Delovni dnevi  postajajo rutina, ki kar kriči po spremembi. Zbiram energijo; zbiram pogum, da odsekam lažni občutek varnosti, ki ga prinaša služba z rednim plačilom, s katerim plačujem svoje »obveznosti« družbi.

Izhod sem odkril v sebi. Vsak večer, ko zaključim z obveznostmi in se spravim spat, se potopim v notranje svetove, ki v sebi skrivajo neskončne možnosti za raziskovanje in osebno rast. In tam spoznam njega...
Znajdem se v leseni brunarici, ki me navda z občutkom topline in domačnosti. Za veliko mizo, polno magičnih pripomočkov, sedi mojster sanjanja, ki se mi prijazno smehlja.

Tišino prekine z vprašanji o meni, o starših in družini, o mojem rojstvu. Med tem, ko mu pripovedujem o sebi, premeša Tarot in mi poda karte. Naroči mi, naj izvlečem eno, za proces, ki se bo nocoj dogajal. Iz kupa izvlečem XI – Moč/Sijaj, ki simbolizira rojstvo iz nezavednega v zavedno. Nato mi reče, naj izvlečem še eno, ki opisuje moje trenutno stanje. Izvlečem zadnjo karto Velike arkane: XXI – Vesolje.

Nadaljujeva debato o procesu odraščanja. Mojster povleče vzporednico med življenjem in sanjami – otrok najprej vidi svoje roke (ali noge), kar je prvi korak za doseganje zavestnosti v sanjah. Naslednja slika sebe, ki jo otrok vidi, je popačena podoba v ogledalu – enako drugemu koraku sanjanja, ki traja, dokler se zavest ne dvigne zadosti, da podoba v ogledalu (energijski dvojnik) dobi konkretno obliko. Naslednji korak sanjanja je faza, v kateri vidiš nekoga spati, nato pa se zaveš, da pravzaprav gledaš samega sebe. Ta faza predstavlja stičišče obeh realnosti – takrat je zavest toliko razdeljena, da energijski dvojnik dejansko gleda fizično telo spati.

Skozi pogovor me napelje na razmišljanje, kaj je na drugi strani ogledala. Postavim se pred ogledalo in se zastrmim v svoje oči. Zenice se začnejo širiti in ožiti, oblika obraza pa se spreminja s tako hitrostjo, da komaj sledim podobam, ki se oblikujejo – moški in ženski obrazi različnih oblik in velikosti ter različnih razpoloženj, podoba plazilca in še nekakšna nečloveška forma. Obrnem se proti njemu in mu povem o svojem videnju in takrat mi razloži, da sem gledal svojega energijskega dvojnika na drugi strani. Predlaga mi, naj skušam svet videt iz njegove perspektive. Vrnem se pred ogledalo in po nekaj minutah strmenja v spreminjajočo se podobo na drugi strani zaznam premik okolice - kot nekakšno valovanje prostora za mano. Za trenutek se res pojavi vprašanje, iz katere strani pravzaprav zares gledam...

Ko se mu spet pridružim, mojster enega nasproti drugemu postavi dva stola. Naroči mi, naj sedem na enega in si zapomnim občutek sedenja na njemu ter prizor, ki ga vidim pred seboj. Potem mi naroči, naj se presedem na drugi stol in si zapomnim občutek premikanja ter prizor iz druge strani. Ponovno se prestavim na prvotno pozicijo. Naroči mi, naj zaprem oči in si v mislih predstavljam premik iz enega na drug stol in pogled na drugo stran. Pove, da gre za nameren (zavesten) prenos zavesti v energijskega dvojnika. Ko izvajam vajo, se mi za trenutek sesuje logika zaznavanja in pojavi se mi vprašanje, na katerem stolu dejansko sedim.

Potem nadaljuje, naj se z energijskim telesom sprehodim do ogledala in se pogledam vanj. Vstanem in se namenim proti ogledalu, med potjo pa mi celotno vidno polje prekrije črnina, v kateri je kot s čopičem narisana vijolična lisa. Ko poročam o izkušjni, me v smehu pusti skomunicirat, kaj sem doživel. Občutil sem sebe kot del energijskega zapisa brunarice, ki opazuje dogajanje v notranjosti in je hkrati opazovano tudi samo (logika mikroskop - teleskop; občutek, da skozi mikroskop opazujem sebe, ki se gledam skozi teleskop). Nadaljujem z vajo. Naroči mi, naj si na praznem stolu nasproti predstavljam osebo, ki sedi tam. Vidim žensko, blondinko, oblečeno v jeans, z rumenimi kavbojskimi škornji, ki sedi v baru. Naenkrat se znajdem v baru in postanem ženska, ki sem jo pred tem opazoval. Občutek je tako resničen, da odprem oči, ker se moram prepričat, kje sem in spet se znajdem v brunarici. Strah pred neznanim mi prepreči doživljanje druge realnosti.

Postanem nejevoljen in čustveni naboj me rebudi. Pogledam okoli sebe in opazim, da se skozi okno že prebijajo prvi sončni žarki. Roko iztegnem proti telefonu, ki ravno v tistem trenutku zabrni. Čas je, da začnem nov dan...

Se vam je že kdaj zgodilo kaj podobnega? Vas zanima tovrstna tematika? Bi radi izvedeli, kaj se nam dogaja med zavestnim sanjanjem, izventelesnimi izkušnjami, globokimi meditacijami...?

Pridite na 1. konferenco o "spremenjenih stanjih zavesti" in izvedeli boste!

Info: www.manicasandi.com/konf