Naj mrtvi pokopljejo mrtve

Zberi pogum – potovanje se je že začelo. Četudi greš nazaj, ne boš več našel stare obale. Četudi greš nazaj, ti stare igrače ne bodo več pomagale; opravil si z njimi, zdaj veš, da so igrače. Zdaj moraš najti resničnost, jo preiskati. In ni posebej daleč – znotraj tebe je.

Človek, ki živi na preteklosti, se je zavezal občutju dolgočasa, nesmisla in tesnobe. »Kaj delam tukaj? Zakaj še vedno živim? Kaj bo jutri – spet ponovitev današnjega dneva? In kar je bilo danes, je bila ponovitev včerajšnjega... kje je torej smisel? Čemu se vleči od zibelke do groba skozi eno in isto rutino?«

To je čisto dobro za bivole in osle – saj nimajo spomina na preteklost, nimajo nobene ideje o prihodnosti. Ni jim dolgčas - zakaj za dolgčas je potrebna določena zavestnost. Tej zavestnosti je jasno, da si nekaj enkrat že naredil, da delaš to ponovno, in da boš to ponavljal tudi jutri – saj se ne premakneš iz svoje preteklosti, ne pustiš, da bi umrla, ohranjaš jo živo. To je dilema, s katero se sreča vsakdo v svojem življenju, in edina rešitev je, da pustimo preteklosti umreti.

Obstaja čudovita zgodba iz Jezusovega življenja. Prišel je do jezera; bilo je zgodaj zjutraj, sonce še ni vzšlo, in ribič se je ravno pripravljal, da vrže v vodo svoje mreže. Jezus je položil svoje roke na njegova ramena in rekel, »Kako dolgo boš še počel to, vsak dan – zjutraj, popoldne, zvečer – samo lovil ribe? Misliš da je to vse, čemur je življenje namenjeno?«

Ribič je rekel, »Nikoli nisem razmišljal o tem, toda ker si že postavil vprašanje, razumem njegov pomen; življenje mora biti nekaj več.«

Jezus je rekel, »Če greš z mano, te bom naučil loviti ljudi, ne samo ribe.« Mož je pogledal v Jezusove oči... tako globoke, tako iskrene, toliko ljubezni v njih, da nisi mogel dvomiti v tega človeka, tako velika tišina ga je obkrožala, da mu nisi mogel reči ne. Ribič je vrgel svoje mreže v vodo in mu sledil.

Ko sta zapuščala mesto, je za njima pritekel moški in ribiču rekel, »Tvoj oče, ki je bil že dolgo bolan, je umrl, pridi domov!«

Ribič je rekel Jezusu, »Daj mi nekaj dni, vsaj da opravim zadnje ceremonije, ki se pričakujejo od sina, ko mu umre oče.« In tole je izjava, za katero hočem, da si jo zapomnite: Jezus mu je rekel, »Naj mrtvi pokopljejo mrtve, ti pojdi z menoj.«

Kaj je mislil s tem? »Celo mesto je polno mrtvih ljudi; poskrbeli bodo za tvojega mrtvega očeta. Nisi potreben. Ti samo pojdi z mano.«

Vsak trenutek nekaj umre. Ne bodi zbiratelj starin, pusti to, kar je mrtvo. Pojdi z življenjem, pretakaj se z življenjem, z vso svojo popolnostjo in intenzivnostjo, in nikoli se ne bos soočil z nobeno dilemo, z nobenim problemom.

Osho Transformation Tarot, karta 51
prevod: Polona