Tedaj je prišel k meni starec. Bilo je kakor prvič, ko sva se srečala v gozdu, radio na njegovi rami je še vedno igral isto melodijo, a tokrat je nepričakovano snel svojo masko in se mi nasmehnil. Njegov obraz pa je ves žarel od moči in zdravja, ko mi je rekel:

V zgodbah in prispodobah sem ti do danes govoril, vedno o eni in isti stvari, vendar je nikoli nisem poimenoval s pravim imenom. Skrito razumu sem te vodil preko najglobljih spoznanj uma in ker si mi verjel, sem te sedaj pripeljal na ta kraj, da ti pokažem nekaj novega, staro umira in rojeva se novo, tvoja prizadevanja so te očistila, dano ti je bilo zastonj, da lahko enkrat s svojimi očmi to zagledaš.

Sedaj, ti rečem, vse to kar sem ti govoril, je v naravi stvari. V naravi stvari pa je vse na pravem mestu in vse je odmerjeno s pravo mero. V naravi stvari ni več pritoževanja, ni več zatiranja, ni več razlik med bogatim ali revnim, velikim in majhnim, med žensko in moškim. Pred naravo stvari smo vsi goli, tu smo si vsi enaki, vsi spoznani kot enkratno delo večnosti. In iz tega se rodi resnično spoštovanje, zmernost, sprejemanje, lepota…

Zdaj veš, zakaj je bilo potrebno, da si v življenju toliko prizadevaš. Ves čas tečeš za skritim ciljem…Vse ti je že bilo dano na poti, po kateri si nezavedno hodil k naravi stvari, ti pa se še naprej trudi, dokler vsega ne zagledaš v drugi luči. Takrat ti ne bo nič več nemogoče.

Nič ti ni potrebno storiti, samo sprejmi, vedno in vse, kar ti je ponujeno, vzemi brez razmišljanja in ne bo se ti potrebno več bati ničesar, ker si na poti, da spoznaš naravne zakone. In če kaj poseduješ, razdaj vse do zadnjega suknjiča, če vidiš potrebo, pomagaj, ne upiraj se, ampak sprejmi, to ti bo ob koncu časov prišteto v tvoje dobro. Ne išči svojega, ker tukaj ni nič tvoje. Ne zadržuj, ker te bo kakršnokoli zadrževanje prej ko slej uničilo.

In postavil sem mu vprašanje:
Kako je sploh mogoče živeti v naravi stvari, kaj je narava stvari, kako jo dosežem? Ali je to, da opustim vse kar sem do sedaj spoznal in imel za svoje?

Da, vse. Ne trudi se sedaj več razumeti, ker večno življenje ni to kar si ti zamisliš, samo sprejmi vse, tvoja pot privlačnosti k zemlji se je namreč končala. Do sedaj si namreč sklanjal svoj tilnik k zemlji, tedaj pa ponosno dvigneš svojo glavo kvišku! Spoznaš svoje misli in spoznaš ne-bo, po katerem si hrepenel. Zagledaš ga, kakor slepec, ki se mu je po dolgih letih slepote povrnil vid.

Spoznal boš naravo vseh stvari in ne moreš se na pol poti srečanju več izogniti, saj si človek. Lahko greš le naprej, vračanje pa je polno bolečine. Tukaj boš pustil vse, kar ti je ljubo, tukaj bo ostala tvoja učenost, tvoji nazivi, tvoje imetje, tvoji najbližji.

Greš namreč pred menoj v večno življenje! Tam ni bolečine in ne skrbi, ni potrebe, da nekaj imaš, da nekaj zadržiš, za sebe, vse to kar si do sedaj cenil, tega več ne potrebuješ. Če pa vse to zadržiš, si se odpovedal življenju! Kdor pa svoje življenje izgubi, bo znova rojen, ga bo znova našel.

Narava stvari, je vse v tebi in v vsem okrog tebe. Ozri se okrog sebe in če te pritegnem kot lepota, jo boš spoznal. Je neomejeno, neizrečeno, nespoznano, neotipljivo. Narava stvari ne razlikuje med dobrim in slabim, ne predvideva prezgodaj ali prepozno, narava stvari ne pozna včeraj ali jutri. Narava stvari ne pozna časa, ne napoveduje, ne načrtuje. Zato ne veš, kdaj se zgodi, enkrat pač in takrat bodi pripravljen, zato ti to pravim.

Narava stvari si ti, živi in resnični človek, tukaj in sedaj. V tem je vsa sproščenost, v tem je vse dobro, v tem je ves mir, v tem je vse zdravje, ki ga svet tako išče. Vse drugo so iluzije tega sveta, a ti jih lahko premagaš. Ne s svojimi močmi, ampak z močjo večjega, ki je večni...

Nikoli ni bilo in nikoli več ne bo tega trenutka v katerem živiš, a vendarle je samo v naravi stvari ta trenutek oprijemljiv in večen, pa hkrati tudi nespoznan, neviden, neotipljiv. A samo v naravi stari imaš lahko vse, ti si resničen, edinorojeni, živi in večni. Do takrat pa verjemi da obstaja vedno pot rešitve, kakor je večno življenje. Kdor pa ne verjame v večno življenje, ne spozna narave stvari in kdor ne sprejme narave stvari, nikoli ne stopi v večno življenje.

Po teh besedah si je starec znova nadel masko in brez pozdrava mi je obrnih hrbet. Med majhnim porastjem mladega gozda sem mu še nakaj časa sledil po poti, toda v temi sem ga izgubil izpred oči. Od takrat ga v obraz nisem več videl, a vem da se bo vrnil.