Dobrih šest desetletij po holokavstu je nacistična ideologija v Evropi in drugih delih sveta še vedno razširjena. Nekatere evropske države so z zakonom prepovedale izražanje nacističnih, rasističnih ali protijudovskih stališč, a to ni ustavilo vzpona gibanj, poročajo na strani

http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=159552

Toda v tem zakonu so očitno pozabili na cerkev in Biblijo, v kateri je ogromno rasističnih citatov, ki še danes predstavljajo ideologijo za dovoljen genocid nad drugoverci. Čeprav se ena glavnih Mojzesovih zapovedi glasi: “Ne ubijaj!”, so pisci Biblije iz Boga Desetih zapovedi naredili vojnega boga, ki neobzirno ukazuje osvajalne pohode ter poziva ljudi k morjenju, ropanju, posiljevanju. Nauk cerkve pravi, da je Biblija od prve do zadnje črke »božja« beseda in da je potrebno celotno vsebino Biblije izpolnjevati v praksi. In da nikomur ne bi prišlo na misel, da predpisov teh krvavih besedil in tam opisanih načinov obnašanja mogoče le ne bi smel vzeti tako resno, Biblija bralcu še enkrat zabiča: “Vse, kar vam zapovedujem, tega se držite in vestno spolnjujte. Ničesar ne dodajte in ničesar ne jemljite stran!” (5. Mojzes 13,1)

Hitler je priznal, da je njegova uničevalna ideologija temeljila na
Svetem pismu

V knjižni uspešnici Mein Kampf je Hitler opravičeval svoje načrte uničenja določenih delov prebivalstva prav s citati iz stare zaveze. Na koncu knjige Hitler sklene: "Danes sem povsem prepričan, da je moje ravnanje popolnoma v skladu z navodili Vsemogočnega." Dejstvo je, da je Hitlerjeva ideologija temeljila na stari zavezi ter da so ljudje verjeli, da predstavlja božjo voljo.

Zanimivo pri vsem tem je, da je na sumljiv način leta 1978 umrli papež Janez Pavel I. ugotavljal, da je zanj stara zaveza fašistični manifest. Očitno se lastnih dogem tudi vatikanski kler drži samo, ko mu to ustreza – recimo dogme o papeški »nezmotljivosti«. Če je papež za katolike nezmotljiv, bi morali katoliški teologi nemudoma prepovedati nadaljnje razširjanje stare zaveze v okrilju katoliške cerkve, saj je njihov papež vendar kritično ugotovil, da je stara zaveza podlaga za fašizem. Mogoče pa teologi tega niso storili, ker jim je totalitarizem blizu in – danes sicer bolj naskrivaj - simpatizirajo s fašizmom. Pa še zelo hitro, že po dobrem mesecu dni je bilo »pomagano« (kot to ugotavlja avtor knjige Umor v Vatikanu Gregoire Lucien) temu »čudaškemu« protifašističnemu papežu in papežu, ki je dokazano bil proti bogastvu katoliške cerkve na oni svet.

Pa še nekaj. Kot piše Peter de Rosa v svoji knjigi Kristusovi namestniki nobenega nauka niso učili katoliški teologi tako univerzalno in z večjo gotovostjo – ali če rečemo v katoliškem jeziku, bolj nezmotljivo – kot to, da so “Judje večno prekleti zaradi uboja Boga”. To je obtožba, ki ni bila preklicana. Cerkev je recimo med šestim in dvajsetim stoletjem objavila kakšnih sto nikoli preklicanih protijudovskih dokumentov. Judje so postali za cerkvene teologe edini krivci za uboj odrešenika, ki je bil eden od njih samih. Toda ali bi Cerkev lahko tako krvavo skozi dolga stoletja preganjala Jude, če ne bi prikrila dejstva, da je bil Jezus Jud? Ali ni Vatikan s svojo cerkvijo z vsem tem tlakoval pot nacističnemu holokavstu?

Tudi neonacisti črpajo svoj navdih iz Hitlerjeve knjige in Biblije. Zato bodo takšna gibanja in ponovna možnost holokavsta obstajala, dokler država ne bo cerkvi prepovedala izražanje rasističnih stališč preko Biblije in njihovega uradnega cerkvenega nauka, v katerem je tudi sledeč citat: »Cerkev ima po svojem božanskem ustoličenju dolžnost, da najvestneje ohrani neokrnjeno in popolno dobrino božanskega verovanja in stalno z največjo vnemo bdi nad odrešitvijo duš. Zato mora izredno natančno in skrbno odstraniti in iztrebiti vse, kar je proti veri ali bi kako drugače lahko škodovalo dušnemu blagru«, vir: Vera cerkve. To pomeni, da bi država morala prepovedati prodajanje teh zloveščih knjig in jih uvrstiti na indeks mladini nevarnih tekstov. To je še najmanj, kar bi morala storiti urejena država, kajti dosti ljudi uporablja te knjige, predvsem Biblijo, kot vodič skozi življenje, prav to pa številni drugi plačujejo s svojimi življenji. Eden od ciljev medijske zakonodaje je varovanje javnosti pred neresnicami. Stara zaveza bi ne prestala preverjanja pred nobenim demokratičnim razsodiščem.

Nekaj zgodovinskih dejstev o Cerkvi kot glavnemu arhitektu antisemitizma

Nesporno dejstvo je, da je cerkev glavni arhitekt antisemitizma. Toda ne samo s tem, da je podprla fašizem in nacizem, pač pa tudi s svojim obnašanjem do Judov. Cerkev se je tudi prva domislila razlastitve judovskih domov, posesti in pokopališč, prisilnih izgonov in nasilnega zapiranja v geta. Ko so nacisti judovski življenjski prostor poimenovali geto, so izrecno pokazali, da nadaljujejo politiko izločanja Judov, ki so jo začeli papeži. Papež Pavel IV., ki je Jude odkrito sovražil, je prebivalstvo Rima prepolovil. Tisti Judje, ki niso imeli kam bežati, so občutili vso težo njegovega fanatizma. Na pamet je znal vse cerkvene protijudovske razglase, kajti preganjanje se je začelo že davno pred njim. V rimskem cesarstvu so se Judje nekako otresli začetne sovražnosti in si leta 212 s takoimenovanim Antonijevim dekretom cesarja Caracalle pridobili polnopravno državljanstvo. Stoletje pozneje, ko je Konstantin prevzel krščansko vero, pa se je začelo. Vzeli so jim vse državne in upravne položaje, jim prepovedali zaposlovati kristjane in jim nuditi ali od njih prejemati zdravniško pomoč. Poroka med kristjani in Judi je veljala za prešuštvo in hudodelstvo. V pravdi med kristjanom in Judom so na sodišče pripustili le krščanske priče. Cerkveni očetje, kot sta bila Ambrozij na zahodu in Chrysostomos na vzhodu, so zgradili teološke temelje sovraštva do Judov, ki so se ohranili do danes. Celo najmilejši med papeži, Gregor Veliki, ki je prepovedal mučenje in preganjanje, si ni mogel kaj, da bi Judov ne vabil k prestopu s podkupninami. Inocenc III. in četrti lateranski koncil sta leta 1215 z veliko vnemo prevzela cerkvena protijudovska stališča, nato pa je Inocencovo delo s hladnokrvno okrutnostjo nadaljeval Pavel IV., ki je v dno duše sovražil vsako odpadništvo.

Vir: Kristusovi namestniki, Peter de Rosa