Služenje človeku je mnogo dragocenejše kot služenje Bogu. Bog ne potrebuje našega služenja.

Gornji Sai Babin napotek se mi zdi ravno pravšnja iztočnica za moje tokratno pisanje, ki je pravzaprav nadaljevanje zgodbe o Tibetu, katere del ste lahko že prebrali v jesenski številki te iste revije. V svojem članku o Tibetu sem sicer šele v zaključnih stavkih omenila našo rojakinjo Uršulo Rechbach in njeno uspešno delo pri projektu pomoči revnim Tibetancem.

A nikakor ne zato, ker bi o tej spoštovani Slovenki in projektu, za katerega se že toliko let polno razdaja, ne bilo mogoče napisati mnogo več kot le nekaj skromnih stavkov, ampak zgolj zato, ker gre na eni strani za tako domišljen in učinkovit ter obsežen projekt in na drugi strani za zgledni primer razvijanja in uporabe duhovnih vrlin v praksi , da si tema vsekakor zasluži svojo obravnavo.

Bojim se, da pri opisovanju te vsebine ne bo prav veliko priložnosti za mehko romantiko, zastrte skrivnosti, misticizem in vznesenost, kar vse je bila značilnost mojega prejšnjega pisanja. Bo pa to zagotovo zgodba o srčnosti, dobroti, brezpogojni ljubezni, sočutju in predanosti, kar vse so vrline, ki v današnjem svetu žal krasijo vse premalo ljudi.

A naj si pomagam še z eno budistično zgodbico, ki najbolje ponazarja duha tega projekta, zaradi katerega je ta tudi tako učinkovit. Takole pripoveduje :
»V vas, kjer so se ljudje kar naprej prepirali, so prišli slon, opica, zajec in ptica. Ljudje so jih zagledali in se čudili, kako so lahko složni, ko pa so si tako različni. Pa so jim zaupali svojo zgodbo: pod drevesom so se vsi štirje srečali in se začeli prepirati, čigavo je drevo. Ptica je rekla: "Drevo je moje, jaz sem prinesla seme." Zajec je rekel: "Moje je, jaz sem zakopal seme."Slon je rekel: "Moje je, jaz sem ga zalival." In opica je rekla: "Moje je, jaz se igram v njegovih vejah." Dolgo so se prepirali, a so se nato le zedinili, da lahko služi vsem, če so složni.

Prav na složnosti in povezanem delovanju mnogih sodelujočih temelji projekt pomoči Tibetancem v odmaknjenih vaseh Avtonomne pokrajine Tibet. Pot srca in sočutja je vodila našo rojakinjo Uršulo Rechbach, da se je v tej daljni deželi skupaj z ekipo predanih tibetanskih zdravnikov tradicionalne tibetanske medicine ter učiteljev lotila zahtevnega projekta, katerega osnovni namen je izboljšati kakovost življenja Tibetancev v izbranih revnih vaseh in jih z izobraževanjem usposobiti, da bodo po določenem obdobju znali sami poskrbeti tako za svoj novo pridobljeni življenjski standard kot tudi za nadaljnji razvoj.
Projekt je luč sveta ugledal leta 2000 in je že zdavnaj prerasel svoje prvotno zastavljene okvire. Iz skromnih začetkov je nastal veličasten, vsebinsko raznolik in kompleksen projekt, ki je danes poznan kot eden najučinkovitejših projektov za pomoč lokalnemu prebivalstvu. Potrebna sredstva za njegovo delovanje zagotavljajo dobrodelne organizacije oziroma posamezniki iz Nemčije, Švice, Slovenije in Španije. V Sloveniji je vanj neposredno stalno vključenih 87 oseb, nekateri pa pomagajo ob posebnih akcijah.

Od leta 2001 tako projekt deluje v desetih vaseh v okraju Lhundrup ter od leta 2002 v treh vaseh v okraju Medrugonkar (vse v prefekturi Lhasa), od sredine leta 2005 pa je posegel tudi na Severno planoto, v prefekturo Naqchu, kjer je življenje še posebno težavno, saj ljudje tam živijo na zadnji meji, kjer je življenje še mogoče (na 5.000 m n.v.).

Z darovanimi sredstvi ter dohodki iz nekaterih vzpostavljenih dejavnosti projekt omogoča :

• brezplačno zdravstveno oskrbo prebivalcev teh vasi
• raziskovanje najpogostejših bolezni pri ljudeh in domačih živalih ter iskanje naravnih zdravil zanje in njihovo preizkušanje ter uporabo v praksi
• krepitev skorajda že pozabljenih znanj o tradicionalni tibetanski medicini z : organiziranjem seminarjev o TTM, učenjem o poznavanju, nabiranju, predelavi zdravilnih zelišč, gradnjo manjših proizvodnih obratov za predelavo teh zelišč v tradicionalna tibetanska zdravila, izdajanjem priročnikov s področja pridobivanja in predelave zdravilnih zelišč
• redno izobraževanje otrok in občasno dopolnilno funkcionalno izobraževanje odraslih, s tem da zagotavlja najpotrebnejša sredstva za delovanje nekaterih osnovnih šol (za popravilo streh, za nakup peči za ogrevanje, usposobitev šolskih kuhinj ….) ; ustanovljena pa je bila tudi višja srednja šola TTM v vasi Pundo, kjer učenci med šolskim letom  tudi bivajo
• učenje tradicionalnih tibetanskih obrti
• gradnjo rastlinjakov in s tem zagotavljanje preskrbe prebivalstva z zelenjavo
• gradnjo vodovoda in odlagališč za odpadke, kjer je to potrebno
• usposabljanje predstavnikov lokalnih oblasti s področja ustanavljanja in upravljanja podjetij, računalništva, vodenja projektov, gradnje rastlinjakov in o gojenju zelenjave, organskem kmetovanju, ravnanju z vodo ……, z namenom, da ta znanja nato prenašajo naprej

      in kar je morda še najpomembnejše :

• ozaveščanje prebivalstva o nujnosti skrbeti za svoje okolje in za lastni razvoj, kar je morda še najpomembnejše.

Za uspešnost projekta so poleg naše Uršule zaslužni vsi sodelujoči odlični zdravniki tibetanske tradicionalne medicine, med katerimi je še posebej uspešen njihov starosta - dr. Sonam Tsering, ki se posveča predvsem raziskovanju  najpogostejših tamkajšnjih bolezni in iskanju zdravil zanje. Tako mu je že uspelo odkriti zdravila za Kashin-Beckovo bolezen (bolezen velikih kosti). Zelo uspešna sta tudi njegova sodelavca : dr. Metok Gyatso, ki se ukvarja z raziskovanjem in zdravljenjem bruceloze (ki jo povzročajo bakterije) in dr. Tashi Tondrup, ki raziskuje tamkajšnjo  strupeno travo in zdravi domače živali, ki so obolele zaradi posledic zaužitja te trave.

Izjemno uspešno pa v vasi Pundo že tretje leto deluje srednja šola tradicionalne tibetanske medicine, ki jo obiskuje 60 dijakov. Ti so se skupaj s starši zavezali, da se bodo po končanem izobraževanju vrnili v domače vasi in tam delovali kot vaški zdravniki. Prvi štirje dijaki s te šole pa so v letošnjem juniju celo kot najboljši opravili sprejemne izpite na medicinski fakulteti v Lhasi.

Toda ta pogumna, odločna in Tibetancem popolnoma predana ženska,Uršula Rechbach, ni zaspala na lovorikah podeljenih ji priznanj, ampak že nekaj mesecev vztrajno in nadvse potrpežljivo (kar je v tamkajšnjih razmerah sploh edini mogoči način, da kaj dosežeš) postavlja temelje novemu projektu pomoči – tokrat za prebivalce pokrajine Kham, v prefekturi Chamdo, v vzhodnem delu Tibeta. Gre za podobno zasnovan projekt kot že poteka v prej omenjenih provincah.. Potekal bo v štirih okrajih : Markham, Lhorong, Jomda in Gonjo na nadmorski višini 3.200 do 4.150 m. Ta področja so še bolj odmaknjena od civilizacijskih tokov. Revščina je zares velika (letni dohodek na prebivalca znaša le od 100 RMB – 10 € do 2.000 RMB – 200 €). Ceste so slabe, prevoznih sredstev ni, z vodo se prebivalci oskrbujejo iz neredko precej onesnaženih rek, elektrike ni. Pretežna večina prebivalcev je neukih in otroke neradi pošiljajo v šolo, ker jih potrebujejo za pomoč pri delu. Večina ljudi se preživlja z živinorejo ali s poljedelstvom. Njihova hrana je nadvse  enolična: v glavnem ječmen in pšenica ter pravi čaj, zato je med otroki veliko podhranjenosti. Kot posledica vsega naštetega so med prebivalstvom razširjene mnoge hude bolezni kot so : so Kashin-Beckova bolezen (v nekaterih vaseh je stopnja obolelosti več kot 77 %), bruceloza, tuberkuloza, gobavost, hepatitis, revmatizem, visok krvni pritisk, težave s srcem, urinarne težave, želodčne težave …

Projekt pomoči naj bi skupaj trajal sedem let. Izvajal se bo v dveh fazah. Prva bo trajala 4 leta, druga pa 3 leta.

Z zbranimi sredstvi bodo:

• otrokom nudili prehrano, ki bo poleg praženega ječmena in pravega čaja vsebovala tudi maslo in zelenjavo.
• invalidnim otrokom s Kashin-Beckovo boleznijo omogočili, da bodo hodili v šolo
• kupili peči za učilnice in spalnice; jih opremili s klopmi, stoli, posteljami, mizami in kupili najnujnejše šolske potrebščine
• brezplačno zdravili hudo bolne, jih poučevali o higieni in zdravi prehrani
• postavili rastlinjake za gojenje zelenjave
• zgradili vodovode in odlagališča za odpadke
• izobraževali mlade ljudi o tibetanski tradicionalni medicini in v ta namen organizirali tri oziroma dve letni izobraževalni program za 60 dijakov v okrajih Jomda in Gonjo.

Glavna sponzorja tega novega projekta sta : društvo Peu La iz Švice in Univerza v Barceloni.
A tudi vsak slovenski prispevek bo še kako dobrodošel, še posebej v tej začetni fazi, ko projekt še ne ustvarja nobenih lastnih prihodkov.

In zakaj pomoč prav Tibetu?
Zagotovo se bo kdo vprašal, zakaj pomagati ravno Tibetu in Tibetancem, ko je vendar tudi v naši deželi precej ljudi, potrebnih pomoči. In s takšnim razmišljanjem ni nič narobe. Resnica je, da verjetno vsa zbrana sredstva za Tibet ne bi zadoščala za pokritje vseh slovenskih potreb. A pri tem nekega posebnega dejstva le ne gre spregledati. V Tibetu so se skozi stoletja poleg edinstvene in v marsičem posebne kulture razvijala duhovna znanja in vrline kot so : strpnost, nenasilnost, sočutje in ljubezen. To je torej izvir prav tistih človeških vrednot, ki so v t.im. razvitih civilizacijskih okoljih dandanes bolj kot ne potisnjene ob stran. A ne bi smelo biti nobenega dvoma, da jih še kako potrebujemo, če nočemo, da boj za materialne dobrine, nesmotrna poraba surovin in uničevanje okolja ogrozijo prihodnost človeštva do nepovratne točke.

Drži tudi, da so vsa naša nepozabna srečanja, ko smo se kot sponzorji tega projekta v juniju letos srečali tako z Uršulo Rechbach in njenimi sodelavci kot tudi z osnovnošolci in srednješolci, ki se šolajo s pomočjo zbranih sredstev, v nas okrepila zavest o potrebi po pomoči tem delovnim, srčnim in plemenitim ljudem in v vsakem od nas prebudila tisto najboljše, kar nosimo v sebi. Zato je bila povsem logična naša odločitev, da še okrepimo naša prizadevanja za pridobitev čim več dodatnih sredstev za potrebe projekta na že obstoječih lokacijah, predvsem pa za novo nastajajoči projekt v Khamu.

Tako smo iz fotografij udeleženk potovanja, ki smo jim dodale budistične modrosti, po katerih se trudi živeti večina Tibetancev, s prostovoljnim delom oblikovale navdihujoč stenski koledar. Poleg tega sem pripravila zanimivo, s številnimi fotografijami opremljeno ter tudi z duhovnega zornega kota osvetljeno  pripoved o Tibetu in Tibetancih ter o projektu pomoči, kar se je v vseh do sedaj izvedenih predavanjih izkazalo kot za ljudi privlačna, za namen projekta pa učinkovita metoda zbiranja sredstev. Projekt postaja tako preko naših aktivnosti z vsakim dnem bolj in bolj prepoznaven v slovenskem prostoru in zanj se zanimajo že tudi mediji. Upamo in verjamemo, da se bo »tibetanski virus« širil vsaj tako uspešno kot se običajno nadležna gripozna obolenja.

Za vse tiste, ki bi se nam radi pridružili kot sponzorji, dodajam še informacijo, da  lahko pomagate tako, da postanete boter oziroma botrica projektu na Severni planoti ali v Khamu in mesečno nakazujete izbrani znesek (od 20 € navzgor). Verjemite nam, ki smo ob našem obisku doživeli ljubečo radost in globoko hvaležnost teh otrok, da se je vredno odpovedati tej, za nas dokaj skromni mesečni vsoti denarja za nadvse topel občutek v svojem srcu.  Nenazadnje so naša dobra dejanja edino, kar v življenju zares šteje in kar nas izpolni.       

Svoj prispevek lahko nakažete Društvu za podporo Tibetu, Pražakova 20, 1000 Ljubljana, na račun št. : 02222-0090134297, s pripisom – za projekt TTM.

Če pa vas zanimajo še dodatne podrobnosti o projektu v Tibetu,  jih najdete na spletni strani : http:www.projekt-ttm.info.

Naj svoje povabilo, da se nam pridružite pri opisanem projektu, tudi zaključimo z zgodbico, ki pripoveduje o tem, kako je Atiša (indijski učenjak, ki  je preživel zadnjih deset let življenja v Tibetu in je zelo poudarjal ljubezen in sočutje) ljudi ob svojem srečanju z njimi vprašal: « Ali je vaše srce prijazno ?« namesto običajnega vprašanja: »Kako ste?«

S svojih predavanj imam izkušnje, ki dokazujejo, da srce mnogih Slovencev  je prijazno in radi darujejo. Naša zahvala vsem, ki so voljni pomagati, je prelep tibetanski stenski koledar, ki vas bo spominjal na dobro delo, s katerim prižigate iskrice radosti v očeh otrok in odraslih v Tibetu.

Maja R. Mrevlje
Društvo za podporo Tibetu