepopolnost - napake, zmote, spodrsljaje in jih sprejema tudi pri drugih, doseže stopnjo popolnosti. Biti človek pa je nekaj, česar se ti najbolj sramuješ. Rad bi bil več kot človek. Rad bi bil Bog. Ne, rad bi bil svoboden, praviš. Le kako ti bo uspelo, če s hladnostjo, resnostjo, mrkim pogledom prehitevaš odraščanje? Kako ti bo uspelo, če si izgubljen v iskanju, da bi se našel? Ne, ti ne iščeš. Ti se raje vdajaš v lenobnost, raje spiš kot da bi se podal na tvegano pot. 

Praviš: »Svoboden si lahko samo, če imaš denar.« Dragi moj, preponosni mož, že zdaj vidim tvojo krvavečo prihodnost. Kako to, da je ti ne? Saj res, preponosen si, da bi spregledal.

Ksenija Jovanović – Društvo Samopodoba