Princesa je nekega dne na travniku izgubila čudovit diamant. Takoj nad diamantom, ki je ležal v travniku, je s travne bilke visela kapljica rose. Sonce je obsijalo oba in kapljica rose je občudovala prelepi kamen. Velik hrošč, ki je ravno prišel mimo, je v diamantu prepoznal nekaj, kar ima cenjene korenine.

»Gospod, namenjam vam poklon« je rekel hrošč.
»Hvala.« je osabno odgovoril diamant.

Ko je obrnil glavo, je hrošč opazil kapljico rose. »Eden izmed tvojih sorodnikov, predvidevam?« je pokimal diamantu.

Diamant se je pričel krohotati: »Kako me lahko primerjaš s tem vulgarnim bitjem? Njegova lepota je zgolj imitacija. Sije, a ne traja.«

Hrošč je bi osupel in kapljica rose se je počutila popolnoma ponižano. Nato je priletel ptič in pričel kljuvati diamant.
»Oh ne, mislil sem da si kapljica vode, a si le diamant. Moj kljun je suh, počutim se, kot da bom umrl od žeje.« je razočarano rekel ptič.
»Ah, le kaj je en ptič več ali manj.« se je ponovno smejal diamant.

Kapljica rose je ptiču priskočila na pomoč: »Ali ti lahko jaz koristim?«

Ptič je dvignil glavo: »O dragi prijatelj, rešil si mi življenje!«
»Potem pa pridi.« je rekla kapljica rose in ptič jo je spil in odletel.

»To je lekcija, ki je ne bom kmalu pozabil,« je rekel hrošč, medtem ko je nadaljeval svojo pot. »Preprosta odlika je vredna več kot bogastvo, ki ne premore nobene skromnosti in predanosti. V tem res ne more biti nobene prave lepote.«

»Odlika je vredna več, kot karkoli drugega.«
Montesquieu