Duhovni razvoj na znanstvenih osnovah
Postavlja se vprašanje, ali je mogoče oblikovati pot duhovnega razvoja, ki bo zasnovana na znanstvenem, empiričnem odnosu do sveta. Empirizem temelji na eksperimentu, znanstveniki ustvarjajo miselne modele o svetu in jih potem preverjajo z eksperimenti. V eksperimentih igra pomembno vlogo opazovalec (angl. observer), tisti, ki opazuje potek eksperimenta in ki odčitava in zapisuje rezultate.

Pomembnost opazovalca in njegovo aktivno vlogo v znanstvenem eksperimentu je v prejšnjem stoletju utemeljil nemški fizik Werner Heisenberg, sodobnik Alberta Einsteina. Heisenberg je dokazal, da opazovalec vpliva na potek eksperimenta, je njegov sestavni del, brez opazovalca znanstveni eksperiment ne bi mogel obstajati.

Opazovalec ni del znanstvenega uma, opazovalec je tisti, ki opazuje in se zaveda umskega ustvarjanja znanstvene hipoteze in njenega z eksperimentom. Osnovna funkcija opazovalca je zavedanje. Glede na to njegovo funkcijo se predpostavlja, da je opazovalec identičen zavesti, se pravi, da je zavest tista, ki opazuje umsko ustvarjanje znanstvene hipoteze in njeno preverjanje z eksperimentom.

Kvantna teorija prof. Rogerja Penrosa opisuje zavest kot delovanje kvantne gravitacije na nevrone v možganih. Zavest je torej rezultat interakcije prostora, ki je nosilec gravitacije in možganov. Zavest je ista, identična v vsakem človeku. Zavest kot opazovalec je ista v vsakem znanstveniku in deluje v eksperimentu zmeraj isto, neodvisno od znanstvenika, ki eksperiment opazuje.

Zavest nima le možnosti opazovanja znanstvenih modelov o svetu in eksperimenta, ima tudi možnost opazovati in prepoznati sebe. Ko znanstvenik začne opazovati znanstvene modele o svetu, se okrepi njegovo samozavedanje. Bolj ko se zavest zaveda miselne aktivnosti uma, bolj se zaveda tudi sebe. Znanstvenik se v zadnji fazi prepozna kot čista zavest, ki jo lahko imenujemo tudi samorealizacija.

Pri vsakem človeku, ki opazuje svoj um, se samodejno sproži proces samozavedanja. Opazovanje uma (misli in čustev) je funkcija opazovalca. Opazovalec kot sestavni del znanstvene paradigme je osnova duhovnega razvoja, temelječega na znanstvenih osnovah.

Vzemimo tri fizike: kristjana, muslimana in pravoslavca. Dokler se bodo pogovarjali o fiziki ne bo težav, kajti fizikalna znanost je enaka povsod po svetu. Ko se bodo začeli pogovarjati o religiji, bi lahko nastopile težave, kajti vsaka religija ima dokaj različen model (predstavo) o svetu. Skupnih točk je premalo, da bi se lahko sporazumeli. Če bodo znanstveniki duhovno prebujeni, s prebujenim opazovalcem, ki se je prepoznal kot zavest, različnosti religijskih modelov o svetu ne bodo vzeli resno, če pa bodo identificirani z umom, se bodo lahko tudi sporekli.

S tega vidika ima duhovni razvoj, temelječ na znanosti, na opazovalcu - zavesti, neizmeren potencial za razvoj planetarne civilizacije, kjer bo zavest osnovno vezno tkivo med pripadniki različnih narodnosti, religij in ras. Uvedba opazovanja uma kot znanstvene tehnike za prebuditev zavesti po vseh univerzah sveta bo omogočila novim generacijam študentov, da bi poleg uma razvili tudi zavest, ki je edina pot iz kaosa, v katerem živimo danes.

Srečko Šorli, Ptuj