Po mnogih letih iskanja je bilo popotniku rečeno, naj gre v jamo, v kateri bo našel vodnjak. "Vprašaj vodnjak, kaj je Resnica," so mu svetovali, "in vodnjak ti jo bo razkril."

Ko je našel vodnjak, je iskalec postavil to najbolj osnovno vprašanje. In iz globin je prišel odgovor: "Pojdi do vaškega trga. Tam boš našel, kar iščeš."

Poln upanja in pričakovanja je stekel do trga, kjer je našel le tri precej nezanimive trgovine. V prvi so prodajali kose železa, v drugi les, v tretji pa so bile naprodaj tanke žice. Tukaj nič in nihče, tako se je zdelo, ni imel nič skupnega z razkritjem resnice.

Razočaran se je iskalec vrnil k vodnjaku in zahteval pojasnilo, a rečeno mu je bilo samo to: "Razumel boš v prihodnosti." Ugovarjal je, vendar je bilo vse, kar je dobil v odgovor, le odmev njegovega kričanja. Jezen, ker so ga imeli za norca, vsaj tako je mislil takrat, je iskalec nadaljeval z romanjem in iskanjem Resnice.

Minevala so leta in spomin na izkušnjo z vodnjakom je postopoma bledel, dokler ni neke noči, ko se je sprehajal po mesečini, njegove pozornosti pritegnil zvok sitarja. Bila je čudovita glasba, igrana mojstrsko in z navdihom. Globoko ganjen se je iskalec približal glasbeniku. Gledal je prste, ki so plesali po strunah. Zavedal se je instrumenta samega. Nato je nenadoma izbruhnil v jok radostnega prepoznanja: sitar je bil narejen iz žic, kosov železa in lesa, prav takšnih, kot jih je nekoč videl v treh trgovinah in mislil, da so brez posebnega pomena.

Končno je doumel sporočilo vodnjaka: vse, kar potrebujemo, že imamo; naša naloga je, da to zberemo in pravilno uporabimo. Nobena stvar nima pravega pomena, dokler nanjo gledamo ločeno. Toda takoj, ko posamezne dele združimo, nastane nova celota z lastnostmi, ki jih ne moremo predvideti, dokler razmišljamo le o delih.

Piero Ferrucci, zgodba iz knjige Kdo sem in kaj lahko postanem