Človek je trojno bitje, sestavljen iz telesa, uma in duha. To je njegova slava in čudež obenem. Pogosto namreč sprejemamo odločitve na vseh treh ravneh hkrati. Vendar pa te odločitve nikakor niso vedno v medsebojnem soglasju. Zato sploh ni redko, da hoče naše telo nekaj, medtem ko naš um išče nekaj drugega, naš duh pa si želi nekaj tretjega.

Včasih smo vso pozornost usmerjali samo na telo, grobo rečeno – nismo bili ravno daleč od živali, potem smo verjeli, da je um naše glavno vodilo. Postajali smo vedno bolj racionalni, ozki in brezčutni. Razvoj človeštva pa je tekel dalje, rasla je zavest, vse več ljudi išče, čuti in raziskuje svojo dušo.

Nova doba prinaša prav to – iskanje, spoznanje, da obstaja nekaj več, ljudje iščejo odgovore na vprašanja – Kdo sem? Kaj sem? – odpirajo se nove dimenzije… Resnično lahko govorimo o razvoju, a če pri tem pozabimo, da smo trojno bitje – vse vložimo v dušo, zanemarimo pa um in telo, ne delujemo v smeri razvoja, temveč v smeri fanatizma…

Živimo v času, ko je razdalja do sočloveka, s tem pa tudi oddaljenost od samega sebe, vedno večja. Zato vsi vedno bolj iščemo pravi smisel življenja. Trg je preplavljen z duhovno literaturo, z duhovno glasbo, pojavljajo se nova duhovna gibanja in nenazadnje, dogajajo se premiki tudi znotraj ustaljenih religij.
In v vsem tem dogajanju se znajde človek, izčrpan od stresa, zbegan od poplave informacij, utrujen od življenja, daleč od samega sebe, poln krivde, tesnobe in strahu. Nekje globoko v sebi se zaveda, da je življenje nekaj drugega. Kje ga je polomil? Kaj lahko stori? Denimo, da poišče eno izmed novodobnih skupin.

Prednosti novodobnih skupi se kažejo v njihovi navidezni odprtosti. Ljudje prosto govorijo o svojih težavah in spoznanjih, tako da posameznik lahko hitro začuti olajšanje – vidi, da ni edini, ki ga mučijo takšni in drugačni problemi, podeli izkušnje, spozna razne tehnike sprostitve in dobi občutek, da se je naučil nekaj novega. Do tu vse lepo in prav, dobil je tisto, po kaj je prišel, zakaj potem ne more naprej v življenje, zakaj še zmeraj ostaja član te skupine?
Ker se je medtem spletla okoli njega mreža odnosov, kup elementov, ki vežejo. Kot prvo, dobi občutek, da so sami voditelji skupine pripomogli k odpravi njegovih problemov, začuti hvaležnost, navezanost nanje in krivdo, če bi jih zdaj, ko je vse dobil, zapustil.

In že smo pri voditeljih. Kdo so tile, največkrat samozvani, guruji?
Pogosto njihova moč temelji ravno na labilnosti posameznikov – posameznika držijo in obdržijo v skupini na njegovi lastni krivdi, le obliko ji spremenijo. Okolje,iz katerega izhajamo namreč še zmeraj pojmuje Boga kot ljubosumnega, jeznega in maščevalnega. Tako imamo bogaboječ odnos in strahospoštovanje zapisano že v genomu, od tod naš strah in občutek krivde. In kadar se voditelji duhovnih skupin tega zavedajo, sploh nimajo težkega dela, ko hočejo obdržati svoje člane.
Nadalje voditelji novodobnih skupin pogosto dopuščajo, da ljudje verjamejo vanje kot odrešitelje, kot da so jim prav oni odvzeli vse težave. Neposredno ali posredno lahko celo obljubljajo nadaljnje reševanje problemov. A vse, kat človeku resnično vzamejo, kadar delujejo na ta način, je njegova lastna sposobnost, vera v svojo lastno moč.

Najbolj očitna značilnost skoraj vsake novodobne skupine pa je njena ekskluziva na resnico. Vsaka razglaša, da ima prav poseben pristop in dostop do duhovnih skrivnosti in vsaka si izoblikuje svoj model ter razvije svoje mehanizme za dosego edine in najvišje resnice.
Ponuja se torej nek model, ki niti ni nujno, da je napačen, pa vendar – ali res velja za vsakogar? Treba se je zavedati, da skupino sestavljajo ljudje, različnih stopenj zavesti; če torej hočemo govoriti o univerzalnem modelu, moramo nujno upoštevati, da ga bo vsak član skupine razumel po svoje. Nekateri lahko občutijo tesnobo ob spoznanju, koliko še morajo narediti za svoj razvoj, nekako se sprijaznijo z mislijo, da so pač nižje razviti in pospešeno skušajo nadoknaditi vse zamujeno.

V večini primerov so voditelji duhovnih skupin spoznali, da je življenje samo eno veliko protislovje – je poskus, znotraj katerega lahko obstajata na istem mestu in istočasno dve nasprotujoči si resnici… Kadar pa voditelji namerno poudarjajo le eno stran omenjenega  protislovja in vse svoje delovanje usmerijo le na ta del, takrat, milo rečeno, zavajajo svoje člane. In če v tem kontekstu določen član začuti nekaj drugega, mu hitro razložijo, da vnaša nemir in ruši pot. Kajti gurujeva resnica je le najvišja resnica in on je edini zmožen prave interpretacije. Obenem mu še dajo vedeti, da je nehvaležen. Uspeh je zagotovljen, šibek posameznik se skesano povleče vase, počuti se manjvrednega. To je največji paradoks, če se spomnimo, da so ravno ti občutki pripeljali posameznika v skupino, z namenom, da se jih reši, ne pa da jim zamenja obleko!

Naslednja past, v katero se lahko ujamejo novodobne skupine, je ločevanje. Med člani se razvije občutek večvrednosti, verjamejo, da so najvišji prinašalci luči, s tem vse druge, ki niso v njihovem članstvu, avtomatsko označijo za pripadnike teme. Kadar pa to zabelijo še z velikimi spektakli, z napihovanjem dogodkov in tekanjem za čudeži, postane njihova zunanja moč neizmerna. Celo svoj pohlep znajo prikazati v luči ljubezni…
Ob vsem tem se ne zavedajo, da je resnično obilje zadostnost. Vse duhovne skupine so namreč očarane od besede obilje. Hočejo obilje in hočejo ga zdaj. In nimajo nobene potrpežljivosti.

Ob spoznanju, da življenje ni učenje, je le spoznavanje, in vsi odgovori ležijo znotraj nas samih, ne potrebujemo več bergle, ne potrebujemo lokalnega guruja, ki bi nam razlagal, kaj bi morali čutiti.
Mnogi mislijo, da bodo nekaj dosegli, če bodo srečali prave ljudi in prišli pod prave vplive. To je verjetno res, toda: kdo so pravi ljudje? Kateri so pravi vplivi?
Biti morate odprti in budni ter pripravljeni, da sprejmete to, kar vam je dano. Zato – odvrzite iluzijo, da bo nekdo drug naredil nekaj, kar morate narediti vi sami, noben vam ne more vzeti trpljenja, tako kot vas tudi noben ne more naučiti ljubezni, če je vi sami ne poiščete znotraj sebe. Vse, kar potrebujete, je vaša lastna izkušnja, ob njen pa bo zraslo tudi spoznanje, ki bo le vaše lastno.
Kadar se ljudje s tega nivoja zavesti združijo v skupino, gotovo lahko dosegajo lepe rezultate. Če pa pričakujejo, da bodo v skupini našli neko relativno varnost, svojo novo vrednost, se izognili zunanjemu svetu in si čez noč pridobili vso znanje, s katerim bodo nato obvladovali svet, potem si samo podajajo bergle in tlačijo svoje komplekse.

Dragi iskalci, s tem prispevkom vam ne sporočam, da so vse novodobne skupine slabe, njihovi voditelji pa manipulatorji. Želela sem opozoriti le na nekaj pasti, v katere se lahko ujamete. Gotovo je tudi skupina stopnička, določena stopnja v duhovnem razvoju. In prav nič narobe ni, če ste njen član. Pomembno je le, da ne čutite nobene tesnobe, kajti v nasprotnem primeru ste samo zamenjali eno obliko odvisnosti z drugo, tokrat pač bolj duhovno. Zmeraj zaupajte svojemu občutku, in če vas voditelji takšne novodobne skupine prepričujejo nasprotno, bodite pozorni.

Kadar vas skušajo prepričati, kako lepo je na višjih nivojih zavesti, se samo nasmehnite in se spomnite, da je za vse, kar je vrednega in trajnega, potrebna potrpežljivost. Izgraditi morate svoj lastni razvoj. To pa se ne zgodi kar samo po sebi, ne morate ga izsiliti čez noč. Bližnjice namreč ne obstajajo, nobenih avtocest na poti razvoja ni. Važno je le, da se čimbolj skušate zavedati slehernega trenutka in pri tem ostati budni. V takšnih okoliščinah vam nihče več ne more ustvariti pritiska, da boste nekaj zamudili, če ne boste ravnali po njegovi resnici. Kadar pa za vsem znanjem, ki vam ga podajajo voditelji novodobnih skupin, temelji tudi njihovo finančno preživetje, potem resnično vklopite vse alarme – čas je, da se zbudite.

Damjana Meško