|  Sem. Vsi smo, pa če se tega zavedamo, ali ne. Skozi vse se razodevamo, vse porajamo in skozi vse ustvarjamo ter hkrati izkušamo sebe. Ko to ozaveščam, pa se začne bolj poglobljeno zavedanje, v katerem zmanjka besed. Besede so namreč le odsev resnice, niso pa resnica sama. Zato se lahko v poimenovanju zataknemo in omejimo širjenje zavesti ter duhovno rast.
Nezmožnost ubesedenja izkušenj iz notranjosti
Ko želimo nekaj tako veličastnega, kot je uvid iz notranjosti, z besedami preliti v fizično dimenzijo, tega ne zmoremo. Človeški besedni zaklad ima premalo besed. Vseh dimenzij lastne božanske notranjosti še nikoli nismo izkusili, zato za to zavedanje nimamo imen.
Z besedami ni mogoče izraziti vsega, kar se razodeva znotraj, ker je prelivanje v besede že materializacija. Enost, absolutna resnica, univerzalna zavest pa še nikoli niso bile v celoti razodete, prezrcaljene skozi točke zavesti človeških bitij v materijo.
Vendar ta proces ozaveščamo zdaj. Začenjamo kozmični ciklus, v katerem bo prvič celotna enost prezrcaljena iz nerazodetega v razodeto. Morda bomo takrat zmogli tudi ubesediti vse, kar se razodeva iz notranjosti.
SEM!
Tako kljub najboljšim namenom, ko izrekam »Sem ljubezen, svetloba, mir,«, nevede in nehote sebe zožujem na samo delček tega, kar sem. Saj vendar nisem samo ljubezen, čeprav sem ljubezen. Niti samo svetloba, čeprav sem svetloba.
Ko poskušam povedati, kdo sem, zmanjka besed. Morda jih niti ne zmanjka, temveč se jih pojavi toliko, da bi lahko naštevala v nedogled. Z vsako pa se v tistem trenutku, ko to poskušam ubesediti, ujamem v past. Pa vendar sem, kajne? Seveda, čisto preprosto. SEM!
Ko se tega zavedam, sem hkrati vse in nič. Ne omejujem se, ne iščem razlag in besed, temveč preprosto - SEM. Kakšno globoko, osvobajajoče in navdihujoče prepoznanje! Nobenega poimenovanja in zoževanja lastne brezmejnosti v vnaprej pripravljene obrazce. Svoboda nove enosti. Prisluhni, kako to zavedanje doni, ko ga izkušaš v notranji tišini. Začuti, kako mogočno je, koliko veličastja in nerazodete sladke skrivnosti prinaša, ko zveni v tebi.
Nov nivo zavesti
Nivo zavesti SEM je nova dimenzija zlate dobe, ki se razodeva iz notranjosti. Ko res SEM, tudi v fizični dimenziji, je to razodetje nove dobe.
To je apokalipsa, ki se udejanja skozi smrti mnogih starih, že preživelih izkušenj, ki se jih oklepata razum in osebnost. Oklepanje starih navad, čustev, miselnih vzorcev, aktivnosti, služb, ljudi in omejitev, ki smo jih izbirali zavedno ali nezavedno in bi jih lahko že opustili, saj nas zadržujejo v starem.
SEM doni skozi novo dobo iz notranjosti in se preliva v fizično dimenzijo. SEM – ime, ki ga poznam in je bilo zame napisano v knjigi življenja. Brez besed, kajti besede so misli, preoblikovane v črke in glasove. Ozke v sestavi, oblikovanju, uporabi. Ko brez besed, bodisi izgovorjenih ali neizgovorjenih, stopim še korak globlje v procesu zavedanja ter samo SEM razodevajoče, porajajoče in bivajoče v vsem, kar je bilo, je in bo, tedaj odpade potreba po črkah, zlogih, besedah. Odpade potreba po mislih, ker jih nadomešča notranje zavedanje.
Skozi zavedanje SEM se razodeva zlata doba. Skozi vzpone in padce, skozi borbo med zunaj in znotraj, razumom in srcem, osebnostjo in dušo, dvojnostjo in enostjo. Sami izbiramo.
Ko samo sem, sem enost. Nič izvzetega iz enosti, nič ločenega, nič, kar nisem, saj sem vse, vedno in povsod. Tudi potem, ko pride to, kar imenujemo smrt. Še vedno sem. Življenje, ki je večno in se razodeva v različnih pojavnih oblikah, v vseh življenjih, prostorih in časih hkrati. Sem, kar je že razodeto in to, kar še ni. Ker moja osebnost tega še ni zaznala, zame še ne obstaja, čeprav je hkrati že tukaj in zdaj.
Pasti v mantri »JAZ SEM«
Vsakič, ko je bila kritična masa zavesti človeštva pripravljena, so se utelesili mojstri, ki so pomagali še bolj širiti človekovo zavedanje. Ko so Jezusa Kristusa vprašali, ali je prišel razvezat Mojzesov zakon in postave, je odgovoril: »Nisem prišel razvezat, temveč dopolnit!« Ko so ljudje pripravljeni, se za njihovo zavest razodene tudi tisto, kar je bilo do tedaj skrito in nezavedno.
Eno od takšnih sporočil mojstrov je bilo usmeriti pozornost ljudi v zavedanje lastnega božanskega notranjega bistva, biti, Jaza. Preobrat od materialnega navznoter. Odkrivanje lastne božanskosti z mantro oziroma zavedanjem »JAZ SEM«.
Vse, kar prinašajo učitelji, prinaša za človeška bitja tudi pasti in preizkušnje, v katerih se ljudje lahko zataknejo z osebnostjo, nerazumevanjem, nepozornostjo. Tudi v mantri »JAZ SEM«. Tako, da se ljudje niso v vsakem trenutku zavedali, da se nanaša na notranji božanski Jaz. In v tej pozabi s ponavljanjem »JAZ SEM« krepili točno tiste dele osebnosti, za katere bi bilo bolje, da bi jih odložili. In jih bomo morali prečistiti, če bomo želeli doživljati lastno božje kraljestvo na zemlji.
Tudi v tej mantri, predvsem pa v njeni uporabi, smo se soočili z omejenostjo besed. Koliko bistva sporočila se je izgubilo morda z nerazumevanjem tistega, ki mu je bilo sporočeno, kot tudi tistih, ki so mantro širili naprej, med druge narode s prevodi?
Angleščina ne omogoča ločitve osebnega zaimka »I« (jaz) od glagola »to be« (biti), torej se mantra v angleščini lahko glasi samo »I am« (Jaz sem). To velja tudi za mnoge druge jezike. Slovenščina pa omogoča ne samo formulacijo »Jaz sem«, temveč tudi ločitev osebnega zaimka »Jaz« od glagola »biti«, kar pa pomen mantre popolnoma spremeni oziroma ga razširi do neomejenosti. »Sem«.
Ločenost osebnosti skozi »JAZ SEM«
JAZ SEM način razmišljanja brez zavedanja me omejuje nase in ločuje od vsega ostalega. JAZ SEM namreč predpostavlja tudi drugi pol - tisto, kar si TI. Tako me ločuje od vsega, kar obstaja. Če JAZ SEM, obstaja nekaj, kar JAZ NISEM. Vendar SEM vse, torej je to še en način ločevanja oziroma omejevanja lastne neomejenosti skozi nezavedanje osebnosti.
Če JAZ SEM in TI SI ter JAZ SEM in JAZ NISEM, potem - TI NISI. To me ne samo ločuje, temveč lahko tudi dviguje nad tebe, saj jaz sem dober in pameten, ti pa nisi. Mi daje osnovo, da te kritiziram, obsojam in te poskušam spremeniti.
Uboga osebnost, ki se je ujela v toliko pasti! A, če se ne bi ujela, ne bi imela možnosti prepoznanja, da je čas za novo.
»SEM« namesto »JAZ SEM«
Čas za premik v zavesti. Najprej v poglobljeno zavedanje, da JAZ SEM ne pomeni jaza osebnosti, temveč izključno in samo notranji božanski Jaz. Tudi, če ste mantro ponavljali v zavedanju, da se nanaša na vaš božanski notranji Jaz, delujemo tudi na nezavednih nivojih. Na teh nivojih ste si morda pošiljali omejujoča in ločujoča sporočila skozi mantro JAZ SEM ter se tako kljub najboljšim namenom ujeli v isto past. Ali pa ste celo zavestno tako razmišljali in ločeno doživljali sebe, svet ter druge.
Torej zelo previdno z JAZ SEM, vedno zavedajoči se, kdo to izreka. Ali res vaš notranji Jaz ali jaz osebnosti, ki ga to vodi v ločevanje in omejevanje. Morda pa ste pripravljeni na nov nivo zavesti - SEM, ki vodi v zlato dobo človeštva.
SEM – enost v materiji
Ko v sebi »SEM«, ko se tega bodisi zavedaš, ali pa ne, tudi ti, oba samo sva. Sem v sebi in sem v tebi. Ločenosti ni več, sva enost tudi v fizični dimenziji. Čeprav ne morem neposredno vplivati na tvoje izbire in zavest, mojega zavedanja to ne spremeni. Ko samo sem, vem, da ni ničesar, kar nisem. Ko sem v sebi in v tebi in ni ničesar, kar ne bi bila, potem tudi ni mogoče, da ti ne bi bil. Sem, sva, oziroma smo. Ni več ločenosti, temveč sem v vsem, kar je bilo, je in bo, brez imen in omejitev.
Prisluhni znotraj in slišal boš s srcem, kajti razum tega ne zmore. Prisluhni v notranji tišini, kako SEM zveni in kaj ti pripoveduje. Vabi te navznoter, v zlato dobo.
***
Članek je prirejen po poglavju iz moje knjige »Zlata doba« in je bil objavljen v 70. številki revije Karmaplus.
Anita Škof
|
NE ZAMUDITE
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne petek, 11. april 2008 @ 20:28 CEST
Ko sem prebral to kozlarijo, ki si jo napisala, nisem vedel al naj grem bruhat al kozlat. Pa odkod take ideje jemlješ?
Al se zbudiš tak brezveze med razmišljanjem in to takoj napišeš ter ponudiš slovenčekom za duševno branje, seveda za plačilo. Pa tisti ko kupi tako čtivo podpira idiotizem. Boš rekla, da sem brezvezen, ker nočem kupit idiotskega branja?
Sem al nisem? Odgovori si in spoznala boš kdo si.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 12. april 2008 @ 15:11 CEST
z izbranimi besedami si subtilno prikazala preseganje, prehod osebnosti v novo kakovost življenja. Prodiranje do čistega jedra zavesti je omogočeno le izbrancem, ki to občutijo na subtilni ravni ali kot je rekel naš slovenski pesnik Oton Županič: »Jaz sem struga tisočerih duš«. V vsakem primeru nas takšno samozavedanje ali samoobčutenje, ki je pri vsakem človeku različno in izvirno, po svojih notranjih razsežnostih pripelje do situacije, da vsebino našega zavedanja umestimo v življenjski zakon »biti« in se o njem izražamo tako ali drugače.
To povedati in prenesti drugim, ni tako preprosto, še manj pa razumeti drugemu kako je tebi. Bistvo pri vsem tem pa je, da je tvoj občutek tako močan, da si sebi dovolila nepričakovani skok in začutila potrebo pojasniti po kakšni poti si prišla do svojega novega stanja ali z drugimi besedami čutila si potrebo pojasniti prehod, ki ga je na svojih poteh hotela opraviti tvoja misel. Balzaku se včasih preprosta novela razbohotila v roman. Pri pisanju o »biti« ali kot ti praviš »jaz sem« se zahteva veliko smotrne domiselnosti, kakršna je z vsemi značilnostmi vred oblika nadarjenega in pomembnega človeškega duha. Seveda v tvojem slogu pisanja je zaslediti veliko smiselnih in očarljivih podrobnosti, med katere si umestila svoje občutke, vendar z vzhodnjaško konotacijo, ki ni najbolj za našo evropsko kodo, zato ne smeš biti razočarana, če ne najdeš vedno v ljudeh razumevanja.
Omenjaš mojstre. Z vzhodnjaško miselnostjo je marsikomu omogočen prodor v globino življenja. Jaz osebno mogoče opravljam isto poslanstvo s pisanjem, vendar na drugačen način, z drugačnim slogom. Po svoji naravi pa gre vedno za kristalizacijo življenja, ki je skupek vseh pomembnih sil in svojstev človekove osebnosti do stvari, pojmov, občutenj, itd.
Pisanje je kakor glasba, ki se razvija v mediju časa in govori o gibljivosti življenja, o zagonetnosti slehernega gibanja, razmišljanja, občutenja. Ples je zgrajen iz gibov, mišljenje iz mislečih misli, ki nimajo limita. To so prehodi iz razpoloženja v razpoloženje, iz rasti v preseganje ali iz enega dogajanja v drugo. Vse je izraz kontinuitete človeške zavesti, ki ni nič drugega kot drugo lice naše duše, ki ji pravimo njena enost s fizičnim telesom. Tvoj članek ali izsek iz knjige predstavlja neko drobeče se stanje zavesti, ki se izraža na svojstven način po občutkih o samemu sebi. Vse to pa nam drugim lahko le obogati življenje. Ves ta dolgi razvoj človeškega dela je opravil človek, ne le prek konkretnega obdelovanja kamna, kovine in lesa, temveč s svojim miselnim procesom in odmerjanjem človeške moči za spoznavanje samega sebe in sveta. Če je kaj povedano na ezoterični način, ne pomeni da je slabo ali da bi to razumeli v slabšalnem smislu. Vedno je treba poiskati bistvo, o katerem je avtor govoril. Tudi naš cenjeni pesnik Ivo Svetina je ezoteričen pisec, pa je med najbolj cenjeni pisniki pri nas, spada v sam vrh naših poteov.
Nadaljujem komentar ….
Pozdravljen Fredi,
zgornji komentar se mi ne zdi strpen in najbolj na kulturni ravni. Je že res, da živimo na planetu, ki je zgrajen iz trdih snovi, a hkrati moramo vedeti, da dobre tri petine planeta pokriva anorganska voda, zato kaže, da smo tudi mi po vzoru planeta do drugih voljni in prilegajoči, kot je ta tekočina. Trdih tal voda ni pokrila ali pa so se dvignila iz nje, zato skušajmo sprejeti vse, kar nas navdaja z občutki primernosti.. Smo prvobitni prebivalci teh ogromnih sil in skušajmo biti dobrotljivi. Takšno etiketiranje avtorice je za moje pojmovanje bontona žaljivo. Zakaj lepiti takšne etikete na človeka?
Ta svoj komentar sem napisala za to, ker sta mi naš Tomaž in njegova soproga marsikaj lepega povedala o Aniti in njeni ustvarjalnosti in tudi ta članek sem sprejela kot odsev njene čuteče duše. Skušajmo sprejeti tudi drugačnost razmišljanja in občutenja, saj se dojemanje sveta pretaka pri vsakem človeku posebej izključno skozi njegovo zavest. Normirane zavesti pa nima nihče in si tega ne želimo. Vsak naj bo to, kar je!
Prijazen pozdrav obema
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne nedelja, 13. april 2008 @ 02:22 CEST
Se iz srca opravičujem za preoster komentar, oprostite prosim. Zgleda, da sem vstal na levo nogo in prebral kar mi je dvignilo dekl zato sem pač tak odreagiro. Človek je pač rojen, da greši. Osebno nimam nič proti takim člankom, če kdo pove komu kar ga je osrečilo oziroma navdušilo v življenju al, da mu to daje še večji smisel v dojemanju samega sebe v skrivni realnosti in to lepo dalje podeli komurkoli kdor pač želi sprejet ta nasvet al navodilo, seveda brezplačno. Reklamiranje je pa reklama seveda plačljiva na pozitivkav pač zastojn. Se mar dobrobit prodaja? Al se res mora vse prodajat, tud nasveti, navodila, dobro počutje? Je pohlep res človeka tak daleč pripeljal, da človek sočloveku prodaja duhovno dobrobitnost.
Nimam pojma. Pač je kak je v totem svetu. Hvala lepa za tak svet in hvala lepa osebno vam ga. Tatjana za dober nasvet. Ob podobnih člankih, ki jih kar mrgoli na pozitivkah v obliki reklam, se bom kar naredo francoza, bom bil raje tiho oziroma bom pozitivke kar preskočo al briso.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Aisha dne sobota, 19. april 2008 @ 00:07 CEST
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: MC dne nedelja, 20. april 2008 @ 12:33 CEST
p.s.:
Še komentar na: »Nisem prišel razvezat, temveč dopolnit!« Mojzes je zadevo že v osnovi popolnoma zajebal. Zato dvomim, da je nekdo, ki je govoril o tem, da se hišo gradi na skali in ne na pesku, izjavil takšno neumnost. Razen mogoče iz taktičnih razlogov - da je potem, kljub vsemu, dočakal vsaj »Kristusova leta«. Govoriti v zamegljenih metaforah in prilikah ni imelo samo nek višji ali umetniški smisel, marveč tudi povsem konkreten namen - omogočalo je preživetje. Judovski teokrati so imeli leta 780 po nastanku Rima zelo veliko moč, kot pravno podlago pa postavo, ki še danes (pa čeprav v dopolnjeni in nekoliko razširjeni izdaji) poganja verske fanatike vseh sort. Tudi take iz »new-age agitpropa«.
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 01:46 CEST
Z izjavo Nisem prišel razvezat temveč dopolnit, se Jezus ni dobrikal za preživetje temveč je s tem jasno povedal, da je dosti sranja v smislu lepega govorjenja oziroma puhlega besedičenja o ljubezni, v srcu pa sovraštvo. Čisto logično je, da vsak človek govori iz srca, kar maš v srcu to ljubiš oziroma govoriš, kar poveš je lahko nož al pa kruh, hinavsko al pa ljubim vas iz srca. Osebno me boli patak ampak brezbrižnost mi je tuja sorta, pomagam, če le lahko, določeno pa mi gre na pajtl, sploh reklama v bistvu pohlep na hinavski način. Torej ljubi Bog ljubi brez pardona kar je tud Kristus povedal kako se prav ljubi v srcu kjer so tud zapovedi in kdor ljubi nima v srcu laži, krajo, ubijanje, faušijo al pohlep ampak le ljubezen.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 09:28 CEST
Sončeve pozitivke vsekakor niso new – age agitrop, kar bi z natančnim prevodom pomenilo: agitacijsko propagandni oddelek političnih organizacij nove duhovnosti. Totalni nesmisel!
Za Pozitivkami najverjetneje ne stoji nobena politična arganizacija, niti sekta, niti kdo ki bi poganjal verske fanatike vseh sort, niti kar koli podobnega tej opredelitvi. Po mojem mnenju so Sončeve pozitivke odprt spletni časopis, da vsakdo lahko pove svojo pozitivno misel kako doživlja samega sebe in svet okoli njega. Homo Sapiens je zmožen prekoračiti Rubikon, prepad, ki ga loči od prvobitnosti, pogojnik pa pomeni dokaz, da je reko Rubikon že prekoračil. Zmožen je namreč preoblikovanj sveta in pojavov v njem le, kolikor je zmožen misliti v pogojniku, ne samo v povedniku. Mnogo človeških sodb se dobesedno oddaljuje od stvarnosti v svet pogojnosti in možnosti. Človek je hipotetično bitje, ki zida cel novi svet golih možnosti, svet simboličnih sistemov v pisani besedi, v kateri izrazi tudi samega sebe kako se doživlja.
Meni vsekakor več pove članek, kot pa komentarji!
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 12:24 CEST
Med lepše človekove lastnosti vsekakor spada, da se v bran postavi sočloveku. Z vašim komentarjem ste si zaslužli čisto 5 al pa 10 pri pozitivkah kar vam je pač bol všeč. Ampak koga vi branite? Mislim, da vsak laik vidi reklamo v smislu samopropagiranja, ki jih je pa res dosti na duhovni rasti in tudi v ostalih čalnkih, še bradonja se vam smeji v pričakovanju novih lolekov, ki mu bodo nosili denar za pranje možganov. Baje je vse treba plačat, tud strah pred umrljivostjo. Le kako bi pregnali ta strah? Mogoče z denarjem? Res hecno in seveda tud nasmeh iz srca bi po tej logiki trebalo zakasirat. Bedarija. Pravijo povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si, tu bi lahko reko povej in napiši se, saj pa vse kar pride iz tebe si ti. Kdo je agitatorček?
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 15:53 CEST
mislim, da Pozitivke nič ne kasirajo. Če slučajno pade kakšen »fičenk« od EP ali donatorjev, še za nadomestitev računalniške opreme ne zadošča. Pri Pozitivkah je cela četica ljudi, ki pišemo iz golega veselja in brez honorarjev, vam bralcem pa ni potrebno plačevati za časopis nobene naročnine. Ga dobite zastonj. Pravijo, da podarjenemu konju ne smeš gledati v zobe. Mislim, da ni v interesu nobenega, da bi komu glavo pral. Vsak piše z dobrim namenom, da kaj koristnega pove. Včasih je kakšen članek boljši, včasih kakšen malo slabši. Pomembno je, da za prispevkom tiči dober namen. Zato prav nobenega nasmeha iz srca ni bilo treba »zakasirati », kot Fredi praviš. Mi se iz srca zasmejimo zastonj. Bedarij, ki jih kot take smatraš, ti pa res ni treba brati, saj te k temu nihče ne sili, če kakšno branje ni po tvojem okusu. Morda je pa komu drugemu všeč. Kar je za enega iz srca spontano in iskreno pisanje, je za drugega lahko kaj drugega.
Sprašuješ kdo je agitatorček? Res ne vem, kaj s tem misliš povedati. Meni se prek vključevanja v takšne komentarje, ki razvrednotijo neko delo in žalijo drugega, res ni potrebno vključevati z namenom samopropagiranja. Potrjevanje mojega ustvarjalnega dela gre prek branja bralcev in kliki na posamezni prispevek povedo, če jim je bilo napisano bralcem všeč ali ne, ali če so napisano razumeli ali niso. Strinjam se s tem, da se po napisanem, lahko presodi kaj kdo je. Med vse to nedvomno spada sporočilo in tudi slovnica, ki pri tebi Fredi, ki tako strogo sodiš drugega, pa ni najboljša odlika. Brez zamere!
Strah pred smrtjo pa pride sam, brezplačno. Marsikdo bi rad plačal, da tega strahu ne bi doživel, vendar tu je pa narava pravična. Nikogar ne izvzame.
Prijazen pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 17:25 CEST
Zdravo razmišljaš kar mi je všeč, le pravega razumevanja ni z tvoje strani zakar pa me iskreno boli patak. To, da na pozitivkah služijo z reklamami mi je tak jasno in mi je tud vseeno, saj pa ni bilo govora glih o pozitivkah in njihovi reklami. Kar bode je ta brezvezna samoreklama pa glih na duhovni rasti. Kdo se samoreklamira? Kdo samega sebe izpostavlja? Ta ko bi rad služil na račun naivnih, ki nimajo svojega stališča o življenju. Tatjana, boš mar rekla, da delam reklamo, ker vam povem, da vas ljubi Bog ljubi, tudi tebe? Al piše kje, da si kupite biblijo al da pojdite v to al toto cerkvico dušmanov? Brez zamere Tatjana, lepe pesmice pišeš in članki, ki jih objavljaš so vredu ampak to se ve brez klikanja, ker klik je lahko tud na brezvezno pisanje. Mogoče ti je kliknilo kdo je agitatorček.
Lep pozdrav iz srca
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 19:07 CEST
(Upanishad).
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 21. april 2008 @ 22:41 CEST
LP Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. april 2008 @ 12:19 CEST
Zares lepo. Cvetje je imelo svoj značilni vonj po vrtnicah.
Prijazen pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne torek, 22. april 2008 @ 14:23 CEST
Kdor je v srcu romantik ljubi romantiko,
romantična ostani romantiku v srcu.
Lep pozdrav iz srčeka
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. april 2008 @ 14:47 CEST
me veseli, da si. Torej "Jaz sem romantik". Kako bo vesela tudi avtorica zgornjega članka. Slab začetek, dober konec!
Stvari je treba gledati s pozitivne strani.
Prijazen pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne torek, 22. april 2008 @ 15:13 CEST
Se strinjam, da je treba na stvari in tud na življenje gledat pozitivno kar men osebno glih ni noviteta. Zrem v življenje v dobrem upanju na bolši jutri pa četudi bi še nocoj hinlegno. Vsem iz srca privoščim kvalitetno in predvsem brezskrbno preživetje življenja. Človek dela, da zasluži, da preživi materialistični svet. Ako bom lahko komu pomagal z nasvetom kako se rešit življenskega straha pred življenjem samim al mogoče pred umrljivostjo bom nasvet brezplačno podelio iz srca. Brezveze se mi zdi, da bi komu daval drobtince, celi kolač pa bi ga na koncu stal 20,50 Eura.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. april 2008 @ 18:11 CEST
napisal si nekako tako-le:"Če se bom znal rešiti življenskega straha pred življenjem samim ali mogoče pred umrljivostjo, bom nasvet brezplačno podelil iz srca."
Rekla bi samo to: Življenje je čudovito, živimo ga ta trenutek, tu in sedaj. Smrt! To je samo dopolnitev. Nobenega strahu pred življenjem in smrtjo ni potrebno imeti, na mesto strahu naj vlada veselje, zadovoljstvo. Glavna dimenzija prihodnosti naj ne bo strah, temveč upanje. Upanje je princip človekovega obstoja. Prihodnost načrtujemo, zanjo skrbimo in upamo. Upanje je vedno dvignjeno nad strah. Upanje nas dela prostorne. Eksistenčni strah premaga upanje. Boljšega recepta ne boš Fredi, nikoli iznašel. V upanju je pogum, v pogumu je tveganje. Vsa naša kultura in ves napredek drvi izzivalno prek prepadov strahu in poguma, upanja in obupa, negotovosti in tveganja, skrušenosti in junaštva. Dolgočasje je protičas, edino zdravilo človekovega duhovnega zdravja je ustvarjalnost. Pri mnogih ljudeh praznota sedanjosti prehaja v strah. Rečem si: "Ustvarjam, torej sem! Upam... Ugotavlja, da se je debata razvila v pravo smer.
Lep pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne torek, 22. april 2008 @ 21:12 CEST
In oprosti draga Tatjana, ker si narobe napisala uvod in me verjetno tud narobe razumela. Pa nič zato. Kar si napisala si vredu napisala, ker Smrt res ni nič drugega kot uvod v čisto ljubezen, Smrt namreč rešuje ljudi oziroma vse živo iz trpljenja, ki ga predstavlja toto življenje, ki je resda prijetno ob zavedanju, da se živi. Iz tega tud izhaja strah pred umrljivostjo, pred mrkom, ker človeka je res strah ko vidi trupla in v truplu samega sebe zrcali. To je narobe, ker truplo je le kupček, ki ostaja v spomin na preživelega. Preživeli, očiščen vseh spon, živi v harmoniji srca, ki ljubi in ki ga ljubi Bog ljubi. To je raj ljubečih, ko srce ljubi srce kot ljubi Bog ljubi ljubeče srce. V ljubim ni druga kot ljubim. Ni primesi kot so ljubim avto al gnar al brezveze naštevat.
Kdor ljubi, ljubi iz srca ljubljeno srce.
Ogromno bi se še dalo povedat o temi ljub ljubi ljubo namreč je brez konca kakor je tud v ljubezni, ko se ljubi se ljubi brez konca in kraja, zato ljubi človek raje ljubi, da boš ljubljen.
To je oseben vid kot pozitiven pogled naprej v ljubeče srce.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: titanic dne sreda, 23. april 2008 @ 08:35 CEST
Lepo vaju je brati, ko pišeta komentarje. To bi rada dodala, da je ljubezen in za-upanje v dobro resnično največ kar lahko imamo v življenju. Imeti ali biti-postati si ljudje različno razlagamo, vsak po svoje. Upanje je vera, v zaupanju je moč in prepričanje.
Ne bom pisala o tehnikah dvigovanja zavesti, o spoznanju, o vedenju. Občutenje ljubezni v sebi, prepričanje in zaupanje v Boga naredi vse, kar človek potrebuje, da se razvija in dviguje v vedno bolj duhovno in vedno manj materialno usmerjeno bitje.
Lp Melita
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 23. april 2008 @ 09:52 CEST
Glih kavico z užitkom srkam, ko prebiram pogled na življenje, ki si ga napisala. Strinjam se s teboj, da človek duhovno raste ob spoznanju, da ljubi Bog ljubi, ob tem zavedanju se človek počuti res ljubljen in če si ljubljena še potrebuješ kaj razen ljubezni? Mislim, da se na tej točki zaljubljenosti otreseš materealizma, spoznaš pač, da denar ni vladar sveta čeprav tak zgleda ampak je pravi voditelj srca ljubi Bog. Glede tehnik, ki bi človeka približal temu spoznanju bom rekel vsak nasvet ali dejanje je dobrodošlo, če je le iz srca srcu.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 23. april 2008 @ 10:17 CEST
Ljubezen je rojena iz samorazvoja in samospoznavanja duha, absolutne ideje, ki je na stopnji človeka prešla lastne drugobiti. Je rojena iz duha in predstavlja prerojeno lepoto narave. Odsev ljubezni pripada duhu kot neskončen, ljubezen je s svojo substanco v samem duhu. Predstavlja čutno svetlikanje ideje ali duha. Vse kar biva je ena sama ljubezen, ena sama resnica, ki znotraj enot različnosti vedno premaga vse ostalo. Zlu in ljubezni priznavamo simetrijo, ki izbira dele okrog določenega središča. Zakonitost, ki povezuje in pritegne harmonijo je najbližja duhu ljubezni. Temeljna snov je torej ljubezen, ki je s soglasjem duha sama s seboj, kakor je lepota ujemanje duha s fizičnim utelešenjem. Nič ne more postati lepše kot je ljubezen, ki predstavlja samo popolnost kraljestva lepote. V človeku se razodeva duh. Dobo lepote je Hegel umestil v grško obdobje, v grško kiparstvo. Grški kipi bogov so sicer človeški, a to pomeni zgolj to, da se je absolutni duh individualiziral v bogovih z določenimi funkcijami. Človeški kip lepote, ki predstavlja ljubezen, ki jo ohranjajo v prispodobi kipi bogov, je postal po zaslugi kiparjev te dobe dejansko prebivalec Olimpa, sedeža bogov. Ti bogovi pa imajo vsak svoje naloge in v njih se skriva tudi razkroj, torej zlo. Počlovečenje vsega sicer ustvarja popolno umetnost, vendar pa ogroža vero v globini čustev. Kaj je pravzaprav ljubezen. Morda bomo to vprašanje razrešili s tem dialogom, ki sem ga napisala
pred časom.
KAJ JE LJUBEZEN
(Dialog)
Ali obstaja ljubezen?
Ljubezen obstaja kot nekaj bivajočega na tem svetu.«
Ali je ljubezen večna?
Ali večno ljubezen lahko tipamo, vonjamo, okusimo in slišimo?
Ne tega ne moremo, ker večna ljubezen ni človek ali stvar.
Kako naj torej zaznamo večno ljubezen?
Zaznamo jo vedno lahko, saj je ljubezen večna in neminljiva.
Možno bi torej bilo, da jo prikličemo v spomin, če spomin preživi smrt.
Toda spomin je vezan na čutna izkustva tega sveta. Ker pa na tem svetu ni večne ljubezni, se je tudi spomniti ne moremo.
Nadalje je možno, da je večna ljubezen dana v predstavo, toda, ker so vse predstave vezane na spomin in zaznave, velja kot v zgornjem primeru.
Možno je torej, da je večna ljubezen povezana s pojmom: ljubiti se.
Toda to bi moral biti neizkustveni pojem, saj so vsi izkustveni pojmi vezani na spomin, zaznavo ali predstavo.
Ljubezen ni neizkustveni pojem, takšen bi bil kvečjemu pojem: absolut.
Torej tudi, ko bi obstajala večna ljubezen, ne bi mogla biti pojem naše zavesti.
Bistvo večne ljubezni je občutje popolne srče tistega, ki naj bi večno ljubezen poznal. To občutenje pa je za človeka nedosegljivo.
Človek je srečen, če je ljubljen, če ljubezen obstaja.
Toda tudi v takšni ljubezni, ko je človek ljubljen, bi se našlo kaj, da bi rekel, da je premalo ljubljen. In če bi bil še bolj ljubljen, bi ga še zmeraj nekaj mučilo, da je premalo ljubljen in to mučenje in dvomi bi šli v neskončnost.
Torej če bi obstajala večna ljubezen tu na Zemlji, bi se človek počutil kar se da srečen, vendar še vedno ne bi občutil popolne sreče.
Izhajati je treba iz različnih vrednostnih stopenj ljubezni. Nekatere so bolj ali manj dobre, resnične, osrečujoče in podobno. Te stopnje bolj ali manj izrekamo in sprejemamo kolikor bolj se približujejo božji popolnosti večne ljubezni. N.pr. pravimo, da nekoga tako ljubimo, da se približujemo popolnosti božje večne ljubezni. Torej, da lahko sploh vrednotimo večno ljubezen na tem svetu, obstaja v našem pojmu neka večna božja popolnost, ki nam sploh šele omogoča, da ljubimo. Če pa je ta popolnost samo v pojmu, ne pa tudi v eksistenci – še večja popolnost od popolnosti večne ljubezni pa je protislovje; zato mora popolnost večje ljubezni tudi eksistirati. Ali na Zemlji sploh lahko govorimo o večni ljubezni, če pa sploh ne obstaja na Zemlji, ker to ljubezen ima samo Bog v nebesih?
In če večna ljubezen obstaja, mora biti pojem naše zavesti.
Spoznamo jo lahko, če jo vidimo, otipamo, vonjamo, okusimo in slišimo, potem pa si predstavljamo kakšna je ta večna božja ljubezen in sicer tako, da si predstavljamo večno božjo ljubezen še lepšo, še blažjo, še bolj dišečo, še bolj osrečujočo, če pa nam to še ne zadošča, si jo lahko predstavljamo kot najlepšo, najbolj vzvišeno, najblažjo in tako pridemo do popolnosti. In četudi naša čutila s smrtjo propadejo, spomin še vedno ohranja zaznave o predstavah, in če celo še predstave s smrtjo propadejo, se njih vsebina še vedno ohranja v pojmu večne božje ljubezni; pojmi pa ne morejo propasti, ker so idealni in nekje so mora ustaviti.
Človek mora ob večni božji ljubezni občutiti popolno srečo, sicer ne bi mogel občutiti nobene sreče v ljubeznih tega sveta, kar pa je absurdno, saj človek z ljubeznimi tega sveta, pa čeprav so malo manjše in krajše, srečo prav gotovo občuti. Če namreč ne bi obstajala vsaj slutnja popolne sreče ob večni popolni božji ljubezni, potem človek na tem svetu ne bi mogel reči, da je z eno ljubeznijo srečnejši kot z drugo, da je ena ljubezen trajnejša in bolj trdna od druge. Niti tega ne bi mogel človek vedeti kaj ga pravzaprav v ljubezni muči s to ali ono zemeljsko ljubeznijo. Ker pa človek nedvomno ve in lahko tudi reče, da ga pri vseh zemeljskih ljubeznih nekaj muči, to pomeni, da sluti, da ga ne bo v večni božji ljubezni ničesar več mučilo. Toda če bi to samo slutil, ne pa tudi vedel, ne bi mogel z gotovostjo reči, da ga ob zemeljskih ljubeznih nekaj muči. O slednjem pa ni dvoma, zatorej obstaja večna božja in popolna ljubezen Boga, kjer bo človek občutil popolno srečo.
Ali me kaj ljubiš?
Ta pojem pa je protisloven s pojmom: ljubljen biti.
Torej pojem ljubiti ali ljubljen biti sta si protislovna.
Da. Jaz želim ljubljen biti. Zato sem človek.
Bog pa naj me ljubi, saj me je zato ustvaril.
Ti me tudi ljubi, saj te je Bog ustvaril za ljubezen.
Ne samo Bog, tudi jaz te ljubim.
Ne, tvoja resnična potreba je, da si ljubljen/a.
Jaz čutim potrebo, da te tudi ljubim.
No, potem se v tebi razodeva tudi nekaj božjega.
Še vedno si nisem na jasnem kaj je ljubezen,
ko pa sta si pojma ljubljen biti in ljubiti tako protislovna.
Ljubimo se med seboj, prisrčen pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 23. april 2008 @ 11:56 CEST
Tolko si napisala, da sem skoraj vse pozabil zdaj ko bi ti rad na kratko odgovoril ampak zapomnil pa sem si ljubimo se med seboj. Saj to je tud bistvo ljubezni. Ako si mogoče kdaj brala biblijo potem si razbrala, da je ljubi Bog ljubezen. Vendar so to le črke na papirju. V srcu pa ugotoviš, da ljubi Bog je res ljubezen ako se malce poglobiš v srcu. Obstaja tud 10 zapovedi, ki jih mašniki in verniki vedo na pamet. Kaj pa srce? V srcu ljubiš kar je v srcu. Iz srca govoriš in z srcem poslušaš se pravi srce se uči oziroma srce te uči živet pravzaprav ljubit. Nič ni na silo, ker na prisilo ni moč ljubit kvečjemu le hinavsko izgovarjat ljubeče besede. Ljubit pomeni biti dober do sočloveka in do vsega kar je ljubi Bog ljubemu človeku poklonil. Ljubi Bog je podaril življenje in če se res to zavedaš si v srcu ponižen, se zavedaš realnosti, ki ti je prej bila samoumevna. Normalno, da se ljudje zaljubljajo med seboj kakor tud človek lahko vzljubi žival in žival človeka vendar je to drugačna ljubezen, to je ljubezen, da ti je kdo v srcu ljub. Pravijo, da okolje in navade vplivajo na človeka ampak tu bi lahko dodao kar človek sprejema v srce to lahko v srcu tud prečisti in če res ljubi iz hvaležnosti, da sploh obstaja iz usmiljenja, ker se ga je ljubi Bog usmilo in mu podaril življenje, to hvaležnost vrača na ljubeči način sočloveku kakor tudi ljubi Bog ljubi. Ljudje se rodijo tud slepi, invalidni in v teški revščini, tu bi se lahko vprašali ali ljubi Bog res ljubi človeka, da se je takšen rodio v takem okolju? Kako bi ljubi Bog odgovoril?
Iz srca vas ljubim, čeprav trpite v življenju potrpite do snidenja, ljubo srce vam bo vrata v usmiljenje odprlo, ljubljeni boste ljubili ljubljeno, dobrodošli odkoder got došli.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 23. april 2008 @ 12:19 CEST
zelo lepo si izrazil svoje misli. Vprašal si me, če berem Biblijo. Včasih tudi kaj prelistam in vsaka prilika zase ima svoje globoko sporočilo. Res je, da se uresničujejo besede apostola Pavla (1 kor 1,27), ko pravi: Kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega".
Ta prilika je posebno aktualna za današnji čas, ko je na svetu in tudi pri nas v Sloveniji toliko slabotnega in toliko močnega, ki bi moralo biti od Boga osramočeno. Veliko je tudi nespametnega, za kar bi morali biti osramočeni modri. Modri pa so žal pred močnimi nemočni. Edino kar nas rešuje, je ljubezen. Sposobnost, da odkrijemo v sebi, da lahko ljubimo ne le samega sebe, temveč tudi drugega.
Lep pozdrav Fredi, lepo pišeš
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 23. april 2008 @ 14:22 CEST
Prav maš glede totega modrovanja. Modreci alias učitelji, pravijo si tud jasnovidci ali zdravilci, modrujejo in se delajo, da so pametni, na koncu pa zmodrujejo, da niso v srcu pametni ampak v možganih. Smešno je to in v pravem pomenu hec. V bibliji ( 1 kor 13 celo poglavje ) je Pavel lepo opisal ljubezen, tud vero in upanje ma človek v srcu ampak kar zasveti se, da je navečja od teh le ljubezen. Kdor verjame, da ni slučajnosti ta tud z upanjem v srcu ljubi življenje. Ljubi Bog je življenje in kdor ljubi sočloveka ljubi življenje. To je tak malce pesniško povedano ampak iz srca.
Ljubi Bog je moder. Torej človek, kdo je moder? Kdor ljubi.
Tatjana, lepo si napisala, da ljubezen rešuje, ker kdor ljubi se vsaj fajn počuti v srcu, nima slabe vesti in ni ga strah umrljivosti, ker verjame in upa, da ga ljubi Bog ljubi.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 23. april 2008 @ 15:31 CEST
prav vse sloni na upanju. Najbolj vzvišena simbolika je srce. Ne gre za telesno srce, gre za človekovo mišljenje in čustvovanje. Človekova veličina ni dedna lastnost in ni zgolj uspeh osebnega prizadevanja, gre predvsem za dar od zgoraj, pravimo ji milost. Ne dosežejo jo tisti, ki se zanjo načrtno potegujejo, saj če ne bi bila milost dar, bi bila pridobitev ali osebna storitev, nekakšen zaslužek. Zato jaz ne verjamem prav v nobene tehnike in mojstre, ki bi človeku lahko dali srce. Ljubezen je stvar lastnega občutenja in notranjega razodevanja. To leži znotraj nas z vsem svojim bistvom, ko človek hodi v hoji za samim seboj.
Naše življenje in mi smo podarjenost. ki smo ga dobili v dar. Že golo dejstvo da smo na tem svetu, ni nobena naša zasluga. Tudi to, da živimo in da nismo prej umrli ni naša zasluga. Do poklica in določene izobrazbe res pridemo po svoji zaslugi, če se trudimo, toda golo dejstva, da živimo in da smo, ni odvisno od nas, temveč je dar. Edvard Kocbek rad poudarja. da je to podarjenost, ki si je ne morem sam ne dati in zaslužiti. Na to odgovarja star pregovor, ki pravi "Človek obrača, Bog obrne". V moderni ihti ljudje preveč drvijo mimo življenja in njegove modrosti. Soprevračajo se v nemirnih valovih življenja: eni gor, drugi dol in obratno. N. pr. David je premagal Goljata s pračo in gladim kamenčkom, se pravi na daljavo, brez telesnega stika ali napada. To predstavlja zmago duha.
Lep pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne sreda, 23. april 2008 @ 16:54 CEST
Dobro si napisala, da je že golo dejstvo, da smo na tem svetu ni zasluga nas samih. Ljubimo goli in rodimo se goli. Gola ljubezen oziroma čista za zaljubljence. Upanje v srcu človeka pozitivno usmerja, daje mu hvalavreden optimizem v življenju, pogoj za upanje je pa, če verjameš v upanje se pravi vera v upanje - izkupiček - ljubi Bog je upanje srca. Logika ko taka, kdor ljubi, ljubi z upanjem v veri. Ljubi Bog je Bog ljubi. To vedo v srcu vsi zemljani totega sveta, kdor pa tega noče priznat, pa ga bo začel imenovat in poveličevat raso iz katere izhaja ter tudi nauke, ki so ga zaslepli in verjame v doktrino cerkve kateri pripada. Fanatično usmerjeno srce poveličuje samega sebe, tako srce noče slišat saj pa nisi edini oziroma niste edini, ki vete, da ljubi Bog obstaja. Ljubi Bog ljubi, če se tega zavedaš, se zavedaj tudi, da ljubi tud pigmejca, ki živi in ljubi brez doktrin kako ljubit.
So tudi atejisti, ki verjamejo v nič in ko bojo hinlegnili bodo po svojem verovanju odšli v nič, te pa nič, pa bodi nič, saj ti ni treba verjet, da te iz nič ljubi Bog ljubi, ničkolikrat si se lahko prepričal, da ljubezen obstaja ampak zate je to samoumevno, pač misliš, da ljubiš po zakonitosti narave, še narava ljubi življenje, da si se ti lahko iz nič rodil na zemlji.
To so že teološke povedi in v to se mi ni treba spuščat, dovolj mi je ljubezen, v srcu sem dobre volje pravzaprav ljubim.
Ako iz srca vidiš ljubezen, vedi, da maš oči, ki ljubijo. Ljubi sočloveka kakor samega sebe je mišljeno živi življenje, dihaj z življenjem v ljubezni, bodi harmoničen v srcu.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 24. april 2008 @ 09:00 CEST
Samo enostavne stvari so dobre, koristne. Človek si je zakompliciral življenje, da se je čutil pomembnega, obenem pa izgubil preprostost-sebe, ljubezen. Z razumom in analiziranjem je želel dokazati drugim svojo pomembnost, ker ni imel dovolj samozavesti, da bi se počutil dobro, da bi čutil dovolj ljubezni v sebi in da bi jo znal deliti drugim.
Draga Tatjana, si napisala:
»Bistvo večne ljubezni je občutje popolne srče tistega, ki naj bi večno ljubezen poznal. To občutenje pa je za človeka nedosegljivo.
Človek je srečen, če je ljubljen, če ljubezen obstaja.«
S tem se ne strinjam, tudi če je to napisal še tako velik človek grškega ali katerega koli drugega porekla, ki mu še danes ploskajo. Morda je bila to hipoteza, vendar zame nesprejemljiva. Sama mislim drugače, ker čutim drugače.
Najprej pišeš, da obstaja večna ljubezen, potem pa berem, tudi če bi obstajala večna ljubezen… a ni to malo čudno? Morda razmišljaš sproti…. Sploh pa ni pomembno, saj je to iskustvo posameznika.
Tudi s tem se ne strinjam: »In če večna ljubezen obstaja, mora biti pojem naše zavesti.« le kje si to prebrala?
Tako kot Fredi piše, da se je normalno zaljubljati in (jaz dodam) je običajno tudi pojmovanje ljubezni in zaljubljenosti odvisno od posameznika na kateri stopnji duhovne zrelosti je, kako doživlja in čuti »ljubezen« in s čim jo povezuje.
Fredi, super, se trinjam:
»Kdor verjame, da ni slučajnosti ta tud z upanjem v srcu ljubi življenje.«
Tudi to mi je všeč: človek obrača, Bog obrne. Res, presneto kako to drži, vendar se je potrebno tega zavedati, zavedati, zavedati. Pot do zavedanja pa nam mora nekdo pokazati, ne voditi, usiljevati, narediti nekaj namesto nas, ampak pokazati.
Fredi: »Ljubi sočloveka kakor samega sebe je mišljeno živi življenje, dihaj z življenjem v ljubezni, bodi harmoničen v srcu.« to je enostavna in preprosta izjava človeka, ki ljubi, preprosto zna ljubiti brez filozofiranja in prepričevanja, kaj ljubezen je in kaj ni.
Lp vsem z ljubeznijo, Melita
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 24. april 2008 @ 09:38 CEST
Spet si me dobla na kavici. Sem glih mislil k Telesni inteligenci dodat komentar, pa ga bom rajši tebi, ker že iz srca bol paše. Ok. Dobro si napisala v smislu, da se človek dela pametniga, da se čuti bolj pomembniga od ostalih in to ga glih razvredoti genao v srcu. Pravijo, da je človek bolj inteligenten od živali a kamoli rastlin. Po čem to sklepajo? Po sebi, ker pač znajo govorit, saj, če bi jim muca znala odgovorit bi jim rekla ovega mucega ljubim, za vas pa me boli patak zato me pustite, da v miru ljubim. Tud rastlina, bilo kakšna, se zna razvijat v ljubezni. Kdo zdaj to teško kapira? Glih človek pametnjakovič. Čeprav zgleda zakomplicirano je vse preprosto v ljubezni.
Moder ljubi, saj pa zato smo rojeni, da ljubimo kakor nas ljubi Bog modro ljubi.
Lep pozdrav
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 24. april 2008 @ 11:46 CEST
strinjanje je relativna zadeva. Človek predvsem odkriva smisel v svetu in njegovih pojavih. Melita, pomen tvojih besed sicer razumem, ne razumem pa smisla tvojega nestrinjanja z mojimi besedami, ki si jih vzela iz konteksta in jim tako dodajala kritično razlago.
Človek odkriva smisle v treh smereh, prvo je čisto notranje dogajanja človeka, z zaznavami vseh miselnih dejev vso do mističnih poglobitev; drugi so vsa zunanja dejanja, ki se ne dajo objektivirati, nimajo materiala na katerem bi zapuščala sledove, kajti ko je dejanje končano je vse po starem, kakor da se ni nič zgodilo (kot n. pr. greš na dopust in prideš nazaj domov, doživeta ljubezen ni večna, temveč kratka avantura, ki gre v pozabo); tretje pa so vse materialne vrednote od hiš do avtomobilov in jaht do literarnih in znanstvenih del, skratka vse podobe sveta. Zato nima smisla, da razgrinjamo smisel tujih čutov in s tem dobesedno odpiramo nov pogled in novo smer v teoriji zaznav ljubezni.
Vse se oddalji v smisel lastnega obstoja. Vprašanje je kdo razumsko dokazuje lastno pomembnost in si dozira samozavest, da bi se počutil dobro. Nekateri imajo več talenta za delitev ljubezni drugim, drugi pa nekoliko manj. Razdeljevanje ljubezni je zelo kočljiva zadeva in je ni mogoče kvantitativno izmeriti.
Melita, napisala si: Draga Tatjana, si napisala:
»Bistvo večne ljubezni je občutje popolne srče tistega, ki naj bi večno ljubezen poznal. To občutenje pa je za človeka nedosegljivo.
Človek je srečen, če je ljubljen, če ljubezen obstaja.«
Napisala si, da se s tem iztrganim citatom ne strinjaš, tudi če je to napisal še tako velik človek grškega ali katerega koli drugega porekla, ki mu še danes ploskajo. Morda je bila to hipoteza, vendar zame nesprejemljiva. Sama mislim drugače, ker čutim drugače.
Seveda vsak občuti stvarnost skozi lastno zavest. Ti ne moreš občutiti tako kot občutijo drugi. Vse oblikovanje tvojih čustev sloni na zakonu življenja, ki te sili h kulturni ustvarjalnosti, da si človeška višina v skladu s tvojimi nazori in slogom življenja in čutenja. Miselnost, da morajo drugi občutiti tako kot ti, je zmotna.
Variacijska širina občutenj je različna. Sama beseda ljubezen nič ne pove, ker nekateri jo pojmujejo n. pr kot čisto seksualnost, drugi pa kot nelagodnost pred drugim, ki je bolj ljubljen od njega samega.
Na področju pojma ljubezni vlada kaos, saj jo nekateri uporabljajo in izrabljajo vse od hedonizmov do sadističnih satisfakcij. Človek se v boju za svojo ljubezen veliko krat izkazuje kot njen uničevalec. Kajti ljubezen je tudi ego. Sproščena samozavestna odprtost ne poveličuje ljubezni, temveč si enostavno reče, jaz sem ljubezen, ker danes občutim v sebi glasbo, ki prihaja iz notranjščine in me dela srečnega. Kaj preprosta stvar! Čimbolj se k njej približujemo, tem bolj se od nje odtujujemo, ker deluje ego.
Najprej pišeš, da obstaja večna ljubezen, potem pa berem, tudi če bi obstajala večna ljubezen… a ni to malo čudno? Morda razmišljaš sproti…. Sploh pa ni pomembno, saj je to iskustvo posameznika.
Napišeš: Tudi s tem se ne strinjam, da ...: »In če večna ljubezen obstaja, mora biti pojem naše zavesti.« le kje si to prebrala?
Odgovor: Le zakaj bi pobirala nezrele sadeže na tujih njivah, saj je pred mano na moji njivi zraslo drevo, ki je obrodilo košaro zrelih jabolk. Med njimi je lahko kakšna tudi kisla, vendar se bo omedila in bo postala sladka! Ko pa jabolka pospravimo, jih zaužijemo, teh ne bo več, bodo zrasla in dozorela druga.
Bog je psihično dejstvo človeka tako kot je pojem večna ljubezen. Večna ljubezen je popolnost, ki je človeku nedosegljiva, ker ima človeški stavbni načrt vgrajeno tudi zlo. Ni dosegljiva človeku ne po kakovosti in ne po trajanju, kajti človek pride na svet z omejenim rokom in omejenimi možnostmi za uresničevanje božje popolnosti.
Dialog o ljubezni je duhovna vaja za razmišljanje in ni mogoče analizirati citatov ločeno.
Še to bi dodala, da me je nekoč močno pretresla novica, da sta dva kemika dobila Nobelovo nagrado, ker sta ovrgla dosežek iste vede, za katero sta prej dobila Nobelovo nagrado dva druga učenjaka. Tako lahko spoznamo kako minljiva in ničeva je celo vrhunska znanost, kakor hitro jo obsije večja modrost. Vse je zapisano minljivosti, tudi najin dialog ( v Bibiliji piše: "Da se noben človek ne bo hvalil (1 kot, 1,30)".
Negiraš citat: »In če večna ljubezen obstaja, mora biti pojem naše zavesti«. Le zakaj bi morala to nekje prebrati? Večna ljubezen je lahko le pojem naše zavesti, kajti človek kot tak je ne pooseblja, ta pripada Bogu oziroma psihičnemu dejstvu človeka, da Bog obstaja. Po mojem je vseeno kako rečemo skrivnosti, katere človek ni sposoben odkriti. Lahko Bog, Stvarnik, Elohim, ljubezen ali kakor koli.
Avtorici zgornjega članka g. Antiti Škof pa vedno bolj vneto dokazujemo, da Smo, kar nedvomno dokazuje, da nas je spodbudila k aktivnemu razmišljanju in plodnemu dialogu.
Lep pozdrav
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 24. april 2008 @ 12:58 CEST
Se strinjam, da je strinjanje relativna zadeva. Upam, da dovolita dragi gospe, da vskočim tak malo v dialog. Lahko se strinjata, lahko vama je vseeno, lahko pa, da vama ni vseeno. Še obstaja kakšna možnost? Jo bom na koncu povedal. Le kdo je reko česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je ljubi Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo? Menda človek. Se boste strinjali z njim? On se strinja, da ljubi Bog ljubi in to govori ostalim ljudem na svojstven način, da bi poved občutili v srcu, kjer se logika kreše z razumom dojemanja. Govori, da bi razumeli, da ni moč razumeti ljubezni temveč le ljubi se v ljubezni, to je razumsko ljudem, nasploh vsem živim bitjem, da ljubijo. Lahko se filozofira, diskutira ampak na koncu koncev kaj bo ven prišlo, ljubim vas čeprav nimam pojma ampak raje te ljubim ko govorim ljubim te in iščem vzrok zakaj te ljubim. Kdor je zaljubljen je zaljubljen v nasprotno edinstveno osebo, v srcu bijeta boj ljubezni in lahko hkrati iz srca ljubita ljudi kot dobrosrčna človeka po prijateljsko.
Ljubi Bog ljubi in boli me patak, če za koga to ni resnica, ker bi pač po svoje pojmoval in udejstvoval svojo resnico.
Vsak ma možnost povedat resnico kot možnost, mogoče je pa tak.
Lep pozdrav lepima gospema iz srca
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 24. april 2008 @ 15:42 CEST
imaš popolnoma prav. Če je ljubezen je, če je ni, je pa ni. Tu ni kaj modrovati. Sicer Meliti je bil ta moj isti prispevek kot je zgoraj "Kaj je ljubezen" pred časom všeč, sem ji z njim polepšala dan. Tedaj je napisala:
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 15. september 2005 @ 09:04 CEST
Draga Tatjana!
Polepšala si mi dan, ko sem prebrala tvoj dialog o ljubezni. Res prav vsi se sprašujemo: kaj je ljubezen. Seveda se sprašujemo, ker je ne moremo prijeti, vonjati, okušati in videti. Pa saj jo lahko čutimo. Tudi žalosti ne moremo prijeti, pa jo občutimo. Tudi z jezo vemo, kako je, da vidimo le posledice, ne pa same jeze.
Tako kot vprašanje o Bogu, se tudi beseda velikokrat v življenju vsakega izreče, začuti in zaživi. Ali je prava ali napačna, ni pomembno. V vsakem obdobju življenja, je lepa, je drugačna in čarobna. Otrok sprejema ljubezen na drugačen način kot najstnik, zrela oseba spet drugače kot nekdo, ki se zaljubi ali ljubi v jeseni svojega življenja.
ljubezen je upanje, hrepenenje, je Bog. Prava ljubezen ni bolezen. Zaljubljenost, kot želja po imeti, kot igra ega in kemije, povzroča fizične in psihične bolečine. Morda se ljubezen, ki je zrela, Božja, lahko tudi tako začne in preraste v višjo kvaliteto, ni pa nujno. ljubezen je dotik Boga, je energija, ki je božja, saj ko smo zaljubljeni imamo moč, pogum in zamegljen razum. Srce dela močneje kot razum, včasih tudi sam.
ljubezen višjih sfer ne poseduje, ne misli in ne govori, le čuti. kaj lahko čuti, se ne da povedati z besedami. Če se nekoliko približam besednemu izražanju, mislim, da je božanska ljubezen sam Bog, ki ga začutimo v sebi in enostavno vemo, da je in da nas vodi. Nič nas ni treba biti strah, da bomo "ljubljenega" partnerja izgubili, saj smo lahko le hvaležni zanj, dokler lahko božansko energijo ljubezni usmerjamo vanj. Zakaj ravno on/ona? Zakaj nebi ljubezen, ki jo čutimo v sebi usmerjali v vse ljudi enako? Zato, ker je božja volja taka, da delamo razlike, saj lahko nekdo prenese več ljubezni, močnejše vibracije, kot nekdo drug. Morda bi nekoga drugega tako močna božanska energija "skurila", morda…
Pravim in čutim, da ima vsak ljubezen v sebi, saj ljubezen je Bog. Razlikujemo se le po tem, koliko je te ljubezni, koliko je te prave, čiste, nesebične, vseobsegajoče in neposesivne svobodne ljubezni, ko sprejema človeka v dobrih in slabih trenutkih, ko sprejema spodrsljaje in razume, ko tolaži in daje moč, ko jo je potrebno dati, ko je potrpežljiva in mila.
Večna ljubezen obstaja na Zemlji, kot obstaja Bog. Različno si jo razlagamo, z različnimi besedami jo opisujemo kot Boga imenujemo različno, vsi pa govorimo o isti stvari po kateri hrepenimo.
Zato, ne iščimo ljubezni zunaj nas, če je v nas. Seboj jo nosimo kamorkoli gremo in začutimo jo lahko kadar koli želimo, le zavedanje potrebujemo in potrpljenje.
lp vsem Melita
Meni je prav všeč, kar je Melita zgoraj napisala. Pa kaj, ko se pa vsi spreminjamo! Fredi, ne se sekirati, saj na koncu vedno zmaga srce
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne četrtek, 24. april 2008 @ 17:50 CEST
Ljubeznivi prijateljici, ki se v srcu ljubita, le izražata vsaka po svoje srčno misel, mogoče na moment manj razumljivo a v bistvu enako misel, iz srca ljubita in zavedata se, da vaju ljubi Bog ljubi. Brezveze polemizirat do črkice natančno tak ko to delajo glede vere bibliotečni v srcih iz katerega izganjajo ljubezen zaradi svojega jaza.
Melita, komentar, ki si ga napisala v resnici pove kdo si v srcu, zaljubljena, ki je najdla zaklad življenja to je resnico, ki je otipljiva v obliki ljubezni. Resnica nas osvobaja oziroma ljubezen tak kot si napisala Tatjana. Glede razločevanja koliko ljubezni podarit komu bi reko, saj pa ni možno manj al pa več ljubit, ljubiš kot ljubiš, z nasmehom al brez se zahvališ, kakšen pač si v srcu tak ljubiš. Ako si zaljubljena ljubiš ljubo srce z srcem, gorečim al hladnim bi dodajali pesniki.
Lep pozdrav prijateljici iz srca
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: titanic dne petek, 25. april 2008 @ 08:28 CEST
Ti komentarji o ljubezni, ljubjenju so se pa res razširili. Članek je padel na plodna tla in fino je, da dajemo komentarje »iz sebe« kako občutimo, zaznavamo.
Vsi se učimo in presenetilo me je, ko si prilepila nek moj komentar iz leta 2005, pa sem ga prebrala. Ja, zelo podobno sem gledala na to ljubezen, večno ljubezen, v tem času do zdaj, pa sem tudi še poglobila svoje prepričanje v isti smeri doseganja brezpogojne ljubezni. Vsi se spreminjamo in ko človek začuti, da se moti, da je na napačni poti, je prav, da smer spremeni. Jaz in to nekaj v meni (morda intuicija) mi pravi, da sem na pravi poti, saj se dobro počutim, se občutim. Ponovno pa poudarjam, da ni nič narobe ali celo ponižujoče, če ljudje, ki spoznajo, da niso na pravi poti spremenijo smer.
Ljubezen je preprosta, enostavna in neškodljiva.
Lp Melita
"Sem" namesto "Jaz sem"
Prispeval/a: Fredi dne petek, 25. april 2008 @ 09:50 CEST
Toti kapučino še bolj dober grata ko zraven berem srčno misel, ki je pomirjujoča, ljubeča in iskrena. Srce nas uči živet in ljubit, kot otroci ljubimo igračke, ko pa odrastemo, pa se zavemo, da igračke, ki nas sicer zadovoljijo v vsakdanjem žuivljenju niso bistvo življenja. Človek se razvija, telesno in duhovno oziroma v srcu in umu, ter, če je iskren v srcu do samega sebe, spozna kaj je sploh ljubezen. Čista ljubaf. In odkod take ideje? Spoznaš, da si spoznan v spoznanju, da le nisi sam v srcu. Kdo pa te trka na srce? Ljubi Bog. Kdor išče ta najde. Veliko poti je a le ena vodi v ljubezen, srček, ki ljubi. Sedaj se pač po otroško spoznavamo, pride pa trenutek resnice, ko bomo vedli in zrli z ljubečimi očmi ljubezen.
Lep pozdrav