Osebno sem mnenja, da je brezpogojna ljubezen praktična stvar. Da je stvar vsakodnevne odločitve, saj nas ravno vsakdanje situacije postavijo pred izbiro, kakšni bomo do sočloveka. Ga sprejmemo takega kot je, ali imamo zanj svoj načrt, svoj namen, kakšen naj bo. Se na njegovo jezo, strah odzovemo s svojo jezo, strahom, mogoče s svojim mnenjem, da ne bi smel biti jezen ali enostavno ne postavimo pogoja. Enostavno...

Včasih to deluje kot najtežja stvar na svetu, saj se mogoče počutimo, da bi bil svet, v katerem se ostali ne strinjajo z nami, za nas preveč osamljen. Da lahko ljubimo le takrat, kadar smo razumljeni. Da lahko brezpogojno ljubimo le pod določenimi pogoji :)

Na to temo je definitivno najpametneje iti po nasvet k našemu predragemu Jezusu. Z Jezusom je pač tako, da ne moreš, da ga ne bi imel rad. To pa zato, ker čutiš, da ti ni postavil nobenega pogoja. Da te dejansko sprejema takšnega kot si in da se lahko še tako trudiš, pa ga nič ne prepriča v obratno. Njegova smrt na križu z vstajenjem vred je bila in je še vedno stvar osebne svobodne odločitve, saj je pri vseh svojih sposobostih čutil, da je edino, kar ga lahko izpopolni na način, kakor si je on želel biti izpopolnjen, to, da ljubi brezpogojno. Da ljubi vse soljudi na glede na to ali bodo do njega prijazni ali pa kaj drugega. Da v njegovem srcu nič ne ostane neodpuščeno. Da pogleda jezi, strahu v oči in v njunih očeh vidi liuzijo, ker ni nič resničnejše od ljubezni. Da lahko sprejme različnost neštetih človeških prepričanj in jih strne v eno resnico: da smo vsi, ampak res vsi, zaslužni istega Božjega sočutja.

Kar pomeni, da do nekoga, ki želi z nami ravnati slabše kot si želimo, pristopimo s sočutjem. Rečemo (si): "Dovolj." Dovolj slabih besed, dovolj obtoževanja, dovolj zlorabe, dovolj nasilja, dovolj vztrajanja v zamerah, dovolj nasršenih pogledov, dovolj začaranih krogov. Z naše strani. Lahko odidemo. V situacijah, ki nas črpajo, ne rabimo vztrajati. Lahko tudi ostanemo. Lahko razčistimo. Ni važno. Odgovorni smo za svoja čustva do nas samih in ne za čustva drugih do nas. Odgovorni smo, do tega kaj si mi mislimo o drugih in ne kaj si drugi mislijo o nas. Namesto, da se ubadamo s tem, kako so ljudje do nas krivični, se obrnemo k sebi.

Razčistimo s svojo jezo, zamero, strahom, pogojem... In če se nam ne da, si rečemo: "Nič hudega." Ko sebi privoščimo mehkobo in sočutje, potem to storimo tudi za druge in ko drugim privoščimo mehkobo in sočutje, potem to storimo zase. Tako je Jezus vstal za nas in hkrati zase in ravno tako lahko mi končamo s pogoji zase in za druge.

Alenka Grm
www.zvencenter.webs.com