Tistega dne sem se odpravljal na tek po gozdu. Nekaj mesecev je bila to že moja stalna procedura v popoldnevih po službi, nisem tekel vsak dan, a vsaj nekaj krat na teden, vsakič po kakšnih deset kilometrov. Le tako sem se takrat lahko ohranjal še pri življenju.

Takrat sem tekel po dobro uhojeni gozdni poti, ko sem naenkrat zagledal na svoji desni starejšega moškega, obloženega z raznovrstno šaro. V tej opravi je dajal videz brezdomca, številne vrečke v rokah, na ramah mu je visel zguljen nahrbtnik z usnjenimi trakovi za zapenjanje, majhen tranzistor na baterije se mu je pozibaval na vrvici in igral znano zimzeleno melodijo. A obraz mu je izžareval neko nerazumno sproščenost, ki jo redko vidiš.

Tekel sem naprej in po nekaj sto metrih že skoraj pozabil na to čudno prikazen, ki sem jo ta dan srečal. Takrat pa zaslišim za seboj neke korake. Ozrem se med tekom nazaj. Oooo, oni je bil tik za menoj in to še vedno obložen z vso svojo opravo, kot kakšna pustna maska se mi je takrat zdel. Debelo sem ga pogledal, kako je to mogoče, starec, pa teče tako lahkotno za menoj, medtem ko sem se sam med tekom že kar precej utrudil, pa sem bil veliko mlajši od njega.

Ustavil sem se od presenečenja. On pa tudi.
''Kaj se čudiš,'' me je nenadoma vprašal s toplim glasom. In takoj mi je postavil naslednje vprašanje.

''Kam pa tako tečeš, kam hočeš zbežati?''

''Aaaaa, nič, nič, jaz samo tečem,'' od presenečenja sem uspel le to izdihniti iz sebe.

''Vidim, da tečeš, a jaz te vprašam, kam hočeš zbežati,'' je ponovil prejšnje vprašanje.

''Zbežati? Aaaaa, saj ne bežim, tek je zdrav za moje telo, zato tečem.''

''Hočeš torej biti zdrav, pa zato bežiš, vendar ti ne poslušaš svojega telesa,'' je nadležno ponavljal svoje.

''Saj ti pravim, da tečem, in po teku se potem dobro počutim,'' sem rekel.

''Aha, tvoje počutje te moti in zato tečeš, da bi mu ubežal, sem vedel da bežiš pred samim seboj, pred svojo bolečino.''

''Ta je pa že malo huda'', sem pomislil, ''tega pa mi ni treba več poslušati'' in skoraj sem se že odpravil po poti naprej, ko mi je rekel.

''Ali hočeš, da ti ne bo potrebno nikoli več bežati, ali hočeš biti zdrav in poln moči, ali se hočeš spraviti s tem svetom, s samim seboj, preden grem jaz naprej?''

''Ti mi lahko to daš?'' sem ga presenečeno vprašal.

''Lahko ti dam to, če si vzameš čas in me hočeš poslušati,'' mi je tokrat rekel, ''vse to ti lahko dam, če si le vzameš čas.''

''Zakaj pa meni to praviš,'' sem ga vprašal, ''lahko bi bil kdorkoli, ki si je pripravljen vzeti čas in te je pripravljen poslušati.''

''Veš,'' je rekel,'' danes si ljudje ne vzamejo časa niti za sebe, kaj šele da bi poslušali druge. Ti pa si boš vzel čas, ker že veliko časa iščeš in si sedaj odprt za karkoli, kar bi te rešilo tvoje stiske, tudi da poslušaš starca. Saj nikoli ne veš… Prav tako si pripravljen, da začneš poslušati, kaj ti ima povedati tvoje telo. Tega do sedaj nisi poslušal niti slišal, ker te je bolj zanimalo vse drugo, sedaj pa si preko bolečine bil pripravljen pristati tudi na to.''

In takrat sem pozabil na čas, na stvari okrog sebe, ne vem koliko časa je minilo, ko mi je pripovedoval vse te zgodbe o naravi, o meni, o ženskah, o hrani, o svetu okrog mene, o času, o mojem rojstvu, o četrti dimenziji. Vse to sem prvič slišal in vse to je notranje prevzelo, ko sem ga poslušal.

''Vse to zapiši, kakor sem tebi povedal'', mi je rekel, ''ker ti si še mlad, tebi bodo verjeli, kdo bi vse to verjel meni – starcu?''

''Kako si vse to izvedel, tega namreč nisem nikjer slišal, niti prebral'' sem ga na koncu vprašal.

''Konec je bližje začetku, kot se tebi to dozdeva in tebi sem povedal, da je začetek in konec skrit v eni sami besedi, vendar mi še ne razumemo in dojemamo tega kot eno. Ko pa pride razumevanje vsega, se več ne bojimo konca, ker imamo vedenje, da je to le nov začetek. Čas je namreč le navidezen, da lahko nekaj let še preživimo v tem svetu. Zato vedno zaupaj v dobro in ničesar se ne boj. Vse sem ti povedal v tem trenutku, več ne potrebuješ za življenje. Tako je od davnih časov in tako ostane, to sprejmi.''