Ko se človek enkrat preneha zanimati zase, se čez čas zabriše vsaka sled vzroka nastale nevroze. Tava naokoli, nebogljen a vselej uspešno zamaskiran v stabilnost, da se ustraši privzgojeno znane podobe, kateri večkrat kot ne pravi lažni jaz. A dokler sta dve osebi v njem v dobrih odnosih ni nevarnosti, da bi nastopila vojna.

Ko pa se skregata in si podtikata podlosti, takrat um deluje kot dva nasprotujoča si ljubimca, ki sta v resnici še zmeraj zaljubljena samo, da se je ljubezen v sovraštvu, trpljenju in bolečini nekako zameglila, izgubila, razdvojila. Tako nerazumljivo ga zmede, da se jazu prične še bolj izmikati. Upira se vsem, kar bi ga privedlo do ponovnega srečanja in s tem početjem se dejansko vse bolj oddaljuje od sebe.

Tudi, ko prestopi prag stanovanja ali sobe, se mu smisel volje, občutkov, čustev zazdi brez vrednosti. Tam ga nič več ne razveseljuje, celo plaši ga. Tam izgubi zanimanje. Ostane osamljenost. Ostane kruta praznina. Ostane on. V ogledalu sicer vidi svoj obraz le pogled, ki ga gleda je drugačen, nerazumljiv, tuj. »Kdo sploh sem?« se sprašuje, kot bi se kar na enkrat prebudil sredi puščave in se ne bi ničesar spomnil.

Iskal bi. Iskal bi nekaj. Iskal bi karkoli oprijemljivega. Iskal bi čimprejšnjo rešitev, ali opravičilo za vse, kar se mu dogaja, kar je postal, morda čimprejšnji odgovor, ne glede na njegovo pravilnost ali nepravilnost; ne glede na posledice ali stranske učinke. Iskal bi zavetje, udobnost, varnost pred neznanim, čeprav s potlačitvami in zanikanjem resnice. Ampak, če zanikamo svojo resnico, s tem zanikamo sebe, in če zanikamo sebe, prej ko slej zbolimo.

Iskal bi tudi potešitev za notranje strahove, ki niso nič drugega kot še ena človekova nesprejeta resnica. Ta se mu gnusi, za nič na svetu jo noče sprejeti, z njo se iz dneva v dan spopada za preživetje. Spopad pa je zagotovo nepravilen pristop, ki privede do močnejšega konflikta, trenja z jazom.

Večina odvisnikov od hrane se skuša izogniti notranjim strahovom na način, da jih spretno tlačijo z upanjem, da se le-ti izlijejo  v reko pozabe. Prepričani so, da se bodo tako rešili nepotrebnih, dodatnih problemov. Tovrstno početje pa še povečuje probleme, ki se razvejejo na vse strani. Reka pozabe nima izliva, ampak je krožna. Vse, za kar mislijo, da je šlo, bo nekega dne prišlo nazaj. Bolj zgoščeno in bolj trdovratno. Vse njene poti so zaprte, le pot navznoter, pot do duševnih globin je odprta. Vendar jo imajo za nepomembno, celo za neresnično zaradi nezavedanja nezavednega. A razkrivanje nezavednega, povedano z Jungovskimi besedami – zmeraj pomeni izbruh hudega duševnega trpljenja.

Tega jih je prekleto strah, zato si vedno izbirajo najlažje poti, ki žal ne osvobajajo ampak jih potisnejo v nevrotično kolo, v katerem potlej vztrajajo, ker vedo kaj pričakovati. So nedostopni a vseeno dostopni. Lepo jim je, čeprav trpijo. Srečni so, čeprav nesrečni. Počutijo se omejeno, čeprav se pred njimi razprostira neoprijemljiva fantazijska širina, ki postane njihova edina drugačnost in zanimivost. Zato jih preneha zanimati kakšno je življenje izven fantazij. Čakajo na nekaj, kar obstaja samo v domišljiji. Čakajo na razočaranje, ki se ga z mislimi lahko dotaknejo v fazi zavedanja.

Nevrotično kolo sem poimenovala proces petih faz, ki nastajajo pri osebah, ki so zbolele za bulimijo nevrozo in trajajo določen čas:

1. faza zavedanja
2. faza trenj ali kriza
3. faza prisilnega prenajedanja, bruhanja in avtoagresij
4. faza fantazij in sanj
5. faza prisilne otopelosti

Vsaka ob naštetih ima svoje urice dominance in vsaka egoistično vleče na svojo stran. Vsaka si želi prevlade nad ostalimi, dokler praktično z leti vse ne postanejo zasvojenčeva celota, čeprav razdvojena. Po drugi strani bi lahko faze opredelila kot barve akvarela, ki se prelivajo ena v drugo. Držijo se tesno skupaj kot družina, ki jo tuje roke skušajo na silo ločiti. Sklenjen je vrteči se krog v katerem se zdi, da sta prepovedana vstop in izstop. Znotraj je bojišče, znotraj prihaja do vrenj in trenj, znotraj se dogajajo najhujši spopadi zavesti z nezavednim, resnice z lažjo, sence s svetlobo, fantazij z realnostjo, vidnega z nevidnim, čustev z razumom.  

Nevrotično kolo deluje dneve in noči, mesece in leta… vrti se v zasvojenčevi glavi, usmerja mu misli, besede, korake, dejanja – vodi mu življenje, čeprav nikamor. Prepriča ga, tako zelo ga prepriča, da hodi proti cilju, proti uresničitvi sanj a njegova pot je zgolj vrteča; nima smeri, ne vijug, ne pozna leve, niti desne strani. V temgroznem kolesu želje izgubijo smisel, upanje zbledi, vera obuboža, neskončnost dobi vrata, večnost starost, le ljubezen se krepi, ljubezen, ki nima obraza. Ima samo ime - Bulimija nevroza.

In kdo so pravzaprav nevrotiki? Nevrotiki so ljudje kot vsi drugi. Ne moremo jih ostro razločevati od normalnih in jih tudi v otroštvu ni vedno lahko razlikovati od tistih, ki kasneje ostanejo zdravi. Eden najdragocenejših izsledkov naših psihoanalitičnih raziskav je, da njihove nevroze nimajo posebne psihične vsebine, ki bi bila lastna le njim in značilna samo zanje. Kot pravi C.G.Jung, obolevajo za enakimi kompleksi, s katerimi se borimo tudi zdravi. Edina razlika je v tem, da jih zdravi ljudje obvladajo brez hujše, praktično dokazljive škode, medtem ko nevrotiku potlačitev kompleksov uspe le za ceno potratnih nadomestnih tvorb – torej mu praktično spodleti. Je v knjigi »Spisi o seksualnosti« zapisal Sigmund Freud.