Kritika poskusov na živalih je stara toliko, kot so stari poskusi sami. Članek je napisal Peter Jennrich, specialist splošne medicine in naravnega zdravilstva

Poskuse na živalih kot znanstveno metodo je sredi 19. stoletja uvedel Francoz Claude Bernard. Bil je navdušen zastopnik vivisekcije, znanstvenega poskusa na živi živali. Živali so razrezali pri živem telesu, da so lahko opazovali delovanje organov, da bi tako pridobili spoznanja o življenju. Da živali ne bi pobegnile, so jih na deske privezali ali pribili z žeblji.

Ker je Claude Bernard mnogo poskusov opravljal tudi doma, je bila njegova žena priča njegovem početju. V protest proti njegovemu barbarskemu početju je poskušala sabotirati njegove poskuse in tudi ukrepala proti vivisekciji s pomočjo pariškega združenja za varstvo živali.

Barbarsko početje

Ne le njegova žena, ampak tudi nekateri njegovi sodelavci so se odvrnili od Bernarda zaradi njegovega barbarskega dela. Nekateri so poročali v javnosti in tisku o izkušnjah s Claudom Bernardom v laboratoriju. Zanikali so njegov občutek sočutja in dvomili v znanstvenost in smiselnost njegovega početja.

Zdravilo za živali neškodljivo, za človeka smrtonosno

Osnovne teze Clauda Bernarda so bile medtem že zdavnaj večkrat ovržene. Ena od trditev njegovih raziskav je bila, da "vse, kar je izpeljano iz živali, velja tudi za človeka". Toda to ne velja niti med posameznimi živalskimi vrstami. Tako je lahko neka učinkovina v zdravilu za eno žival popolnoma neškodljiva, za drugo smrtonosna, pri človeku pa ima zopet popolnoma drugačno delovanje. Čeprav je delovanje Clauda Bernarda obremenjeno z mnogimi protislovji in je njegov odnos do živali in ravnanje z njimi strašljiv primer posurovelosti znanstvenika, njegove osnovne znanstvene trditve pa so bile ovržene, se znanost še vedno drži vzora Clauda Bernarda. Tako obstajajo na številnih univerzah častne nagrade Clauda Bernarda, Claude Bernard medalje in podobno.

Vsakih 10 minut v Nemčiji umre en človek zaradi stranskih učinkov zdravil, ki so bila preizkušena na živalih

Ne le zgodovinsko ozadje, temveč tudi sodobna praksa v laboratorijih za poskuse na živalih in že sami poizkusi na živalih so v protislovju s tem, kar lahko označimo za "dobro znanost". Gola zatrjevanja in ponavljanja, da naj bi bili poskusi na živalih neizogibni za napredek znanosti, so medtem dohiteli neuspehi raziskav s poskusi na živalih. Zgovoren je podatek, da v Nemčiji vsakih 10 minut umre en človek zaradi stranskih učinkov zdravil, ki so bila predhodno preizkušena na živalih. Čeprav se zdi, da tisk in mediji tej temi ne posvečajo dovolj pozornosti, si farmacevtski škandali kar sledijo. Navedimo nekaj primerov:

Lipobay
Ko so v avgustu 2001 zaradi smrtonosnega stranskega učinka s tržišča morali odstraniti zniževalec holesterola Lipobay, je to pretreslo medicinski strokovni svet. Zdravilo, ki je bilo dolgo časa ocenjeno kot zanesljivo in varno in ki naj bi bolnike z zvišanim nivojem holesterola ščitilo pred možnimi posledicami poapnenja žil in srčnim infarktom, se je izkazalo kot polno stranskih učinkov in smrtonosno. Kot popolnoma nepričakovan stranski učinek, ki prej v poskusih na živalih ni bil predviden, je nastopilo zmanjševanje mišic pri več kot 480 bolnikih, zaradi česar je po vsem svetu umrlo več kot 50 bolnikov. Firma Bayer je morala pod pritiskom ameriškega urada FDA umakniti zdravilo s tržišča. Zvezni inštitut za zdravila in medicinske proizvode je takrat opozoril, da koncern Bayer Lipobaya ni vzel s trga prostovoljno, temveč šele pod pritiskom FDA.

Tudi tu se pokaže, kar je v tem času na dnevnem redu: poskusi na živalih ne prinašajo varnosti, temveč šele uporaba pri človeku pokaže, kako človek reagira na nov preparat. Farmakolog in soizdajatelj lista Arznei Telegramm Dieter Schönhöfer je v zvezi z Lipobay škandalom izjavil: "Bolniki so postali poskusni zajci!" Potem ko se je Bayer odpovedal tretjemu največjemu viru prihodka med zdravili, je delnica leverkusenskega kemijskega koncerna znatno izgubila na vrednosti. Na kritiko zdravnikov in zastopnikov lekarnarjev, da je firma Bayer preprečila pravočasno obveščanje bolnikov, se je predstavnik koncerna odzval z izjavo v nemškem poročevalskem magazinu. Razložil je, da lekarnarji niso smeli biti obveščeni pred borzniki zato, da bi s tem preprečili odškodninske tožbe delničarjev. Tu se moramo vprašati, ali so koncernu pomembnejši interesi in odškodninske tožbe delničarjev kot pa interesi in dobrobit bolnikov.

Vioxx
Tri leta po polomiji z Lipobayem je za vznemirjenje poskrbela ukinitev sredstva proti bolečinam Vioxx. Izkazalo se je, da so srčni infarkti, kapi in druge srčno-žilne bolezni pri jemanju Vioxxa skoraj dvakrat pogostejše kot pri jemanju navideznega zdravila (placeba). Od ukinitve tega zdravila septembra 2004 pa do marca 2006 je bilo v Nemčiji skoraj 10.000 tožb proti podjetju Merck&Co. s strani bolnikov in svojcev bolnikov, ki so po jemanju Vioxxa umrli. Po umaknitvi Vioxxa s tržišča je četrtletni dobiček Mercka padel za 29 %. Tudi pri raziskavah tega zdravila je bilo žrtvovanih veliko živali za domnevno korist človeka. Toda to žrtvovanje živali ni moglo obvarovati prizadetih ljudi pred srčnim infarktom ali kapjo in ni moglo prihraniti proizvodnemu podjetju znižanja borznega tečaja njegovih delnic. Pozornost je vzbudil članek, objavljen novembra 2004 v reviji The Lancet: znanstveniki univerze v Bernu so takrat opozorili, da je bilo že ob koncu leta 2000, torej že štiri leta pred ukinitvijo Vioxxa, dokazano tvegano delovanje tega zdravila na srce in ožilje in da je bilo tveganje neodvisno od trajanja jemanja tega zdravila. Tudi v tem primeru bi se morali vprašati, kateri interesi so pripeljali do tega, da je bilo zdravilo umaknjeno s tržišča šele po štirih letih in številnih smrtnih primerih.

Terapija z nadomestnimi hormoni
Čeprav so znanstveniki že 60 let prej svarili pred uporabo umetnih hormonov, raziskanih v poizkusih na živalih, so bili za živalmi za interese zagovornikov hormonske terapije žrtvovani tudi številni ljudje, ki so te hormone jemali. Tako je bil v 60. letih prejšnjega stoletja kljub jasnim opozorilom predpisan nosečnicam sintetični estrogen Stilbestrol, da bi jim zagotovil nemoten potek nosečnosti. Posledica je bila, da se je pri deklicah, ki so jih rodile ženske, zdravljene s Stilbestrolom, v večji meri pojavil vaginalni rak - vrsta raka, ki se sicer pojavlja le pri starejših ženskah. To je leta 1973 spodbudilo dr. Millerja, takratnega vodjo epidemiološkega oddelka ameriškega Narodnega inštituta za raziskovanje raka (NCI), da je objavil poročilo o rakotvornem delovanju Stilbestrola. Zaradi objave dr. Millerja je nato WHO razposlala zdravnikom svarilo, da "se je nedvomno izkazalo, da je hormonski preparat Stilbestrol povzročil raka pri človeku".

Kdor verjame, da so se proizvajalci iz tega kaj naučili, ima le delno prav. Sicer zdravila Stilbestrol niso več predpisovali nosečnicam, so ga pa začeli propagirati na novem področju uporabe umetnih hormonskih preparatov - ženskam v meni. Tudi tu so se dolgo pojavljala opozorila, da bi z jemanjem estrogenov utegnilo biti povezano tveganje za nastanek raka na prsih in drugi stranski učinki. Vendar opozoril ni slišal nihče. Več kot dve desetletji nihče ni jemal resno svaril o možnih negativnih posledicah nadomestnega zdravljenja s hormoni. Šele pred nekaj leti je velika angleška študija - študija enega milijona žensk - dokazala zvišano tveganje za nastanek raka ob jemanju umetnih hormonov. Med več kot milijonom žensk, ki so jih opazovali preko deset let, je približno 20.000 žensk zbolelo za rakom na dojki zaradi jemanja hormonov. Že leto prej pa je velika študija prebivalstva v ZDA, t.i. WHI študija (Women's Health Iniative), dognala, da se zaradi določene kombinacije hormonov (gestagen-estrogen kombinacija) tveganje za nastanek srčnega infarkta poviša za 29 %.

Na kratko: potem ko so bili umetni hormoni preizkušeni v poskusih na živalih, so nekateri že svarili pred tem, da bi bila lahko uvedba teh preparatov za človeka nevarna. Vsem svarilom navkljub sta se pojavila dva velika škandala, povezana s stranskimi učinki ob uporabi umetnih hormonov v nosečnosti in v meni. Torej za zdravje človeka niso bili pomembni poskusi na živalih, temveč epidemiološke študije na človeku samem, ki so pokazale, kakšne stranske učinke ima na človeka uporaba zdravil. Medtem ko so hormone, raziskane v poizkusih na živalih, ocenili kot varne, so lahko šele z njihovo uporabo pri človeku in skrbnim opazovanjem ugotovili smrtonosne učinke.

TGN1412
Spomladi 2006 se je pripetil v Angliji dogodek, ki je zbudil pozornost po vsem svetu. Pri preizkusu nove učinkovine na prostovoljcih je prišlo do težkih stranskih učinkov. Učinkovina TGN1412 würzburške firme TeGenero, ki je bila osnovana na pobudo profesorja Thomasa Hüniga z Inštituta za virologijo in imunologijo würzburške univerze, je privedla do težav pri vseh poskusnih osebah, ki so prejele učinkovino. Nekateri od njih so se morali dneve dolgo zdraviti na intenzivnem oddelku, drugi pa še vedno trpijo zaradi zakasnelih posledic. Najmanj en bolnik je medtem zbolel za rakom. Britanski izvedenci so po natančni preiskavi stranske učinke pripisali samemu zdravilu. Nečistoče in proizvodne napake so izključili. Predhodno izvršene poskuse na živalih so izvedli z bistveno večjimi odmerki učinkovine, kot so jih dali poskusnim osebam. Kljub temu poskusi na živalih niso z ničimer kazali na to, da je pri človeku pričakovati stranske učinke. Tudi Nemški zdravniški list je na podlagi učinka TGN1412 priznal, da poizkusi na živalih niso tako zanesljivi, kot so si od njih obetali. Podjetje TeGenero si zaradi finančnih posledic tega škandala ni opomoglo, poleti 2006 je šlo v stečaj.

Zyprexa
Škandal je decembra 2006 povzročilo tudi razkritje v ZDA, kjer je farmacevtski gigant Eli Lilly po poročanju nekega časopisa zavestno prikrival tveganja za zdravje, ki nastanejo ob jemanju zdravila Zyprexa, najbolj prodajanega zdravila tega podjetja. Čeprav v poskusih na živalih očitno ni imelo nobenih stranskih učinkov, je prišlo pri bolnikih, ki so jemali to na duševnost delujoče zdravilo, do skrajnega povečanja telesne teže in nastanka sladkorne bolezni. Do februarja 2007 je moralo podjetje v izvensodnih poravnavah plačati v približno 28.500 primerih skupno 1,2 milijarde dolarjev odškodnine.

Genska tehnika
Manipulacija z geni živali in človeka je "čarovniškim vajencem" zelo mikavna. Predstavi, da lahko z naravo manipuliramo po lastni presoji in postanemo stvarnik z gensko tehniko spremenjenih oblik življenja, je podleglo mnogo nekritičnih znanstvenikov. Nenadzorovana sla po raziskovanju, pehanje za ugledom, slavo, nazivi in denarjem, spodbudi marsikaterega znanstvenika, da obljublja, kaj vse bo genska tehnika zmogla, ko jo bomo popolnoma obvladali. Seveda bi morali za doseganje "visokega cilja" opraviti še številne osnovne raziskave na živalih. Le tako bi lahko kar najbolj zmanjšali tveganje za bolnike in imeli vse pod nadzorom. Toda to so podobne obljube, kot so bile dane že pred dobrimi 100 leti v boju proti rakavim boleznim. Resničnost večinoma izgleda čisto drugače. "Poskus uspel, bolnik umrl" je naslov članka, ki je bil objavljen v reviji Die Zeit leta 2006. Poročali so o bolniku s prirojeno pomanjkljivostjo odpornosti, ki so ga zdravili z novo razvito gensko terapijo. Čeprav je bilo gensko zdravljenje sprva obetajoče, je bolnik umrl zaradi pomanjkljive odpornosti, ki je povzročila hudo zastrupitev krvi.

Le vrh ledene gore
Lipobay, Vioxx, TGN1412, Zyprexa, hormonska nadomestna terapija in genska tehnika so le znameniti vrh ledene gore. Kot že rečeno, obstajajo izračuni, da samo v Nemčiji vsakih 10 minut umre en bolnik zaradi stranskih učinkov in navzkrižnega delovanja zdravil, ki so bile predhodno preizkušene na živalih. Zaradi škandalov z zdravili in vsakodnevnih pritožb žrtev je tudi izjava "Poizkusi na živalih so za dobrobit človeka nepogrešljivi" postavljena na laž.

Ne le živali, tudi ljudje so žrtve poskusov na živalih

Ljudje, ki imajo dobiček s poskusi na živalih, radi trdijo, da imamo pravico žrtvovati živali v dobrobit človeka. A spričo pravkar navedenih primerov vidimo, da je poleg živali postal žrtev poskusov na živalih tudi sam človek. Kdor še vedno vztraja pri poskusih na živalih, ravna neodgovorno. Zaradi svoje vneme spregleda znamenja časa. Ta jasno govorijo. Pravijo nam, da je mimo čas, ko smo živali žrtvovali v upanju, da to služi dobrobiti človeka. Tudi čas, ko so žrtvovali ljudi, da bi s tem pomagali drugim ljudem, je minil. Čas poskusov na živalih kot znanstvene metode je potekel. Opreti to trditev samo na neuspehe in borzne izgube proizvajalcev zdravil, bi bilo morda nekoliko drzno. Toda ne le neuspehi raziskav s poizkusi na živalih, tudi naraščajoča kritika iz samih vrst znanstvenikov dokazuje, da je napočil konec poskusom na živalih.

Vedno več znanstvenikov zahteva prenehanje poskusov na živalih

V zadnjih letih je vedno več znanstvenih raziskav in rezultatov, ki postavljajo poskuse na živalih kot raziskovalno metodo pod vprašaj in zahtevajo njihovo zaustavitev. To je toliko pomembnejše, ker gre za kritiko iz vrst znanstvenikov. Nekateri rezultati raziskav se nanašajo na sposobnost živali, da občutijo bolečino in trpljenje, drugi na temeljne, metodične napake pri poskusih na živalih. Nekaj primerov:

1.) "O miših in ne o človeku: razlike med imunskim sistemom miši in človeka" se glasi smiseln prevod članka, ki je bil objavljen v Dnevniku za imunologijo leta 2004. Čeprav avtorji, sodelavci Centra za imunologijo in molekularno biologijo Univerze Kalifornija, ne gredo tako daleč, da bi poskuse na miših v osnovi postavili pod vprašaj, pa vendar v tem članku obsežno obravnavajo razlike med imunskim sistemom človeka in miši. To razložijo na več primerih, pri katerih je bilo zdravljenje na miših učinkovito zastavljeno, vendar ga ni bilo moč prenesti na človeka. Tako imajo miši izrazit imunski sistem v področju bronhijev, ta pa pri človeku v glavnem manjka. Obstajajo tudi velike razlike med razporeditvijo in funkcijo obrambnih celic pri miši in človeku. Potem ko so znanstveniki na več kot devetih straneh izčrpno pojasnili razlike med imunskim sistemom miši in človeka, so prišli do zaključka, da se mora brezpogojno upoštevati, da lahko imunska reakcija, ki jo opazujemo pri miši, poteka pri človeku popolnoma drugače. Znanstveniki se še vedno opirajo na rezultate poskusov na miših, ki jih izvajajo z namenom, da bi lahko razložili imunski sistem in nastanek raka ter boj proti njemu, pri tem pa vedno ostaja nepredvidljivo tveganje za človeka. Kako veliko je to preostalo tveganje, se lahko ugotovi šele z vključitvijo človeka. To je zelo pomembno, kajti mnogo poskusov na živalih se izvaja na miših. Nujnost novih centrov za poskuse na živalih v Würzburgu, Freiburgu in Jeni utemeljujejo npr. s trditvijo, da nameravajo v boju proti rakavim obolenjem priti do spoznanj preko miši. Mar niso tukaj že vnaprej predvideni novi neuspehi in razočaranja?

2.) Prof. Ian Roberts in njegov tim v Londonski šoli za higieno in tropsko medicino je leta 2004 v svetovno znanem medicinskem strokovnem časopisu British Medical Journal objavil svojo znanstveno utemeljeno kritiko izvajanja poskusov na živalih. Dokazali so, da se rezultati poskusov, izvršenih na živalih in človeku, znatno razlikujejo in privedejo včasih celo do prav nasprotnih rezultatov. To kaže na pomanjkljivo prenosljivost rezultatov poskusov z živali na človeka. Sporno je tudi dejstvo, da poskusi na živalih niso izvedeni pred kliničnimi študijami na človeku, ampak vzporedno z njimi. S tem je predvideni smisel poskusov na živalih - da služi kot predhodni preizkus varnosti poznejših poskusov na ljudeh - ovržen s strani raziskovalcev samih in tako popolnoma absurden. Prof. Roberts je s svojim timom prišel do zaključka, da so rezultati živalskih poskusov premalo natančni in zaradi tega lahko paciente ogrožajo. Zaradi tehtnih pomanjkljivosti so po mnenju prof. Robertsa poskusi na živalih zapravljanje denarja davkoplačevalcev. Temu ustrezno je tudi kritiziral, da se kljub očitnim šibkim točkam vedno več denarja investira v t. i. eksperimentalne osnovne raziskave namesto v klinične študije, ki postavljajo bolnika v središče raziskav. Prof. Roberts in njegovi sodelavci na koncu prispevka zahtevajo, da bi morali biti vsi izsledki raziskav na živalih sistematično preverjeni, preden se izvajajo novi poskusi. Čeprav je tudi Nemški zdravniški list poročal o izsledkih prof. Robertsa, do sedaj v strokovnih krogih teh opozoril niso jemali dovolj resno.

3.) Ameriški raziskovalec vedenja dr. J. Balcombe je proučil 80 različnih objav o posegih na poskusnih živalih. Opozoril je na to, da že dvig miši izzove pri živali vrsto stresnih odzivov, ki so dokazljivi tudi uro za tem. Na t. i. rutinske posege, kot so odvzem krvi in prisilno hranjenje, reagirajo poskusne živali z bojaznijo in paniko. Stresni hormoni v krvi narastejo, pulz je hiter, krvni pritisk se dviguje, imunska obramba se zniža. To se zgodi že pred samim poskusom in učinkuje še naprej v telesu živali. To dokazuje, da ni humanih poskusov in da so lahko rezultati raziskav popačeni zaradi stresnih reakcij, kot so izločanje hormonov in zmanjšanje imunosti. Tudi druge znanstvene študije potrjujejo kritiko dr. Balcomba. Tako so raziskave univerze v Giessnu in univerze v Kaliforniji dokazale, da nedražeče okolje običajnega zadrževanja v kletki privede pri glodalcih, kot so miši in podgane, do motenj obnašanja in trajnih poškodb možganov in s tem tudi do napačnih rezultatov poskusov. Kdor se zaveda navedenih primerov neuspehov v razvoju zdravil, se bo morda vprašal, koliko nadaljnjih zmot je že vnaprej določenih, dokler podpiramo poskuse na živalih. Decembra 2006 so angleški znanstveniki v Britsh Medical Journal objavili primerjavo med načini zdravljenja in njihovo učinkovitostjo pri človeku in živali. Pri tem so med drugim kritizirali slabo prenosljivost rezultatov poskusov z živali na človeka in pristranskost različnih znanstvenikov pri objavljanju. Opozorili so na to, da se študije z neželenimi rezultati pogosto ne objavijo. Polovica metod obravnavanja v okviru objavljenih študij angleških znanstvenikov ne kaže nikakršne skladnosti med poskusno živaljo in človekom. Če so torej možnosti za prenos rezultatov z živali na človeka le 50:50, potem to bolj ustreza naključnostni razporeditvi, kar pa je daleč od dosežkov, ki jih obljubljajo s poskusi na živalih. Avtorji so prišli do zaključka, da na podlagi izbranih metod obravnavanja ne morejo pavšalno soditi o poskusih na živalih, da pa so meje prenosljivosti rezultatov z živali na človeka postale jasne.

Pričel se je konec poskusov na živalih

Ob navedenih primerih znanstvene kritike poskusov na živalih postaja jasno, da so dokaze, ki jih mnogi nasprotniki poskusov na živalih že desetletja navajajo, zdaj že potrdili različni znanstveniki v vodilnih svetovnih strokovnih časopisih. Kar je že prava mala revolucija. Če so po desetletjih zavzetega dela za zaščito živali znanstveniki sami s pomočjo študij dokazali argumente varstvenikov živali, potem je to jasno znamenje, da se je začel konec poskusov na živalih. Planiranje izgradnje novih centrov za testiranje ter krčevito oklepanje samih poskusov na živalih nasprotuje zdravemu človeškemu razumu in ni več času primerno. Mnogo bolj aktualno je, da priznamo živali kot čuteča živa bitja, ki so sposobna občutiti srečo in trpljenje. Spoštovati moramo pravico živali do življenja in nedotakljivosti in se dokončno posloviti od srednjeveških predstav, da lahko živali žrtvujemo v dobro človeka. Prihodnost je brez poskusov na živalih. Kdor to spozna in se v tej smeri naravna, ravna etično, medicinsko in znanstveno odgovorno.

Vir: Freiheit für Tiere, 1/2008, prevod: Ivan Prezelj, dr. med.

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, marec 2008